Quicksand (1950)

Kot sem že poročal, sem pred časom v dar dobil tole prijetno zbirko klasičnih ameriških krimičev. Zbirko, ki zares že sama po sebi vzbudi en tak prijeten občutek sreče, ko pa se tam na polici bohoti ob nekaterih drugih filmih in knjigah, pa je prav prijetno opazovati gostujoče obraze, kako se posmukajo in nekoliko v zadregi povprašajo kaj pa je tole in potem odgovorim povsem resno, da gre za zbirko, ki ji je težko najti par. Kar je sicer povsem res, zbirka vključuje 50 redkih filmov, ki bi jih verjetno vsaj na naših policah zaman iskali, tudi na torrent straneh bi bilo potrebno kar precej truda, da bi te redke in pomalem pozabljene klasike tudi srečno pretočili. Ob prejemu darila sem sklenil, da bom svoj siceršnji nabor filmskih naslovov vsaj enkrat mesečno presekal z naslovom iz te zbirke in če sta se december in januar nekako izmuznila, pa sem potem februarja ob poplavi oskarjevskih nominirancev vendarle našel čas, da sem pogoltnil dozo starega, čistokrvnega ameriškega filma. In povem vam, to je bila drugačna, a okusna doza.

Quicksand (1950) je prava klasika, čisti film noir, ki gledalca pritegne in ga lepo popelje v samo drobovje filmskega ustvarjanja iz konca 40ih, začetka 50ih let. To je bilo tisto noro obdobje sijajnih filmov in velikih filmskih zvezd. Eden takih je bil tudi Mickey Rooney, močno priljubljen igralec, ki je matere, žene in sestre bolj navduševal s kakšnimi lahkotnimi, komičnimi vlogami. Bil je lepega obraza in deških potez, te so njegov zaščitni znak še danes, ko pri 92 letih še vedno veselo skače pred kamerami. V dotičnem filmu igra mladega avtomehanika Dana, polnega samozavesti in mladostniškega testosterona. Verjame, da lahko s svojim šarmom osvoji vsako dekle. Ko v delavnico pride izjemno očarljiva in privlačna Vera Novak, si ne more kaj, da je ne bi povabil na zmenek. Ko po nekaj poskusih gospodična vendalre privoli, ima mladi Dan le še eno težavo. Dan je namreč bolj ali manj praznih žepov, pred časom je nek denar posodil prijatelju in ga še vedno ni dobil nazaj, zato se najprej odloči izterjati tistih 20 dolarjev, a jih seveda ne dobi. Kaj sedaj? Film potem povsem tipično krene na pot, kjer manjše kriminalno dejanje vodi do večjega, tisto do še večjega in tako naprej po principu snežene kepe. Mehanik Dan je hitro ujet v lastno zanko iz katere pa ne bo mogel kar tako uiti. Ujet je v živi pesek, v katerem vedno bolj tone.

Zakaj si ogledati ta, že več kot šestdeset let star film? Preprosto. Zaradi izjemne in dobro spisane zgodbe, tipične noir atmosfere in predvsem zaradi igralskih kreacij. Ampak pojdimo po vrsti. Zgodba je res napeta in intrigantna. Protagonist začne z nedolžno željo, želi le materialno zadovoljiti dekle in pri tem seveda išče zgolj napačne načine, ki pa v dani gospodarski situaciji najbolj očitno stopijo na plano. Dan ni slab človek, je pa naiven. A potem, ko vijuga med ovirami in zankami spoznamo, da je tudi iznajdljiv in po svoje prefrigan. Tipičen noir lik. Tako kot je tipičen noir lik njegova muza in antagonist Nick Dramoshag. Film se sicer med tistimi zlatimi noir naslovi ne bo pojavil, a povem vam, da gre za zelo gledljiv film b produkcije, ki premore vse tiste elemente, ki so to obdobje in ta žanr postavili na pravo mesto. Všečna mi je tudi režija, ki kaže zakonitosti 50ih let in s fotografijo lepo ujame čas in bistvo, atmosfera je na nivoju in glasba se takisto dobro poda. Film je režiral Irving Pichel, meni sicer povsem neznano ime, a imdb me uči, da gre za filmarja, ki je v zgodnjem obdobju hollywooda kar veliko delal. No, najbolj v spominu ostanejo igralske kreacije, ki so zelo prepričljive. Mickey Rooney se v nekoliko bolj temačni vlogi odlično znajde in pokaže svoj talent, Jeanne Cagney, sestra bolj znanega Jamesa Cagneya, je v vlogi fatalke prepričljiva, še posebej pa blesti eden izmed bolj prepoznavnih obrazov zgodnjega hwooda, Peter Lorre. Odličen je, dovolj srhljiv, dovolj spoštovan in karizmatičen, da ga človek težko pozabi. Prisegam, da si obnovim spomin na izjemen film M (1931), kjer je Lorre enostavno perfekten.

Quicksand (1950) je film, ki mu je mesto med ameriškimi klasikami, pravim sicer, da v tisti najzlahtnejši izbor ravno ne pride, a je blizu, še kako je blizu. Meni, ki sem svoje čase tovrstne filme požiral dan za dnem, je bil to lep izlet in potešitev mnogih skomin, ki mi jih vsemu navkljub puščajo dandanašnji ringelšpili, a ne verjamem, da bi film med povsem splošno rajo lahko beležil kakršno koli odobravanje. Oh, kaj zamujajo.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   cosmopapi dne 1.03.2012 12:48

Yes, je na torr.. ups, ne znam prečrtati. Vsekakor hvala za priporočilo. Rooney+Cagney+Lorre, gre sploh lahko bolj noir?

#2   filmoljub dne 1.03.2012 20:18

:cool: Sva oba začutila željo po klasikah, to je verjetno zaradi “The artista”. Jutri tudi jaz spišem eno zimzeleno.

#3   Jože dne 8.03.2012 14:50

Saj ga maš na razpolago neposredno preko IMDB: http://www.archive.org/details/Quicksand_clear

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !