Få meg på, for faen (2011)

Tale filmčič se mi je že nekaj časa valjal pred nosom, a zanj kakšnega prav pretiranega veselja in zanimanja dolgo nisem kazal. Potem pa sem zadnjič čisto tako po naključju naletel na krajši spis o tem, kako dotični film povsem spotoma porazi vse ameriške primerljive afnarije in da je eden redkih, ki igro najstniških hormonov in željo po prvi spolnosti prikaže brez odvečnega sranja in povsem verodostojno. Hopala, to pa je že nekaj, kar mene pritegne, ne prva spolnost ali igra hormonov, pač pa opazka, da gre za film, ki je v nečem boljši od primerljivega ameriškega sranja. Čeprav se tovrstnih čezoceanskih bedarij izogibam kot vampir česna, pa hočeš nočeš sem in tja kaj takega vendarle pade na jedilnik in mi potem v žrelu pusti en tak nedefiniran priokus. Zato pa je potem tudi prav, da pogledam nekaj podobnega še iz geografsko nam bližje euro filmske produkcije in v večini primerov me takšen izlet potem potolaži in vsaj za dan ali dva tudi izboljša splošno počutje. A drži, da naslovni film ni nikakršna mojstrovina, ampak ajde, že zaradi pestrosti jezika, druge kulture in pregovorno skandinavske zadržanosti, se ga nemara kljub vsemu splača videti.

Zgodba govori o najstnici Almi, ki ji hormoni vedno bolj nagajajo. Splonost jo vedno bolj zanima, vedno bolj jo zanima okoliški mulec Artur, o katerem fantazira dan in noč. Njeno spolno prebujanje je tako močno, da so masturbacije vedno pogostejše, tudi klici na vročo linijo so pogosti in izdatno višajo račun za telefon. Do sem film opravi že veliko dobrega. Brez zadržkov in odvečnega moraliziranja se loti spolnosti in še to iz vidika mlade najstnice, v večini primerov je to namreč domena infatilnih in glupih fantičev, ki potem delajo marsikaj neužitnega in bebavega (namakanje v pito, denimo). Zato tu filmu velik plus, Alma je resda mlada in naivna, a do spolnosti ima zagotovo drugačen, morda celo zrelejši odnos. Kar je še posebej zanimivo, so njene fantazije, kjer se pojavita tako ženska kot tudi starejši moški in tu dam ustvarjalcem še posebej velik plus, saj se tematike res lotijo zrelo in izven okvirjev. Če je naplet zgodbe oz. sam uvod dober in zanimiv, pa je potem osrednji del nekoliko bolj voden ali mlačen. Potem, ko Alma na zabavi skuša osvojiti tega fantiča Arturja in ji ta naklonjenost pokaže na povsem otročji in nedorasel način, je mlado najstniško dekle obsojeno na izolacijo s strani vrstnikov. Vrstniki jo izločijo, kot da ne bi bili na njeni ravni, kot da bi bila mladina s spolnostjo bolj omejena kot starejši. Ampak ta konflikt ni ravno najbolj posrečeno prikazan. Tu bi se dalo vse skupaj še malo bolj začiniti, tako pa imamo res bolj mlačen odnos drugih do vzburjene Alme in tu je film napram uvodu sestopil za kakšno stopnico nižje. Čuden odnos ima tudi njena mati, ki več kot očitno ve za hčerkino potrebo, a to nikakor ne more spraviti v pogovor. In tudi ta odnos bi se lahko nekoliko bolj poglobljeno prikazal, tako, da bi se potem tako lik Alme kot njene matere bolj ostril. Zaključek je ok in dobro zaokroži zgodbo.Všeč mi je bil prikaz majhnega mesteca, tako s socialnega vidika kot tudi vizualnega, pa tudi naracija je dobro tekla, nič dolgočasnega nisem opazil. Bi pa res želel nekoliko bolj definirane in oplemenitene like.

Film me tako kar pritegne in lahko izluščim vse dobro kar ima. Zdi se mi povsem ok zadeva, ki na vsak način nekoliko popestri sivi filmski vsakdan. Je dovolj zrel za tematiko, ki jo obravnava in kot sem že omenil, veliko raje vidim v takih filmih pohotno najstnico, ki razmišlja in išče svoj prostor pod soncem, kot pa podivjane in butaste najstnike, ki mešajo spolnost s sprevrženo in infatilno zabavo. No in sedaj v obzir vzemimo eno primerjavo; kako se takih filmov loti ameriška produkcija in kako evropska, razlika je seveda očitna. Takisto je razlika v dojemanju, če bi kakšen ameriški režiser denimo posnel film o najstnici, ki redno masturbira in fantazira o starejšem bradatem moškem, bi bil zagotovo vik in krik, pa še cenzorji bi film razkosali kot salamo.

Film naj bi svoj krog gledalcev osvojil,  prav tako je osvojil nekaj pohval in nagrad, recimo za scenarij na filmskem festivalu Tribeca, v Rimu pa celo za najboljši debi. Režiserka Jannicke Systad Jacobsen, ki je spisala tudi scenarij, je s svojim prvim filmom zagotovo naredila dobro delo, zanimiva bo njena pot naprej. Igralskih presežkov ravno nisem zaznal, je bila pa Helene Bergsholm v vlogi Alme dovolj zanimiva. Tako da ja, čisto fajn film, po mojem mnenju vreden ogleda, kaj več pa seveda ne.

Priporočam

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj