Kinatay (2009)

Čeprav me naslovni film ni kdove kako prepričal, pa ga bom vseeno tudi tule malček prežvečil, saj gre vendarle za film, ki je ob svojem času kar presenetljivo opozarjal nase in na številnih festivalih dokaj uspešno širil svoje ime. Film filipinske produkcije je nemara po najsvetlejših zvezdah posegel kar v Cannesu, kjer je režiser Brillante Mendoza osvojil nagrado za najboljšo režijo, film pa se je boril celo za zlato palmo, ki pa je potem romala v roke Hanekeju in filmu Das Weisse Band. Odločitev, da režija pade v roke temu filipinskemu filmarju je takrat kar dodobra završala v filmskem svetu, mnogi so nad tem vihali nos in skomigali z rameni. Mendoza obče morda res ni poznan filmar, a hiter prelet njegovega ustvarjanja pokaže, da ima podpisanih kar nekaj zanimivih filmskih del, ki jim gre gotovo nameniti čas. Mnogi pravijo, da tu priobčeni naslov še zdaleč ni njegov najboljši, pa čeprav je bil deležen najodmevnejše medijske omembe v naših deželah. Že zato, da razširim svoj z zahodno produkcijo zapackan filmski pogled, sem na tem mestu odločen, da v kratkem pogledam vsaj še dva Mendozina filma.

Klavnica k ogledu vsaj za kakšno odstotno točko dodatno prepriča že s pomenljivim in intrigantnim (slovensko prevedenim) naslovom. Fabula nato nakaže urbano socialno dramo, ki brez olepšav in odvečnih besedičenj povrta v samo drobovje bede azijskih velemest in pokaže manjko moralnih vrednot, ki se predvsem zaradi nevzdržnih razmer iz dneva v dan bolj kaže in prikrito bohoti med vsemi porami družbe. Lahko rečem, da sem ob tem pred ogledom filma kar pošteno zbistril telo in duha, verjel sem, da bom priča eni povsem posebni cineastični izkušnji, ki bi mi kri pošteno pospešila po žilah. A sem  žal hitro prišel do ugotovitve, da film veliko obljublja, a malo tega potem ponudi v obet. Gre za dokaj abstrakten vpogled v bedo vzhodne kulture, ki več skrije kot pokaže. Čeprav so me določeni kadri mestoma zabavali in me že skoraj osvojili, pa se je vse skupaj nato preveč statično vrtelo v istem krogu in iz minute v minuto sem izgubljal potrpljenje in zanimanje obenem, to pa seveda ni nikoli dobro pri filmu, ki ravno na tem črpa svoj navdih. Že res, da je zaključek potem zelo grenak in pekoč, a vse to bi bilo še precej bolj očitno, če bi se določeni kadri drugače zavrteli. Zato bi se tudi jaz pridružil tistim, ki so sukali nosove in skomigali z rameni ob ustoličenju Mendoze za naj režiserja Cannesa `09.

Vsebina gre sicer takole. Spoznamo mladega fanta, ki bi svoji bodoči ženi rad nudil celo ugodje tega sveta, a mu prazen žep tega ne omogoča. Ob nekaj priložnostnih in slabo plačanih delih, se mu ponudi dobro plačano delo, ki pa je zavito v tančico skrivnosti. Vseeno ga šelestenje denarja prepriča in oddide na obljubljeno dobro plačano misijo, za katero pa se kmalu izkaže, da je peklenska in krvava. Skupina skorumpiranih policajev ugrabi žensko, jo odpelje nekam v neznano in tam muči in zlorablja do končnega obglavljenja. Pot od jutra do mraka, pot od veselja do žalosti, pot od raja do pekla. Pot v pogubo, pravzaprav. Ali zgolj pot v realnost?

Verjamem, da film ne govori le o nekem umoru naključne ženske in ga zato lahko povzamem tudi kot alegorijo kapitalističnega sveta, ki svoje žrtve takisto ugrablja, prežveči in izpljune. Film nemara lahko vidimo tudi kot kritiko našega norega sveta, kot opomin in dokaz novega sistema, ki ljudi postavlja v nezavidljiv položaj. Tudi pri glavnem junaku lahko potegnemo mnogo izpljank, njegov položaj in odločitev nam da lahko marsikaj v obravnavo. Tudi to, da početje kolegov nato nemo opazuje in niti ne ve kaj naj si pri vsem skupaj misli, je dokaz neke nemoči, brezizhodnosti in vsesplošne pogube. Prav, vse lepo in prav, a kaj ko je film resnici na ljubo močno dolgočasen in je potreben res pravi kerlc od gledalca, da filmu sledi v vsej svoji podanosti in iz njega res lahko izlušči vse tisto kar prikrito, skrito in simbolno ponuja v debato. Nekaj prvih kadrov me je prepričalo, slog kamere se mi je dopadel, glasba je lepo sovpadala k vsemu skupaj. A po tretjini filma, ko sem opazil, da so kadri še vedno isti, slog kamere že rahlo moteč in glasba precej zlajnana, sem imel že vsega vrh glave. Vseeno pa Mendozi pohvale glede morbidne atmosfere, srhljive fotografije in odličnega zvoka, ki je dobro ježil kožo. Če bi kakšne kadre zmanjšal in ne bi toliko pretiraval s to tečno kamero, potem bi bil film celostno gledano nadpovprečno delo. Tako pa žal ni. Kinatay (2009) je zame zmerno povprečen film, ki bo šel zelo hitro iz spomina.

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   Sadako dne 19.02.2012 16:35

He, meni je kot kaže že šel, ker se nisem takoj spomnil o katerem filmu je govora, kljub temu, da sem ga gledal ne tako dolgo nazaj. Vse kar se spomnim je brutalno mučenje in tečne kamere.

#2   filmoljub dne 19.02.2012 18:29

@Pauc: tako kot si rekel. :cool: Mimogrede, pa ne da bi hotel biti pokroviteljski, zelo zanimivo in čedalje bolje pišeš (kar ne pomeni, da si kdaj slabo) in tvoje recenzije berem že zaradi tega.

#3 Bigger Than Life  Bigger Than Life dne 21.02.2012 14:27

Zelo zanimive recenzije, res, tudi jaz jih z veseljem berem.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !