The Adventures of Tintin (2011)

Dejstvo, da Tintin, ta legendarni belgijski avanturist, pred tem ni imel svojega filma, je skoraj neverjetno. Hollywood je na filmsko platno že prenesel vse kar se je dalo, a za Tintina ni bilo prostora. Kar je po svoje seveda tudi prav, če se kdo loti Tintina, potem mora biti to narejeno sto odstotno in tako, da od veselja poskočimo vsi tisti, ki smo kdaj v roke prijeli kakšen njegov zvežčič. Če se kdo loti Tintina, se ga mora lotiti tako, da se za trenutek ustavi cel filmski svet in se čudi nad kreacijo. Ali pa takole, če se že kdo loti Tintina, potem se ga mora lotiti ta, ki obrt obvlada in točno ve kaj dela. Ko smo potem ob najavi projekta prebrali, da bosta moči združila Steven Spielberg in Peter Jackson, ter da bo film posnet v čudoviti in hkrati neverjetni motion capture tehniki, je bilo kajpak jasno, da bomo priča nečemu posebnemu. Visoka pričakovanja, zagotovo, pa so bila potem tudi dosežena?

V svojih mlajših časih sem Tintina kar veselo prebiral, tak zanimiv navihanec mi je bil, delček vsakega fantiča nosi s seboj, se mi zdi. Potem so bile zanimive tudi risanke, ki so se povečini vrtele na tujih programih, pa še mnogo tega je bilo, čeprav sedaj upam trditi, da Tintin v naši preljubi podalpski deželici ni bil tako zelo popularen kot drugje po svetu, kaj pa vem, morda se motim, a zdi se mi, da so imeli drugi junaki več podpore pri navihanih mlečezobcih. No, jaz sem nekaj njegovih stripov dobil od kdove kod in to je bila ena taka ljubezen na prvi pogled, že zaradi prikupnega psa, kaj šele zaradi vseh pustolovščin, v katerih je bil glavni protagonist udeležen. Zato sem na naslovni film bolj kot ne gledal skozi percepcijo tistega mulca, ki tiho še nekje čepi v meni in se vsake toliko časa zazre skozi okno, iščoč mladostniške nostalgije in navihanosti.

Eden takih privržencev Tintinovega lika in dela naj bi bil tudi Steven Spielberg, ki naj bi določene pravice zanj odkupil že sredi osemdesetih, a potem projekta ni speljal do konca. Nanj se je nato spomnil ponovno dvajset let kasneje, načrt pa je bil, da se bo snemanje filma ob zadostni finančni injekciji pričelo nekje v letu 2008, film pa bi ob dolgotrajni postprodukciji na platna prišel tam nekje jeseni 2010. No, eno leto gor ali dol, film je sedaj končno tu in prav težko sem odšteval dneve do ogleda. Prvi odzivi so bili zelo dobri, nekateri so bili naravnost navdušeni, drugi manj, a vsi so se strinjali v tem, da je Spielbergu uspelo.

Pri The Adventures of Tintin (2011) gre za združitev treh originalnih zgodb, in sicer The Crab with the golden claws, The secret of the unicorn in Red Rackham`s treasure. Scenarij so oplemenitili in izoblikovali Steven Moffat, Edgar Wright in Joe Cornish. Vsi trije imajo za seboj že kar nekaj spodobnih naslovov in tudi pri dotičnemu filmu lahko scenarij kar pohvalim, saj je idealen in kot naročen za tiste prave, zagrete privržence Tintinovih pustolovščin. Skrivnosti polna avantura, ki Tintina in zvestega psa Snowyja odpelje na lov za zakladom preko oceanov in puščav, gledalca stisne v pest in ga niti ob koncu ne izpusti, saj se nadaljevanje takoj in povsem nedvoumno najavi. O sami vsebini tu ne mislim prav na dolgo in široko razpravljati, saj bi pri tem marsikateremu gledalcu lahko uničil ogled, lahko pa povem le toliko, da je zgodba zanimiva, intrigantna in lepo tekoča. Polna hecnih situacij, všečnih dovtipov in čiste, divje pustolovščine.

Bolj pa v oči pade tehnični vidik filma. Kot rečeno je film posnet v vse bolj popularni motion capture tehniki, ki je tukaj res prišla do izraza. Film je fantastično nastavljen, čudovitih barv in lepih prizorov. Spielberg, za katerega je to prvi animirani film, je nekaj kadrov posnel naravnost fantastično. Tisti lov za lističem papirja, ki traja kar nekaj minut, je nekaj najboljšega kar sem videl v zadnjih letih; noro vse skupaj, vam povem, da bi ob ogledu teh sekvenc najraje zatulil na glas in z vsem veseljem. Še nekaj prizorov je podobno izjemnih in kocine dvigajočih, moram pa priznat, da sem sam nežno zajavkal že na početku, ko kader prvič predstavi Tintina. Seveda takega filma ni brez Andyja Serkisa, pohvaliti pa velja predvsem Nicka Frosta in Simona Pegga, ki sta posodila glasova za nor in štorasti detektivski dvojec Thomson in Thompson. Glasove so med drugim posodili še Jamie Bell, Daniel Craig in Toby Jones, pa še cela kopica drugih. Spielberg na početku filma ni želel posneti v animirani verziji in naj bi se bolj nagibal k igranemu filmu, ki bi se seveda bohotil s prepričljivimi posebnimi efekti, a ga je nato Peter Jackson prepričal, da je motion capture tehnika tekom let sila napredovala in je praktično edina možnost za film o Tintinu, saj bi na tak način legendo in živost stripa kar najbolje približali gledalcem. Na srečo se je Spielberg strinjal. Seveda pa tisto zadnjo češnjo na tortico postavi glasba Johna Williamsa.

Ni kaj, The Adventures of Tintin je odlična avantura, primerna za celo družino. Simbolike in alegorije sem se izjemoma izogibal, saj ne verjamem, da je bil to v kakršnemkoli kontekstu namen filma. Namen je bil seveda v čistokrvni zabavi in poklonu stripovskim privržencem. In tu je Spielbergu uspelo. Torej odgovor na zgornje vpršanje: pričakovanja so vsekakor bila dosežena.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1 Bigger Than Life  Bigger Than Life dne 28.02.2012 17:08

Super napisano, se pridružujem vtisom.

#2   filmoljub dne 28.02.2012 17:31

+1 :cool:

#3   david dne 28.02.2012 18:14

In so vseeno za oskarja raje nominirali Puss in Boots in Kung Fu Panda 2..

#4 paucstadt  paucstadt dne 28.02.2012 18:46

@david: ja tu so po mojem močno, močno v temo brcnil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !