Hugo (2011)

Martin Scorsese je poseben filmar. Je eden tistih, ki ga je v začetku 70ih naplavil novi val ameriškega filma in od takrat dalje filmsko rajo navdušuje z nepozabno formo. Med njegov železni izbor padejo premnoge ameriške klasike in zgodovine filma si brez Scorseseja ne gre predstavljati. Največja odlika tega ameriškega režiserja italijanskih korenin je ta, da je brezmejno zaljubljen v filme. In to ljubezen izkazuje v vsakem kadru posebej, iz te ljubezni črpa ves svoj zagon in navdih. Film ima v malem prstu, podobno kot Woody Allen in Quentin Tarantino recimo. Ko pomislimo na Scorseseja, pomislimo na filme ulic, pomislimo na italijanske četrti, pomislimo na nasilje, osebno dramo in boj. Pomislimo na mladega De Nira in Lea Di Capria. Pomislimo na vse izgubljene oskarje, nenazadnje. Ampak poleg vsega tega, bi ob omembi Scorseseja najprej morali pomisliti na strast do filmov. Morda je to strast do sedme umetnosti še najbolj razkril v svojem zadnjem velikem projektu; film Hugo (2011) je enostavno povedano režiserjev poklon sedmi umetnost in še en dokaz več njegovega neizmernega znanja. Scorsese je s svojim zadnjim projektom prestopil iz ustaljenih in njemu najbolj poznanih tirnic na nekaj novega, drugačnega in toliko bolj svežega. Rezultat je v bistvu presenetljiv. Hugo je čudovit in izjemen, zleze pod kožo in vsaj jaz osebno ga štejem med najlepša presenečenja minule letine.

Film je prisrčna zgodba o otroku Hugu, ki po očetovi smrti pristane pri stricu, ki na pariškem peronu skrbi za glavno uro. Kmalu izgine tudi stric in mladenič postane sirota, izgubljen sredi polnega Pariza. Peron ni le njegov dom, pač pa je njegov svet. Vse kar se dogaja, se dogaja tu. Skrit kot miš bedi nad celotnim objektom, skrbi za ure, sem in tja ukrade kakšen priboljšek in neopazno pohajkuje naokoli. Tako kot vsak fantič njegovih let, tudi on v vsakdanjem življenju najde mnogo avantur, ki mu pomagajo krajšati čas. Ko poskuša opetnajstiti starejšega možaka, ki ima na peronu prodajalno igrač, mu ta za kazen izprazni žepe. Poleg vseh mogočih stvari v enem žepu hrani beležko z nekimi navodili, to je edina stvar, ki mu je ostala od očeta. Možak mu jo zaradi njegove očitne navezanosti še raje vzame in otrok mu sledi vse do doma, da bi si jo skušal prisvojiti nazaj. Namesto beležke tam najde prijateljico, s katero se povežeta v vsakodnevnih avanturah. Ampak beležka mu še vedno ne da miru in ko mu starec pred nos predloži dokaz, da je beležko požgal, se mu seveda podere svet. Beležka ni le edini spomin na pokojnega očeta, pač pa je tam tudi zapisana rešitev kako naj popravi skrivnostnega robota, ki sta ga z očetom našla pozabljenega v nekem muzeju. Hugo nato robota vendarle popravi in ko mu ta skicira zanimivo sliko, se pred mulcem odpre nova percepcija, ki ga odpelje v sam začetek filmskega sveta, kjer je kraljeval pozabljeni in domnevno umrli Georges Melies. Hugo najde svojo ljubezen in strast.

Vsebinsko film morda res ni odkril tople vode, zgodba o siroti in otroških pustolovščinah ni takole na prvo žogo nič novega. A Scorsese vse to lepo zapakira in postavi na sam začetek sedme umetnosti in gledalec tako kot mladi Hugo, odkriva začetke filma in gibljivih sličic. Odkriva ta romantični svet sredi tridesetih let prejšnjega stoletja in vse skupaj kar kliče po preprostem, nedolžnem svetu. Gledalec se z mladim Hugom brez težav lahko identificira, njegova pozitivnost greje dušo in igrivost kliče po nostalgičnem spominu na otroštvo. Po drugi strani pa lahko vzporednice potegnemo tudi z Meliesom. Melies, bivši čarodej, nato filmar, sedaj skrit v povprečje družbe, se je ustrašil novega sveta, ni verjel da lahko nadaljuje s svojim delom, zato se je predal usodi. Čisti kontrast med tema dvema glavnima protagonistoma, otrok je poln veselja in optimizma, s široko odprtimi očmi gleda proti svetu, starec je skrit, skrušen in potaptan, ker ne sledi več istemu svetu. To se mi je zdelo zelo zanimivo. In še navezava na začetno misel odstavka; vsebina je hudičevo zabavna in pustolovščina te enostavno posrka!

Kar je meni morda še najbolj ogrelo srce, je kajpak vizualni del filma. Režija se mi zdi naravnost imenitna, nekateri kadri so posneti tako čudovito, da gledalec komaj dohaja. Že sam uvod zbistri glavo in gledalcu napove kaj bo deležen. Scorsese zna! Pravzaprav gre za pravo umetniško delo, ki bi mu tudi v vsej Scorsesejevi filmografiji težko našli par. Čudovita je tudi fotografija (Robert Richardson), mikavna montaža in zelo prikladna glasba, film na tehničnem vidiku ustreza na sam vrh. Scenografija je takisto izjemna, Paris sredi 30ih še nikoli ni bil tako hudičevo dobro prikazan. Zanimivo ga bi bilo film videti tudi v 3D. Scorsese in 3D? Ja in baje je naravnost čudovito. Scorsese je tako prvič v karieri naredil korak vstran in posnel družinski film v 3D tehniki. Film se zelo lepo vrača nazaj in pokaže kje in kako se je vse skupaj začelo. Je Hugo na nek način biografija Martina Scorseseja? Zakaj ne? Je Hugo na nek način film prihodnosti, ki kot eden redkih svoje ponosno kaže svoje korenine? Seveda!

Film je kajpak deležen kup nominacij in nagrad. Na oskarjih ima denimo kar 11 nominacij v ognju in prav zanima me koliko jih bo tudi osvojil. Sam ga brez pardona lahko vidim tudi kot zmagovalca v kategoriji naj filma. Scenarij je iz Selznickove knjige The Invention of Hugo Cabret priredil John Logan in menim, da nosi vodo. Sapo pa jemlje igralski ansambel, ki je seveda izjemen. Mulec Asa Butterfield je zelo prepričljiv v vlogi Huga, njegova kompanjonka Chloe Grace Moretz (Kick-Ass, Let me in) kaže ves svoj nesporni talent, zanimiv je Sacha Baron Cohen, par minut do potankosti izkoristi tudi starosta Cristopher Lee. Ampak klobuk dol pred Benom Kingsleyem, ki je v vlogi Meliesa zares odličen in sprašujem se kje je nominacija.

Skratka. Scorsese je proti koncu kariere vnovič presenetil in naredil enega izmed (si upam to napisati?) boljših filmov svoje kariere. Drugačen film, ki ga gledalec enostavno mora vzljubiti. Bravo, Marty!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1   Sadako dne 23.02.2012 11:00

Tudi meni je bil kot die hard cinefilu film odličen. Naravnost požiral sem vse reference iz začetka filmske zgodovine in ko sem ob ogledu prvič ugotovil, da gre za lik veleznanega Meliesa, se mi je skoraj izpahnila čeljust.

Pohvale vsekakor dihjemajočemu CGI-ju in tudi meni je malo žal, da ga nisem videl v 3-D. Odlična, natančna in baročno polna fotografija, mi je pa tako kot tebi malo slabša stran filma scenarij, ki ima kakšen nesmisel ali dva preveč.

Kar se pa tiče nagrade Oskar v kategoriji najboljšega filma, bi jo sam raje podarail filmu The Artist. Glede na to, da oba špilata skoraj na isto noto in se priklanjata začetku filmske zgodovine, mi The Artsit deluje bolj pristno, toplo in s kančkom več nostalgije.

#2 paucstadt  paucstadt dne 23.02.2012 11:47

No Artista si pogledam v soboto, tik pred zdajci, pa potem kaj spišem in rečem. Vsaj po tistem kar sem preklikal, menim, da gre za drzno delo.

#3 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 24.02.2012 10:17

Koncu kariere? A ga že v grob daješ? Ker če mene vprašaš nam bo dal še vsaj 20 filmov.

#4   Sadako dne 24.02.2012 11:24

Hehe, na to sem tudi sam takoj pomislil in nehote povlekel referenco na gospda Clinta Eastwooda. Še na mnoga Martin…

#5 paucstadt  paucstadt dne 24.02.2012 12:58

No, seveda ne :) Scorsese bo še dolgo snemal filme, ampak mlad pa vendarle ni več.

#6   Goodfella dne 11.03.2012 15:16

Evo, končno videl. Res, prava vizualna poslastica. Scenarij je res preprost, a za tako družinsko avanturo je verjetno bolje čimmanj komplicirati. Res, tako kot praviš,Hugo je pravi poklon sedmi umetnosti, s katerim veliki filmar še enkrat več pokaže svojo neizmerno ljubezen do filma.

#7   paucstadt dne 11.03.2012 18:42

Spiši potem kakšno besedo ali dve!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !