The Artist (2011)

Kolega filmoljub svoj prispevek o filmu The Artist (2011) odpre takole: “Kdo je umetnik? Arhetipski lik, ki se z integriteto lastnega izraza — ne toliko z vsebino svojih kreacij kolikor z družbenopolitičnim statementom in obče kritičnim pogledom — upira prevladi čedalje lahkotnejše in vse bolj prazne forme nad substanco. Ponavadi to pomeni, da je kot aktualni ustvarjalec videti absurdno staromodno in civilizacijsko preživeto, da na vse kriplje poveličuje tradicionalizem (kakor da bi se bal vsakršnih sprememb in tehnološkega napredka), da v svoji čudaškosti podpira status quo in je privzeto sprijaznjen s subverzivno vlogo outsiderja, ki mu jo (zato) pripisuje družba, odrivajoč ga na socialno-kulturno obrobje.” Bolje ne bi mogel ubesediti. Sam sem dolgo časa odlašal s pisanjem o dotičnem filmu, saj nisem verjel, da bi lahko zajel vsa svoja občutja, ki so se mi ob ogledu motala po glavi. To ne vem niti v tem trenutku, ko to pišem, ampak nekako mi ne da spati, da ne bi svoje besede o (po oskarjih) najboljšem filmu prejšnje letine širil tudi sam naprej.

Da se razumemo, ko sem pred meseci prvič videl prikolico in sem nato nekaj malega o filmu še prebral, sem takoj zavohal nekaj zanimivega, a bolj poskus in nostalgičen priklon kot pa tekmeca in celo zmagovalca letošnjih oskarjev. A prah, ki ga je film dvigoval tekom leta, seveda govori svoje. Čeprav sem film kot zadnjega od oskarjevih nominirancev pogledal tik pred podelitvijo in sem bil tako pred tem že docela pripravljen na posebno cineastično izkušnjo, pa mi je film kljub temu odprl usta in prikoval na sedežno kot da bi se pred menoj zavrtelo nekaj neverjetnega. In v končni fazi se tudi je. The Artist je mali film, ki je v sezoni 2011/2012 pokazal, da zgodovini ni moč ubežati. Ali takole; The Artist je film, ki je vsem tistim zvezdnikom, producentom, režiserjem, scenaristom in drugim filmskim delavcem, ki so ob pojavu zvočnega filma vihali nosove in se smukali, češ tole naše delo samo uničuje in daje lesk trivialnosti, tole ni več umetnost, mi glasu ne potrebujemo za dokaz naše umetniške vrednosti, končno vrnil potrditev njihovih domnev. Po devetdesetih letih. Kar je po svoje hecno in situacijo lahko karikiramo tudi tako, da se film po manj kot sto letih spet vrača k svojim koreninam. Kot, da bi želel reči, da je v tem trenutku vse povedal, čas je za reset in nov začetek. The Artist v slabi dve uri stisne celo zgodovino filma, še več, v dve uri stisne celo zgodovino in bistvo šovbiznisa. Ne zgolj in samo z vsebino, se razume.

Vsebina vendarle ni tisto glavno gonilo tega filma. Zgodba junaka, ki na vrhuncu kariere zavrne zvočni film in potem klavrno potone, vmes pa zvočni filmi naplavijo novo zvezdo, je arhetip, ki ga lahko prepoznamo v vsakem filmu, v vsaki življenjski situaciji. Junak, kot simbol nemega filma, ne sledi času, ne sledi novemu obdobju in ga vztrajno zavrača. Nove mode ne spusti blizu, saj verjame, da je boljši od tega, verjame, da je zvok muha enodnevnica, medtem, ko nemi film igra že, koliko, deset let? Kaj uniči glavnega junaka? Njegov ozek pogled? Nevednost? Konzervativnost? Nadutost? Junakinja predstavlja nasprotni pol tega filma o filmu. Junakinja je simbol novega, v tem primeru zvočnega filma. Potuhnjeno pride in se sprva le uči, nato sprevidi priložnost, ki jo zagrabi z vsemi močmi. Kaj jo povzdigne? Širok pogled? Znanje? Liberalizem? Skromnost? Če tako, potem se tu vije največji arhetip filmskega sveta, namreč kdor je nadut in zagledan sam vase, na koncu vedno potegne kratko, medtem, ko tisti skromni, tisti delavni pridejo na površje. Vse prav, ampak kako se to odraža v tem turbo kapitalističnem svetu potem? V svetu, ko vemo, da skromnost in delavnost le redko prinašata blaginjo in zmagoslavje. Aha, film se dogaja leta 1927, prav, a še vedno v Ameriki, zibelki kapitalizma in potrošništva. Je The Artist potem želja po, ideja o boljšem svetu? Hoče The Artist nekje globoko v sebi reči ne kapitalizmu in v času recesije razkriti, da za izhod potrebujemo le široko odprte oči in kanček delavnosti? Je The Artist tako res le prikrita himna komunizmu, ki so jo francoski ustvarjalci prikrito in mimo vseh radarjev uspeli prenesti na platno?

Ogled naslovnega filma je zagotovo posebna izkušnja. Je poseben izlet v zgodovino filma, na začetek, tja, kjer se je vse začelo. Ampak za koga? V času Transformerjev, 3D tehnike, hitre zasičenosti in enega fastforward ogleda, je skoraj neverjetno, da nemi in črnobeli film žanje take uspehe. Ne le med kritiki, intelektualci in kulturniškimi snobi, pač pa tudi med povsem navadno rajo. The Artist je takoj prerasel v kult, čudo, ki ga je potrebno videti. V eksponat, ki je za kratek čas prišel iz muzeja in se ponudil za ogled. Seveda so temu pripomogle številne nagrade in ves medijski pomp, ki ga film ustvarja, a potrebno mu je priznati, da gre enostavno za tako mamljivo ponudbo, ki je vendarle ni moč zavrniti. Da, sam neme filme rad gledam in sem vsaj tisti zares železni izbor že pred leti pregledal. Hecno je to, da se tudi/celo meni javlja veliko prijateljev/znancev, ki so še pred časom, ko je tema nanesla na nemega Chaplina, kričali in dvigali pesti, češ to obdobje je zakopano in pozabljeno, kdo sploh še misli na nemi film, in pravijo, kako je pa tale Umetnik izjemen, zgodovinski in neverjeten, kako je sodobno staromoden in nasploh vreden vsake minute. Seveda je, si mislm, ker Umetnik ni le film, čisto tako eden, Umetnik je mejnik, je testament, ki konča in začne vse druge filme, metafilm, ki mu v zadnjih desetih letih težko najdem par. Kot pravim, pozabimo golo in ozkogledno vsebino o Valentinu, psu in Peppy Miller, vzemimo ga kot rezultat časa in izdelek filmske evolucije.

Michel Hazanavicius je prišel od kdove kod in stopil na vrh sveta. Zasluženo. Režija filma je res neverjetna in če v obet vzamem kader za kadrom, potem mi od veselja srce kar igra. Menim, da prav vsak kader nosi nekaj, kar je vredno razmisleka. Dobri kadri so, dobro posneti, dobro premišljeni. Seveda ni nemega filma brez prepričljivih, izjemnih igralcev. Igralcev, ki ne potrebujejo besed, igralcev, ki z mimiko povedo tisoč besed. Kje so danes taki igralci? Očitno v Franciji. Oskarjevec Jean Dujardin je kajpak odličen v vlogi, Berenice Bejo izjemno očarljiva in simpatična. Njuni skupni kadri so naravnost dih jemajoči, ne pretiravam. Za stransko držo jim dodajo močne ameriške igralce (Goodman, Cromwell, Ann Miller) in dobimo res pravi casting. Jasno je tu za češnjo na torti še odlična glasbena podlaga (Ludovic Bource), ki zabava, dviga kocine in pričara izjemno vzdušje. Ob koncu filma se mi je spontano sprožil majhen in prikrit aplauz. Čutil sem se potešenega, zadovoljenega. Po mojem mnenju sem videl film leta 2011.

In če pomislim, da me je poleg naslovnega letos najbolj in celostno zadovoljil še Scorsesejev Hugo (2011), takisto zvit in prebrisan izlet na začetek sedme umetnosti, potem sklenem tako, da je film najboljši takrat, ko se prikloni in vrne h koreninam. Takrat, ko sprejme svojo zgodovino in iz tega črpa navdih in znanje za naprej. Filmi, ki tega ne znajo, niso pravi filmi. Zemlja se bo decembra resetirala ali nekaj podobnega (2012 & all the jazz), film se je očitno že.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 7.03.2012 09:19

vzemimo ga kot rezultat časa in izdelek filmske evolucije.
Se strinjam. :cool: Hvala za navedek. Obširno in lepo napisano.

#2 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 8.03.2012 10:16

http://iztokgartner.blog.siol.net/2012/03/01/iztok-gartner-je-the-artist/

#3 misslilyy  misslilyy dne 8.03.2012 10:19

Super film,artističen kot večina črno-belih.

#4 Bigger Than Life  Bigger Than Life dne 8.03.2012 14:01

Zares si izpostavil vse, kar je bilo izpostaviti treba, res dobro napisano!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !