Hoover vs. Thatcher

Filma J.Edgar (2011) in The Iron Lady (2011) sta že vse od najave dalje kar pošteno cedila sline slehernemu filmofilu. Biografiji dveh sila zanimivih politikov se zdita v tem času kot naročeni in glede na to kakšni produkcijski tvrdki stojita za obema, je jasno, da neučakani gledalec lahko goji kar najvišja pričakovanja. To, da se gledalcu ponudita praktično v istem trenutku, je zagotovo dar narave in sam tovrstne darove zelo rad sprejemam, zato sem dotična filma prihranil za nedeljski večer in si ju enega za drugim privoščil ob kapljici rujnega. Tiste slabe štiri ure filmskega maratona pa niso minile tako sladkobno kot bi nemara lahko pričakoval. Pri obeh se mi je tam nekje na sredini spahovalo po nečem bolj zanimivem in trajnem. Pa sem potem kar nekoliko slabe volje vnovič prikimal, da so biografije res dvorezen meč, lahko gre za izjemno zanimivo in intrigantno zadevo, ki te posrka in v primežu drži od prve do zadnje minute, lahko pa gre za suhoparno podajanje podatkov in neumorno bluzenje po spominih glavnih protagonistov, kjer vse zanimivo zamre nekje med vrsticami pomembnih dogodkov. Naslovna dva se tako bolj nagibata proti tisti drugi strani in vsaj zato lahko že v uvodniku spišem, da sem nekoliko razočaran in moja pričakovanja nikakor niso bila potešena. Sta pa filma kot naročena za neko trivialno primerjavo, zato bom to izkoristil in spis o njiju kar lepo združil.

J.Edgar (2011) je biografija enega izmed najpomembnejših mož ameriške zgodovine. J. Edgar Hoover je bil dolga leta na čelu FBI-ja in v teh letih se je v Ameriki veliko dogajalo, vse od lova na komuniste, do predsedniških afer, hladne vojne itd. Hoover je imel vse to v svojih rokah, bil je zastrašujoč in karizmatičen politik, ki je znal igrati igro politike. FBI je praktično postavil s svojimi rokami, v ameriško družbo je vnašal strah o zunanjih in notranjih sovražnikih, zato je bila postavitev urada v očeh američanov hitro samoumevna. Ampak kdo je sploh bil J.Edgar Hoover? Je bil le brezsrčen srboritež, ki se je boril proti kriminalu ali je bilo v njem tudi kaj človeškega? Kot namigujejo govorice, je bil Hoover za štirimi stenami vse kaj drugega kot šef FBI-ja. Možak, ki je bil po funkciji nemara celo drugi človek Amerike, je še v zrelih letih živel skupaj z mamo, nikoli ni bil poročen ali v daljši zvezi z žensko, bil naj bi celo gej, ki se se rad oblačil v ženska oblačila. Film vse to dobro prikaže in izlušči. Prikaže to fasado za katero se je skrival, prikaže njegov odnos do mame, njegov odnos do tajnice Helen, ki je ena redkih oseb, ki se ji Hoover bolj razkrije, film brez olepšav pokaže njegovo domnevno istospolno usmerjenost. In ko se Hoover v spominih vrača nazaj, se novejša zgodovina Amerike kaže v vsej svoji podobi.

What’s important at this time is to re-clarify the difference between hero and villain.

The Iron Lady (2011) pa je seveda biografija najpomembnejše političarke v Veliki Britaniji. Margaret Thatcher je na političnem odru Velike Britanije v vseh obzirih orala ledino. Bila je prva ženska, ki je osvojila politično bitko na otoku in postala prva premierka. Na tej poziciji je ostala dolgih enajst let, vodila pa je trdo in konzervativno politiko brez prostora za debato oz. dialog. Zaradi načina komuniciranja in drže, so ji nadeli nadimek Železna gospa. Film njen vzpon dobro prikaže, tudi njeno vladanje, ko se je morala spopadati z vrsto protestov in kjer je razdelila britansko družbo. Dobro kaže njen odnos do Sovjetske zveze in Falklandskih otokov. Navrže veliko podatkov, a za moj okus preveč suhoparno. Dolgočasno. Prav to je po mojem mnenju največji problem filma. Sterilno podajanje podatkov in zgodovinskih dejstev me ne pritegne povsem in film bi brez Maryl Streep padel v tako sivo povprečje, da ga tudi z lučjo ne bi mogli najti.

Watch your thoughts for they become words. Watch your words for they become actions. Watch your actions for they become… habits. Watch your habits, for they become your character. And watch your character, for it becomes your destiny! What we think we become.

Če ju takole obrnem na isti mreži za žar, potem se mi vsebinsko J.Edgar veliko bolj dopade. Se mi zdi, da nosi več materiala in, kar je še pomembneje, bolje ga predstavi. Kar pa je seveda evolucijsko logično in pričakovano. Prvega je režiral stari lisjak in mojster sedme umetnosti Clint Eastwood. Njegova režija se mi zdi zelo dobra, dramaturški lok je bolj napet in nekateri kadri so očiten dokaz Eastwoodovega slovesa. Ampak tudi Eastwooda smo vajeni v boljši formi. Saj film je dober, zanimiv, ampak manjka mu tisti dodatni ščepec nečesa, kar bi ga naredilo markantnega. Tisto nekaj kar bi ga postavila ob bok Eastwoodovim klasikam denimo. A nič ne de, starcu lahko le čestitamo za veliko zgodbo, ki jo zagotovo ni lahko stlačiti v 120 minut. Režijo Železne gospe pa je prevzela manj poznana Phyllida Lloyd, ki je pred tem režirala lahkotno Mamma Mio! (2008). The Iron lady se s kakšnimi primerljivi kadri ne ponaša, zgodba se mi zdi manj dosledna. Je pa res, da so arhivski posnetki zelo dobro vkomponirani v film in gledalec mora kar napeti očesno zrklo, da to tudi opazi.

Scenarij morda pri obeh ni najmočnejši del filma. J.Edgarju je scenarij podpisal Dustin Lance Black, ki je pred tem dobro delo opravil za izjemen film Milk (2008), ki mu je prinesel celo oskarja za izviren scenarij, pri The Iron lady scenarij podpiše Abi Morgan, ki ga je spisala tudi za letos zelo čislan film Shame. Kot pravim, fakti verjetno držijo, tudi dialogi so močni in nosijo material, a jaz kot gledalec bi pričakoval in želel še nekaj več soli, ki bi dala nov priokus. To vračanje po spominih je tako-tako, bolj mlačno in neizvirno, mar ne?

Ampak ni prav, da samo pljuvamo, ko pa gre za filma take teže. Kot je ponavadi v takih filmih, tudi tu glavni igralski vlogi zasedeta najimenitnejša igralca. Leonardo Di Caprio je v vlogi J. Edgarja Hooverja naravnost odličen, tako v mladih letih, kot tudi v tistih poznejših, ko mu na pleča navežejo dodatne kilograme in mu tudi obraz primerno postarajo in poredijo. Je zelo prepričljiv in še enkrat več pokaže, da gre vsemu navkljub za enega najboljših igralcev te dobe. A akademija ga je ponovno spregledala, več kot očitno ga ne marajo. Čeprav se je tudi meni tekom filma ves čas po glavi motalo vprašanje, je to življenjska vloga Lea Di Capria? Hm, morda res igra zgodovinsko gledano največjo osebo, ampak je to tudi njegova najboljša vloga po kateri se ga bomo spominjali naslednjih nekaj pomladi? Družbo mu delata Judi Dench v vlogi matere in Naomi Watts v vlogi zveste tajnice, dočim tudi ostali, kanček manj znani ansambel ni zanemarljiv. Kljub temu, da ves soj žarometov pade na Di Capria, pa vseeno to ni film enega človeka. Je pa zato The Iron lady film ene osebe. Maryl Streep je pričakovano odlična, ampak problem filma je, ker ga brez Streepove ni. Če v kadru ni Maryl Streep, kader ne obstaja. Ok, Jim Broadbent je dober, ampak Streepova vzame vsak trenutek. Pa podobno vprašanje, je tole Streepova odigrala tako kot se liku spodobi in pritiče ali pa smo videli tudi njo v že precej boljši izvedbi?

Na oskarjih velike besede nobeden od njiju ne bo imel, J.Edgar je povsem brez nominacij, kar je po svoje zagotovo razočaranje, saj so mnogi že lani tak čas vpili, da bo Eastwood spet kraljeval. Recimo, da je na nekem širšem spisku Di Caprio vendarle zraven. The Iron lady se bohoti z dvema nominacijama, kar je po svoje tudi verjetno bolj piškav izplen. Tu je Streepova mimo katere akademija enostavno ne zmore, nominacija je padla še za makeup, zasluženo, se zdi. Vsaj po baftah in globusih se zdi, da bo Streepova končno spet zmagala, konec koncev lep poklon za njeno izjemno kariero.

Hja no. Morda delam obema veliko krivico, ko ju takole tlačim skupaj in nepošteno primerjam. Ampak vendarle igrata na iste karte in lovita isto populacijo. Eden bolj uspešno drugi manj. J.Edgarja bom definitivno še pogledal, menim, da me ob drugem ogledu vseeno lahko še bolj prepriča. Thatcherjeve imam za zdaj dovolj in po svoje mi je žal, da je že sedaj v spominu le še bleda senca. Tako, pa naj bo končna sodba sledeča. J.Edgar priporočam +, The Iron lady priporočam -.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1 killerqueen  killerqueen dne 23.02.2012 20:07

Oba si bom z veseljem ogledala. Železna Lady je bla že itak na seznamu, zdej dodajam še Edgarja. hvala! :)

#2 Bigger Than Life  Bigger Than Life dne 6.03.2012 11:02

Super si to napisal in argumentiral, tudi to, da si ju obdelal primerjalno, je nekako na mestu, jaz se pridružujem tvojemu mnenju, zapis pa me še čaka!

#3   Goodfella dne 9.04.2012 12:41

Prav imaš, J. Edgar je res nekoliko boljši od Iron Lady, a oba uvrščam med razočaranja. Zdi se, da je pri obema big picture pošteno idealizirana. Vseeno me je bolj zmotil Eastwoodov Hoover. Nekateri pomembna dejstva so izpuščena, kritičnost zreducirana na minimum. Popustljivo in nerelevantno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !