The Descendants (2011)

Čeprav sem pet minut po ogledu vriskal od navdušenja in odobravajoče prikimaval, ter tu in tam spisal kak komentar, kjer sem zadevo hvalil kot le malokdo, pa sem potem po nekaj prespanih nočeh vendarle prišel do ugotovitve, da je film resda zelo dober in nadpovprečno gledljiv, da pa vseeno mene kot gledalca ne premakne tako zelo, kot sem to sklepal trenutek po odjavni špici. Splošno navdušenje obče raje povsem razumem, tako kot razumem število oskarjevih nominacij in tudi to, da je film med največjimi favoriti celo za osvojitev najdragocenejšega kipca, tudi sam bom film močno priporočil, a povsem pribito drži, da ga med top5 filmi leta 2011 za zdaj vendarle ne vidim. The Descendants (2011) je simpatična prigoda uspešnega odvetnika, ki se mu življenje v hipu dobesedno postavi na glavo, je konkretna doza družinske grenkobe in nepredvidljivosti, je refleksija bogatih in uspešnih, ki nimajo časa eden za drugega. V vseh ozirih gre za kvalitetno družinsko dramo, s precej komedije in kančkom sarkazma, dovolj dobro nabrušenimi liki in hecnimi štorijami in vsaj takole lahko povsem mirno trdim, da smo režiserja in scenarista Alexandra Paynea v teh letih pogrešali. The Descendants morda res ni njegov najboljši film, a vendarle se njegovim neo-klasikam povsem približa in ohranja režiserjevo dobro ime.

Goodbye, Elizabeth. Goodbye, my love, my friend, my pain, my joy. Goodbye. Goodbye. Goodbye.

Da tistemu manj poučenemu bralcu osvežim spomin, Alexander Payne je pred tem zablestel s filmoma About Schmidt (2002) in Sideways (2004). Sam ju še danes kujem v nebo, saj menim, da gre za dva izmed najboljših filmov novega tisočletja, enostavno gre za super prigodi, ki jima človek s še tako širokim filmskim spominom težko najde par. About Schmidt je film o vdovelem starcu, ki se nameni z avtodomom prečiti Ameriko, da bi obiskal odtujene otroke. Kaj vse to prinese za seboj in kaj vse možak doživlja med potjo, je kajpak hecno, grenko, sladko in nadvse življenjsko. Glavno vlogo ponosno nosi legendarni Jack Nicholson in čisto takole sam pri sebi menim, da je to ena izmed njegovih boljših vlog zadnjih 20 let. Pika. Morda se mi za požirek okusnega kraškega terana še bolj dopade Sideways, ki je leta 2004 navduševal staro in mlado. Zgodba dveh možakov srednjih let, ki želita pred poroko enega od njiju še zadnjič zaužiti samsko življenje in se odpravita na vinsko pot prijetne Kalifornije, je tako hudičevo zanimiva in verodostojna, da bi človek najraje vse prodal in se jima pridružil. In ko Virginia Madsen čustveno predava o vinu, bi ta isti človek najraje spil tisto steklenico belega in potem bedel ob Virginiji še celo noč. Zanimivo, da se je za eno izmed glavnih vlog na vse kriplje trudil tudi George Clooney, a mu je Payne na koncu ni dodelil, saj je želel, da v filmu nastopijo manj znani in manj lepi moški, da bi zadeva tako izpadla bolj verjetna. Evo, tu je Payne zadel bistvo vsega in Giamatti in tedaj manj poznani Thomas Haden Church sta bila več kot odlična. Alexander Payne je nato poniknil in se predal producentskemu delu, po skoraj osmih letih pa se vrača kot režiser in scenarist z novim filmom.

Naslovnemu filmu se na daleč vidi, da ima prste pri njem omenjeni filmar. Že začetek, prvi kadri in Clooneyjeva naracija, razkrijejo marsikaj sočnega. Matt King je uspešen odvetnik, poleg tega pa eden izmed dedičev najdonosnejšega zemljišča na Havajih, ki ga široka in številna družina kani prodati najboljšemu ponudniku. A do tedaj prijetno življenje mu na glavo postavi nesreča, v kateri se njegova žena težje poškoduje in povsem negibna leži v globoki komi. Matt na grbo dobi hčerki, prvi je okoli deset let in je ravno v fazi grdih besed in pretirane radovednosti, drugi je 17 let in je ravno v fazi alkohola, drog in seksa. Kaj si oče, ki je poprej o hčerah razmišljal manj kot o delu in verjetno golfu, še lahko želi? Aha, zdravniki javijo, da za ženo ni več upanja, hči pa mu sporoči, da ga je žena že dlje časa varala. Evo, to pa je šok! Možak se potem spopade z vsemi ovirami. Kroti in uči podivjani dekleti, požira tastove udarce pod pasom, razmišlja o smotrnosti prodaje ultra bajnega zemljišča, spopada se z bolečino, ki mu jo je zadala umirajoča žena in zasleduje in tke povračilni udarec za pezdeta, ki si je v njegovi spalnici vzel ženo. Dvakrat. Tozadevno bogat film, ki me uči le eno, življenje je lahko huda in nepredvidljiva jeba. Ampak za koliko te jebe smo si pa krivi sami? Ha!

Zgodba lepo vijuga med raznimi štosi, grenkimi spoznanji, hecnimi situacijami in grobimi odločitvami. Menim, da Payne dobro pikaže konflikt interesov, dobro združi veselje in žalost, lepo pluje mimo vseh zagonetk, ki jih tovrstno žanrsko delo lahko prinese. Like dobro okarakterizira, jim doda par všečnih besednih iger in nasplošno vse skupaj deluje sila zabavno. Všečen film. Ampak, hm, kako bi dejal, čeprav je končni vtis zelo dober in gledalca zgodba posrka vase, pa po nekaj dneh film v spominu nima več take teže. Nima več teže klasike ali nekega mejnika. Scenarij se mi nasplošno dopade, takisto poetična režija in super fotografija, kjer nekatere mondene lokacije vabijo na vse pretege. Clooney, ki je nominiran in mu mnogi oskarja že vnaprej podarjajo, je ok, gledljiv in prepričljiv, čeprav sem in tja preveč očiten, čisto prijetni sta tudi muli (Shailene Woodley!) in ostali igralski ansambel.

Elizabeth is dying. Wait… Fuck you! And she’s dying.

Film je dober, gledljiv. Recimo, da je vseh teh mnogih nagrad in nominacij upravičeno deležen. Za marsikoga je lahko film leta, zakaj ne? Jaz mu tega naziva ravno ne bom pripisal, bom pa dejal, da se ga splača videti, zelo splača. Že zato, ker Payne kot vedno na prvo mesto postavi prvine, ki želijo pametnega in pozornega gledalca. Že zato, ker Payne ne dela filmov za širšo občinstvo s kokakolo, popkornom in mobitelom v roki, pač pa film o ljudeh za tiste gledalce, ki imajo verjetno enake ali podobne probleme.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 8.02.2012 01:38

Sideways je bil meni povprečen, About Schmidt me je zadel tako močno, da ga čutim še danes in je eden mojih top filmov novega tisočletja, The Descendants pa je tako zelo vrhunski, da se večine ostalih lanskih najboljših filmov skorajda ne vidi. Vse to, kar je tako hudo manjkalo filmu Up in the Air ima The Descendants.

#2   filmoljub dne 8.02.2012 09:43

http://filmoljub.blogspot.com/2008/11/sideways-2004.html

Giamatti je car. :cool:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !