Piran/Pirano (2010)

Oni dan, ne dolgo nazaj, se je v Sloveniji veliko in še več govorilo o Goranu Vojnoviću, super študentu ljubljanske AGRFT, ki piše, moram priznati, zelo berljive kolumne v dnevnem časopisju, slovensko ozkogledno družbo pa je na noge spravil z literarnim prvencem Čefurji Raus!, ki je malodane podiral rekorde branosti in medijske izpostavljenosti. Knjigo sem po toplem priporočilo prijateljice v roke prijel tudi sam in ker sem gor zrasel v bolj podeželjskem okolju, kjer čefurjev praktično ni bilo, knjiga name bistvenega vtisa ni ravno naredila. Okej čtivo, tkole za na plažo ob mrzlem pivu, ampak kaj več pa ravno ne. Ampak Goran Vojnović je šel naprej. Naprej do filma. Velikega in medijsko močno izpostavljenega filma, ki je zajeten kupček denarja dobil tudi iz proračuna. Podatek, ki v Sloveniji takoj dobi določen predznak in vsaj nekaj povzdignjenih obrvi. Denar je v slovenskem filmu namreč velik problem, denarja ni, če pa je, pa ponavadi roma v roke vedno istim modelom. Ampak sedaj je šel v roke Vojnoviću in takoj se pojavi vprašanje: Kaj lahko ponudi Vojnović, kar drugi ne morejo? Kaj ima Vojnović, kar drugi nimajo? O filmu Piran/Pirano (2010) se je veliko pisalo, veliko govorilo, izpostavljenost je bila res skrbno načrtovana in dobro premišljena, temu se samo priklanjam, kdo bo reklamiral naše filme, če ne mi? Ampak vse skupaj je bilo potem v slogu o tresoči gori in ubogi miški, ki se je rodila. Film kakšnega navdušenja ni ravno požel, sprejem je bil mlačen in tudi moje takratno zanimanje je na podlagi nekaterih spisov in realnih ocen, kar hitro zamrlo. Zamrlo do te mere, da sem nanj hipoma pozabil in sem se spomnil šele pred nekaj dnevi, ko sem iz kdove katerega razloga naletel na nek intervju starejšega datuma, kjer Cavazza razlaga o pomenu in simboliki filma. Prav, sem si mislil, ogledam si ga ob prvi priložnosti, čas bi že bil.

Piran/Pirano (2010) je po svoje zanimiv film. Trdim, da je osnovna fabula zelo dobro in zanimivo nastavljena. Nekje v tem času se v Piranu srečata ostarela Antonio in Veljko, Italijan in Bosanec, ki sta II.svetovno vojno preživela na nasprotnih bregovih. S skupno točko, mlado partizanko Anico, v katero sta bila oba zaljubljena. Antonio jo ima prvi, a mora zbežati, nato, nekoliko kasneje, jo kajpak osvoji Veljko. Leta kasneje je nima nihče več, obema ostanejo le spomini. Nam pa ostanejo njihove zgodbe, usode, ki se ves čas igrivo in otročje prepletajo. Kaj je bolj igrivega od tega, da se Antonio po dolgih letih vrne v rodno hišo in tam prepozna vojaka, ki mu je pred 50 leti s puško meril v čelo? Kaj je bolj igrivega od tega, da Antonio na omarici tega ostarelega vojaka prepozna svojo prvo in najmočnejšo ljubezen? Kaj je bolj igrivega od tega, da obadva, čeprav eden drugega ne razumeta, ugotovita, kako prazno in nepomembno je njuno življenje? Kako sta obadva ostala le s spomini, grenkimi izkušnjami? Tu filmu dajem le priklon in pohvalo, zgodba je močna, je čustvena, je široka. Če bi tako vsebino posnel Steven Spielberg, bi bil v igri za oskarjevo nominacijo.

Film povzame slovensko zgodovino. Kako, pravite? Anica je Slovenija kajpak, želi jo Balkan, želi jo Zahod. To, da jo na koncu osvoji Balkan, je zame arhetip in golo dejstvo. Anica je predana in zavezana Veljkotu, ampak ti hudič, da ni ves čas z enim očesom gledala čez mejo, proti Italiji, proti Antoniu. Tu vidim razdvojenost in polarizacijo Slovenije, je imel tudi avtor to v mislih? Film brez zgodovinske ali ideološke zanke okoli vratu išče in brska po odgovorih o polpretekli slovenski zgodovini. Vse predstavi neobremenjeno in tako kot je verjetno bilo, tu mu dajem plus in pravim, da je režiser uspel najti tisto pravo srednjo pot.

Ko tole pišem, kar veliko tuhtam in razmišljam. Brskam po filmu in tistem kar mi je dal. Trudim se, trudim se iskati tisto sporočilnost, tisto nekaj več, tisto nekaj, kar leži med vrsticami. Ampak je težko. Bodimo pošteni, film je hudičevo dolgočasen. Dolgovezen in razvlečen. In tu nastane ta paradoks, ta ironija v bistvu, ki jo težko najdemo še kje. Namreč film, ki nosi toliko enega zanimivega in kočljivega materiala, pa je vseeno tako dolgočasen, da se kar rože v stanovanju obračajo stran. In tu se pokaže in predstavi osnovni greh slovenskega filma. Tehnično je film pod nivojem. Ok, Vojnoviću lahko malo, vsaj malo pogledamo čez prste, gre vendarle za prvenec, a vsemu navkljub… Kadri so slabi, dramaturški lok se mestoma lepo šibi, mestoma je povsem uplahnjen. Sem in tja zataji zvok, osvetlitev, fotografija. Za milijon evrov bi morali dobiti res spodoben izdelek, a dobimo kar konkreten spodrsljaj. Primerjava z ostalo euro produkcijo je kajpak nemogoča. Neverjetno kako se spodoben in močan scenarij lahko izgubi v tehnični nedovršenosti. Igralske kreacije so se mi pa zdele kar okej, okej pravim, nič več. Čeprav lahko izpostavim Mustafo Nadarevića, ki je Cavazzo res postavil v kot.

Zato lahko trdim, da me je film kar pošteno razočaral. Odkrito povedano sem pričakoval več. Če se ne bi pretirano poglobil, bi trdil, da je naslovni film le dementno spominjanje dveh starcev, ki sta ali nista porivala isto bejbo. In zanima me, koliko naključnih gledalcev se je po ogledu filma toliko ukvarjalo z vsem tistim med vrsticami. Kakorkoli obrnem, film bi bil lahko močan, a žal ni. Je le še eden slovenski film več v vrsti. Dajmo denar drznim, inovativnim, porkaduš no.

- Priporočam

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   Listy do M. (2011) — PaucStadt dne 26.03.2012 18:06

[...] ogledu filma Piran/Pirano (2010) se mi je marsikaj pletlo po glavi. Še najbolj pa to, da je film bolj šibke narave in da se mu [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !