Le Havre (2011)

Finskega filmarja Akija Kaurismakija sicen ne poznam dobro, a po tem kar sem videl do sedaj, ga vseeno kar visoko cenim. Pred leti sem videl njegov morda najbolj znan film I hired a contranct killer (1990), ki se mi je kar hitro zapisal v spomin, film je predstavljal en konkreten in učinkovit preskok med take bolj umetniške euro poskuse in me je navkljub dokaj temačni in morbidni tematiki tudi zmerno zabaval. Še morda za drobec boljši pa se mi je zdel nekoliko mlajši Lights in the dusk (2006), ki takisto predloži nekoliko temačnejšo prigodo, medtem, ko je The Man without a past (2002) prav dober izdelek in ga kar najtopleje priporočam v ogled. Kaurismaki je znan predvsem po tem, da na filmsko trakovje odlično prenese socialni položaj protagonistov, njihove probleme in zagate. Brez olepšav prikaže ulice mest v podobi, ki jo turistični vodiči skrivajo, brez sramu pokaže človeško naravo, družbene paradigme in položaj malega človeka. Njegovi filmi me morda spominjajo na filme Mikea Leigha, kaj pa vem, zdi se mi, da nekako podobno servira zgodbo in na nek podoben način orisuje like, čeprav je res, da je finec precej temačnejši in manj humoren. Lansko leto je na trg ponudil film z naslovom Le Havre (2011), ki je mnogim takoj prebudil brbončice, kajpak sem si ga zaželel videti tudi sam.

Film Le Havre (2011) se, kot navaja že naslov, dogaja v tem francoskem pristaniškem mestu. Spoznamo ostarelega čistilca čevljev, ki živi z ženo šibkega zdravja in vsaj takole na oko se zdi, da finančno nista ravno na najbolj zeleni veji, a imata dovolj, da nekako preživita dan. Dolgočasni vsakdan mu kaj kmalu spremeni senegalski mladenič, ki ilegalno in v zabojniku pripluje v mesto, kjer ob policijski raciji zbeži in se nato naključno pojavi v starčevem življenju. Ta novega prijatelja hitro vzljubi, vzame ga k sebi, nudi mu vso ugodje, ki mu ga lahko. Starca zgodba mladega ubežnika gane do te mere, da odpotuje v London, kjer poišče fantovega starega očeta, ki mu pojasni kje je še preostala družina. Seveda je tu še kaj več. Poleg prijateljstva, ki se je ustvarilo med starcem in fantičem, spremljamo tudi lov organov zakona na omenjenega fantiča. Nek še posebno vnet detektiv približno sumi kje se izgubljeni mladenič nahaja, a priložnost za dokaz se mu vztrajno izogiba, svoj prispevek temu dodajo tudi sosedi in starčevi prijatelji, ki detektiva vztrajno in vestno vodijo na napačne sledi.

No ja, čeprav je zgodba po svoje dokaj močna, precej grenka in polna pritajene simbolike o odnosu EU-ja do priseljencev, pa vendarle velja, da gre za zgodbo o optimizmu, prijateljstvu, pomoči. In te elemente zna Kaurismaki prav odlično zapakirati in servirati občestvu. Med liki ustvari dobro atmosfero, ustvari kemijo, za katero mirno lahko trdim, da mene kot gledalca prepriča do te mere, da filmarju zaupam in verjamem, da medrasno ali medgeneracijsko sodelovanje tudi v tem podivjanem in divjem svetu še nekaj velja. Kot pravim, Kaurismaki v svojih filmih ne laže, stvari kaže take kot so in če on ponudi kanček optimizma in dobrega v naši družbi, potem temu ni potrebno oporekati.

Vizualno filmu sicer ni kakšen hud izziv, je pa režija dovolj hecna in igriva, da jo velja vsaj omeniti. Kaurismaki vedno postreže s takimi, recimo drugačnimi kadri, dogajanje je bolj tiho, liki veliko ne govorijo, če jim ni potrebno. Svoje občutke raje razkrivajo z obrazno mimiko ali nemimi in zdolgočasenimi pogledi nekam daleč stran. Scenarij se mi dopade, je močan, nosi sporočilnost in je po svoje (detektiv!) tudi hecen. A bodimo pošteni, kakšen tič bi filmu pripisal tudi dolgočasnost in slab filmski efekt in še kaj drugega, kaj vem, morda je potrebno ujeti tudi pravi trenutek za ogled. Začetek je sicer zelo na nivoju, nadaljevanje pa za moje pojme potem malo preveč zbledi v povprečju. Meni se je celostno gledano dokaj dopadel, se mi pa zdi, da je imel finski mojster že boljše trenutke, predvsem, če ga postavim ob bok filmu The man without a past. Je pa potrebno pohvaliti scenografijo, ulice mesta Le Havre se kar dobro podajo na filmsko trakovje. Pa tudi igralski ansambel je zanimiv in prav lepo paše v celo sliko.

Le Havre je zanimiv film, ni kaj. Tak skrit, mali film, ki ima svoje dobre in slabe lastnosti. Na festivalih so mu kar ploskali, nekaj vidnih nagrad je padlo, ampak menim, da prav markanten ravno ne bo. Vseeno pravim, da gre za film, ki ga velja videti, taki euro odmiki vedno pašejo, mar ne?

Priporočam

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   Goodfella dne 15.03.2012 11:34

Aki je že zdavnaj pogruntal, kako zjeban je svet, v katerem živimo. Zato nas njegovi filmi spominjajo na pravljice. Čudovite, take z lepimi slikami in barvami. Zame top of the pop.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !