Listy do M. (2011)

Ob ogledu filma Piran/Pirano (2010) se mi je marsikaj pletlo po glavi. Še najbolj pa to, da je film bolj šibke narave in da se mu tisti milijon, ki ga je namenila država, nikjer ne pozna. Ne pravim, da je zelo slab, ampak hudičevo dober pa res ni. Hote ali nehote se gledalec vpraša zakaj takemu projektu denar, drugemu pa ne. Kdo ali kje je merilo? Mar Slovenija res potrebuje še eno dramo dolgih kadrov in praznih dialogov, mar Slovenija res potrebuje še en film, ki gleda nazaj in se nostalgično steguje po časih, ki jih nič več ni? Ha, omenjeni film povezuje in ob tem briše slovensko zaplankanost, poglej kako je v času in na naših tleh ujel Italijana in Bosanca, kako je definiral slovenstvo, bi kdo lahko rekel. Vse lepo in prav, ampak ali je Piran/Pirano res film, ki ga je Slovenija potrebovala in za katerega je upravičeno plačala milijon eur? Ker to je spet tipičen slovenski film, ki se ga prepozna po petem kadru in prvem dialogu, reciklaža in ponoven dokaz, da Slovenija ne premore žanrske pestrosti. Komedije nekako še znamo snemati, radi se namreč smejimo lastnim težavam, Hočevar je na novo pognal mladinski film, ampak kaj drugega se pa že zatakne. No, zatakne se pri financiranju.

Kranjski skejtar Mitja Okorn je pred leti na sceno skočil s filmom Tu pa tam (2004), ki je takoj postala himna Kranjsterdama in njegovih ljudi. S pridihom Scorseseja in Tarantina je ustvaril film, ki je šel lepo v obdelavo in je takoj dobil širok krog privržencev, scenarij, ki ga je kajpak spisal sam, je zvit in spiralast, dialogi letijo sem in tja in evo, prepričan sem, da so se takrat marsikateremu filmofilu na tej strani Alp zaiskrile oči, češ pa imamo nekoga, ki zna. Nekoga, ki je drzen, samosvoj, ustvarjalen in dovolj ambiciozen, da mu v Sloveniji uspe posneti žanrski film. Iz nič je naredil veliko. Slovenski film, ki sicer vedno raje piha na dušo kvazi umetniškemu poznavalcu in trpečemu slovenskemu marginalcu,  je približal mlajši oz. drugi populaciji, približal ga je tistim, ki so slovenski film najbolj zavračali in do njega čutili največji odpor. In ko je Slovenija skočila in zakričala: »Hej, to je slovenski Pulp Fiction!«, smo menili, da je Okorn zmagal, da se mu je odprl svet. Ampak ne še, ne pri nas. Zmago in svet je moral doživeti na Poljskem. Tam, kjer so skočili in zakričali zgolj: »Hej, to je poljski Love Actually!«

V decembru sem se povsem zavestno odločil, da ob velikemu medijskemu balonu, ki se je napihnil okoli  Okornovega Listy do M. (2011), filma še ne želim videti. Odločil sem se, da bom počakal, da vse skupaj nekoliko mine, da se na božič pozabi. Ko je Okorn s poljskim megahitom zavladal slovenskemu prostoru, je bilo jasno, da mu bodo ljudje jedli iz rok. Občinstvo in mediji so ga sprejeli kot izgubljenega sina, kot izgnanca, ki pride nazaj skozi velika vrata. In Okorn je dejansko prišel nazaj skozi velika vrata, z nasmehom in golim dejstvom, da mu je pač uspelo. Slovenija za njegove nove projekte ni našla denarja, niti ne poguma, zato je moral s trebuhom za kruhom. Odšel je na Poljsko, kjer je najprej snemal nanizanke, vmes naredil cel kup video spotov in nato presenetil in posnel pravi blockbuster, ki je Poljake masovno vabil v kino. Ne le Poljakov, v kina je zvabil tudi visok delež slovenskih gledalcev. Oguljena fraza Okorn je moral na Poljsko, da je posnel najboljši slovenski film, je kruta, a ne preveč resnična. To ni najboljši slovenski film, saj Slovenija pri tem filmu nima nič. Okorn bi najraje vzel poljsko državljanstvo, ki bi mu odprlo številne možnosti in navrglo denarja kolikor bi želel, pa še debat o tem zakaj takih hitov ne snema v Sloveniji bi se rešil. Listy do M. je tako najbolj boleča in najbolj slana zaušnica slovenskemu filmu in prav je tako. Kaj si ob tem mislijo vrle in brihtne glave na AGRFT-ju? Kaj si ob tem mislijo na, hm katerem ministrstvu že? Kaj si ob tem mislijo distributerji in vsi tisti, ki služijo kruh v slovenskem filmu? Če se slovenski film izgublja v vedno istih kadrih, dolgočasnih dialogih in stokrat prežvečenih tematikah, to za filma Mitje Okorna ne moremo trditi. Okorn posname zanimive kadre, spiše zanimive dialoge in naredi zanimiv film. Film za vse generacije in vse čase. Ker to je njegov kruh in mleko. Zatorej…

Predpraznični filmi so skorajda že svoj žanr. Hwood vsako leto producira cel kup takih filmov, ki ljudem dolivajo pozitivno energijo, jim rišejo nasmeh na obraze, kažejo romantiko in dodatno pumpajo njihovo potrošniško dušo. Ampak hwood producira sama jajca, ki niso vredna niti eura božičnice. Konglomerat Love Actually (2003) je menda zadnja prava klasika na tem področju. Nočem reči, da je Okorn blizu, ampak prav daleč pa tudi ni. Pozna pravila igre in zato vse elemente lepo vnese v film. Najmanj kar lahko rečem je to, da je film simpatičen in zabaven. Po ogledu pusti dober občutek, pusti te kanček vedrejšega in bolj optimističnega, čisti feel good movie. Vsebinsko jasno ni kdove kakšen presežek, a tehnično povsem na nivoju. Film, ki lahko postane euro predbožična klasika, zakaj ne? Poljaki so ga vzljubili, Slovenci tudi,  naj ga cela Evropa. Naj gre drugo sezono na ameriški trg! Ampak film je po svoje hecna veja umetnosti, drugje je to le še en film, na Poljskem eden bolje gledanih filmov vseh časov, pri nas pa iz tega ali onega razloga še precej več. Ampak vprašanje, ki se spet pojavi pa je naslednje: bi Slovenija takole planila po filmu tudi če bi ga Okorn posnel pri nas, v Ljubljani in s slovenskimi igralci? Bi Slovenija film vzela za svojega? To je pa tisto kar me razžira in postavlja v dvom; ker Slovenci smo znotraj meja ljubosumni na vsakogar in na vse kar diši po boljšem, ko pa to isto uspe čez mejo, pa se tolčemo po prsih, češ to je pa naše. Ampak kakor koli, Listy do M. je dober film, ni odličen, je pa dober. Prisrčen in simpatičen, z dobro glasbo in igralskim performansom. Je film časa, film, ki ima odgovor na hollywoodske zguncarije in Poljaki so gotovo lahko veseli in zadovoljni, da imajo nekoga, ki jim na tak način dviga nacionalno zavest.

Okorn je sedaj že pravi profesionalec, ki ve kaj hoče. Profesionalec, ki s poljskim zvezdnikom posname tudi dvajsetkrat en kader, če mu kaj ni všeč. Ker je dovolj nor in ambiciozen, ker ima jajca in ker je film njegovo življenje in ljubezen, pravim, da gre Okorn lahko še daleč. Vez in poznanstev ima že sedaj, kot pravi, dovolj. Poguma pa tudi. Ko sem prebiral intervjuje, kjer je kar veselo vihtel jezik in se rogal tistim, ki so ga tu stalno zavračali, mi je postalo jasno, da je za sem prevelik in premočan lik. London bo pravo okolje, Člana že nestrpno pričakujemo.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   cosmopapi dne 26.03.2012 23:12

Opažam, da te je naša “filmska” politika kar razjezila:) Sem pa siguren (kot tudi sam praviš), da bi nam (jaz še ga nisem gledal) bil veliko slabši, če bi to bila Ljubljana z našimi igralci, pa čeprav bi lahko igrali še boljše kot Poljaki.

#2 cyco  cyco dne 27.03.2012 09:35

Upam da Mitji ne bo zmanjkalo ekip :) Sicer pa mu želim vse najboljše in najlepše!

#3   Jst dne 28.03.2012 09:54

Pri igralcih je problem, ker so naši bolj študirani v gledališče, medtem ko so Poljaki že bolj v film (če vzamem samo primer filmske akademije v Lodžu in naš ”there’s no business like family business” AGRFT). Sam film me je pa pozitivno presenetil, sicer po kopitu Love Actually, ampak kar precej frišno deluje. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !