Take Shelter (2011)

To, da Take Shelter (2011) za prihajajoče oskarje ni ujel niti nominacije, je seveda dober znak. Pravzaprav je to odličen znak. To je znak, da gre za film, ki je večji od oskarjev, to je znak, da gre za film, ki preskoči konvencialne ovire in premleva tisto, kar drugi ne upajo ali ne znajo. Film Zaklonišče je namreč pobral goro festivalskih nagrad, od Cannesa pa do Ljubljane. Kjer se je govorilo o malih, komaj vidnih filmih, tam je imel skoraj vedno glavno besedo naslovni film. Gre za izjemno analizo človeške psihe, družbene klime in obče paranoje. Gre za biblično napoved apokalipse in za spoznanje, da je poguba človeštva blizu, na dosegu roke, le nekaj strel in kapelj rjavega dežja stran. Gre za boj narave in človeka, pri čemer velja izpostaviti, da narava pošilja signale, pravočasno opozarja na napad, a človeštvo je tako hudičevo zagledano samo vase, da tega ne opazi; ne opazi lastne pogube in uničenja, pa čeprav Biblija to nakazuje v vsaki zgodbi znova in znova. Razen Curtisa seveda, pridnega gradbenika iz podeželja v bližini Ohia, ki začuti naš pogrom. Film pritegne s prvim kadrom in gledalca do odjavne špice ne izpusti iz krempljev. Atmosfera je na najvišji ravni vseh 120 minut, s potuhnjeno simboliko ne spoznavamo le Curtisa in njegove okolice, pač pa refleksivno strmimo v 21. stoletje in tuhtamo o vsem tistem, kar nam v zadnjem času pumpajo mediji, politika, naravni zakoni, religiozne mantre in podobno.

Sleep well in your beds. ‘Cause if this thing comes true, there ain’t gonna be any more.

Film se odpre s prihajajočo nevihto in glavnim protagonistom, ki nemo in s strahom na obrazu strmi proti horizontu. Čudne in žive sanje. Naslednje sanje so še bolj žive in še bolj čudne. Tudi njegov strah ob strmenju proti horizontu je vedno večji. Curtis začuti temno slutnjo, ki mu govori, da bo nad njegov dom kmalu prišel apokaliptični tornado, ki bo opustošil vse pred seboj. Tornado, ki bo zbrisal njega in njegovo družino. Sanje se krepijo, krepi se njegova utesnjenost, njegov strah, paranoja. Curtis je sedaj že prepričan o prihajajoči katastrofi in to vedenje ga iz dneva v dan bolj ubija in mori. Kot odgovoren oče in mož mora svojo družino obvarovati pred najhujšim, zato se ad hoc odloči, da iz starega podzemnega zaklonišča na vrtu naredi neprebojno trdnjavo, v kateri bo z družino preživel konec sveta.

Ima Curtis prav? Je njegov strah upravičen? Mar res prepozna znake narave in pravilno čuti, da prihaja konec? Ali pa je to prva faza shizofrenije, za katero je pred leti že zbolela njegova mati, ki je bila približno njegovih let? Curtisov položaj je tako zares težak, vsa ta vprašanja si namreč postavlja tudi sam. A bolj ko hodi po strokovno pomoč, bolj je odločen, da mora zaklonišče čimprej stati. Bolj, ko sam razmišlja o shizofreniji, bolj je prepričan, da je apokalipsa takoj za vogalom.

Naslovni film se ne bohoti z kdove kakšnimi posebnimi efekti, niti ni prežet s senzacionalnostjo in vsesplošno ringelšpilsko idejo o koncu sveta. Z dodelanim dramaturškim lokom govori zgodbo ubogega ruralca, ki je ujet v paranojo in neverjetno osebnostno stisko iz katere ne vidi izhoda, oz. izhod iz tega vidi v tem, da se zapre za štiri stene pod zemljo in se končno sooči s koncem. Ko gledaš Curtisa, se ti zdi, da si apokalipse želi, želi, da končno pride, preseka zemljo na pol in njega odreši vse paranoje obenem. E, podobno kot recesija. Vsi jo napovedujejo, vsi jo čakajo, vidijo jo za vogalom, tam je, a noče še dokončno udarit, presekati kapitalizem in postaviti nove mejnike.

You think I’m crazy? Well, listen up, there’s a storm coming like nothing you’ve ever seen, and not a one of you is prepared for it.

Celostno gledano je film prava mala poslastica. Čeprav je Curtis glavni in praktično edini protagonist, pa so tudi stranski liki izjemno zapolnjeni in ga dobro dopolnjujejo. Scenarij je močan, še močnejša se mi zdi režija. Vsi kadri so odlično posneti, všečna mi je atmosfera in suspenz, ki ga režiser Jeff Nichols (+ scenarij!) lepo gradi do končnega razodetja, kjer nam vsaj malo zatrese brado. Seveda pa glavno slavo pobere Michael Shannon. Shannon je izjemen igralec, ki vedno igra karakterne vloge marginalcev iz roba družbe, tako ali drugače. Spomnimo se ga iz Mendesovega Revolutionary Road (2008). Trdim, da je tu odigral eno vidnejših vlog zadnje sezone in prav hecno je, da ni nominiran za najprestižnejšo igralsko titulo, menim, da je akademija tu naredila večjo napako. Pohvaliti pa moram tudi Jessico Chastain, odlična je. Naj bo, Take Shelter (2011) priporočam močno kolikor ga lahko, super film, ki zleze pod kožo. Menim, da se odlično poda ob Melanholiji (2011) in Drevesu življenja (2011).

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


15 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 4.02.2012 07:43

Shannona se še najbolj spomnim iz psihotrilerja Bug (2006), ki me celostno (oz. zlasti z epilogom) sicer ni tako zelo navdušil (moj opis je eden prvih na blogu in temu primerno zelo pičel), celotna premisa o koncu sveta in namigih na osebno psihopatologijo (češ “vse je samo v njegovi glavi”) pa me je spomnila na kultnega Donnieja Darka (2001). Lahko pa, da se motim.

#2 paucstadt  paucstadt dne 4.02.2012 09:49

Ja lahko spomni na Darkota, ampak Darko gre v nekem segmentu še dlje, v še bolj nore vode (zajec!). Take Shelter izgleda bolje, mestoma poetično, večji film, ki pa je produkcijsko še vedno malček.

#3 Bigger Than Life  Bigger Than Life dne 4.02.2012 10:31

Bomo šli gledat.

#4   Goodfella dne 4.02.2012 11:56

Tega sem hranil za ta vikend in skoraj ne dvomim, da mi bo, tako kot tebi, dobro teknil. Ne vem, če si videl Nicholsov prvenec Shotgun Stories? Ekipa je ista, predvidevam, da je tukaj vzdušje podobno. Sicer sva za Shannona že ugotovljala, kako zelo dober je. Pravkar uživam v novi sezoni Boardwalk Empire, tudi tam je odličen. Plus Steve Buscemi… Me like mucho

#5   cyco dne 4.02.2012 12:18

Film sem si v prvi vrsti pogledal zaradi Shannona, obožujem njegovo igro. O filmu samem sicer nisem vedel nič. Vedel sem samo za njegove nagrade. Začetni počasen tempo me je sprva malo ustrašil, a ko sem videl kam to pelje, so se mi možganske sinapse kar iskrile. Obožujem filme, ki s subtilnostjo kravžlajo domišlijo in nas puščajo ravno prav predolgo pod vprašajem. Pričakoval dobro igro, dobil odličen film. Konec mi še vedno dviga kocine…

#6   filmoljub dne 4.02.2012 18:23

Taki filmi mi vračajo upanje, da ameriška kinematografija mogoče še ni čisto za v smeti. Odlična igra obeh glavnih protagonistov, minimalistična mizanscena (pri produkciji “manj je več” pride še bolj do izraza sporočilnost in metaforičnost), briljantna režija (to veš, če v filmu vse štima: vsi kadri, kamera, nevpadljivi učinki, vzdušje in občutek paranoičnosti) in sijajen epilog.

Zanimiva kombinacija Chastainove (iz Drevesa življenja, kjer je bila narava prav tako metafora za človekovo duševnost in doživljanje realnosti) in res odličnega Shannona (iz Buga, kjer je prav tako šlo za vprašanje, “ali je vse zgolj v njegovi glavi”). Glasnik apokalipse, ki nazadnje tudi v resnici pride: kot kolektivna norost (oče dejansko “prepriča” družino, da prihaja neurje) sredi politično-gospodarskega absurda 21. stoletja.

Če bi ga ocenjeval, bi mu dal vsaj 8/10.

#7   Bo dne 5.02.2012 00:09

Odlična zadeva. Zame nekaj najboljšega novega, hecam se ne. Meditativen trip po skrbeh odgovornega moškega. Film tega trenutka. Tule sem našel upload glasbe.

http://www.youtube.com/user/Ashogo

Komad ob finalu se imenuje At the Beach. Malo sugerira na Clinta Mansella v filmih Aronofskega, bi se strinjal kdo?

#8   filmoljub dne 5.02.2012 09:19

Ma v bistvu bi ves ta film zlahka bil Aronofskega trademark. Soundtrack pa je fenomenalen in odlično podpira prizore.

Sicer pa sem še malce strnil lastne vtise (pa tudi pobrskal po intervjujih z igralci) in tole je možna interpretacija zgodbe.

—-( S P O I L E R )—-

Sanje so simbolna opozorila njegovega zavestnega pogrezanja v paranoično shizofrenijo; v njih vidi ljubljene osebe, kako se obrnejo proti njemu (sodelavec, žena) in kako mu jih odvzamejo (npr. hčerko iz avta). Zanimivo je, kako se zaveda svojega stanja, a ne more storiti nič (kar je menda osupljivo natančen opis simptomov te bolezni). Dejanska nevihta na koncu simbolno pomeni soočenje njegove družine z njegovo boleznijo (v tem so vsi skupaj) ter ženino resignacijo, ko končno razume, kako se on počuti. (Njene zadnje besede v filmu, ko se končno sprijazni s situacijo: “Okej.”)

#9   Bo dne 5.02.2012 16:03

Po drugi strani ekstremni dogodki danes tako vremenski kot v družbi podprejo resničnost finala. Ne gre za sanje, ampak za dejanski preobrat. Predvideva ga lahko marsikdo, malokdo pa se tako junaško sleče pred ljudmi kot naš junak. Vse je postavil na kocko. Potemtakem je pristen jasnovidec. Ženin okej pa priznanje, pravi si imel, zdaj ti bom sledila brez vprašanj, patriarhat si dobil nazaj.

Fantazija Melancholikov morda. :) Ampak sama dvoumnost zgodbe se mi zdi v tem filmu dobro narejena, domišljena.

#10   filmoljub dne 5.02.2012 16:43

Ja, se strinjam. Tisto je samo ena možna razlaga. Tako kot Pauc sem bil pozoren na namige o krizi kapitalizma, negotovi službi in socialni situaciji, stresu zahodnjaškega sveta ipd. Vse te vidike odlično poveže v večplastno in zanimivo dvoumno celoto.

#11   Bo dne 5.02.2012 19:53

Večplastno, to je beseda. Pike zgoraj je lažje povezati, spodaj bolj zanimivo. Za vsakega kaj.

#12 paucstadt  paucstadt dne 6.02.2012 21:43

Glasba je seveda odlična, bo hvala za link. res grdo od mene, da je nisem niti omenil.

zdaj iščem še prvo sodelovanje režiserja in shannona, pravijo, da takisto super zadeva. videl že kdo?

#13   bz dne 9.02.2012 12:48

“Ampak sama dvoumnost zgodbe se mi zdi v tem filmu dobro narejena, domišljena.”

Meni se skoraj zdi, da je alternativa norost-jasnovidnost, ki določa tempo (filma in njegovih recenzij) tekom filma odpravljena. Glede na očitne namige na teoretično ozadje duševnih bolezni, bi bilo tudi sila čudno, če bi ostalo pri vulgarni dvojnosti, kjer se norost definira kot nasprotje resnice, kot izguba realnosti. (Npr. kje je rečeno, da ga pes “v resnici” ni hotel oklati, tisto živalsko v psu, ki se ne more prepoznati v hišnem ljubljenčku? Ali da ga žena v resnici ni hotela zaklati, moža?)

Realnosti so tukaj vsaj dve do tri, prva uradna, družbena (simbolna?) in druga, omahujoča med blodnjami in vizijami (imaginarno/realna?). Odnosi med njimi so vse prej kot enostavni in kakršna koli interpretacija, ki bi se šla kar počez nekakšno “komasacijo” tega teritorija bi po mojem mnenju grobo zgrešila domet filma.

Ta teritorij je že mapiran na obrazu Michaela Shannona. Fenomenalni obraz je idealni kalup za obraz ameriškega moškega, če ne bilo tistih oči, ali ameriška pokrajina, samo da je pokapljana z lsd-jem, Ray Liotta, diagnosticiran s paranoidno shizofrenijo. Gibanja elementov na tem obrazu so odsev premeščanja omenjenih elementov realnosti. (Ko se npr. Curtis pred ogledalom odloča, koliko tablet naj poje, bi lahko stal tudi na verandi in namesto oči na svojem obrazu opazoval gibanje tornadov na nevihtnem nebu.)

Potem je tu kopica motivov, vozlov v tkanini preroške norosti, ki ne želijo biti podrejeni vladavini smisla (Tako Curtis odvrne ženi, There is nothing to understand in s tem morda odžene vsaj tiste najbolj vulgarne med interpreti).

Nemost hčere, kot da nima nič za opraviti s apokaliptičnim vzdušjem, pes, črn kot noč, imenovan Red, dejstvo, da neuspešno kopljejo za nafto, zaradi dežja, ki pride v obliki olja, dozidava zaklonišča s pomočjo odsluženega zabojnika – vsi ti motivi so točke na površini platna, ki jih prečijo silnice simbolnega, imaginarnega in realnega tekom premeščanja topografije filma, mapirane na obrazu…

#14   bz dne 9.02.2012 13:23

Dober je tudi stampedo “breakthrough”-jev, ki si sledijo en za drugim zadnjih deset minut filma:

  • živčni zlom na večerji = je nor
  • prva nevihta (kako Curtis zadiha s polnimi pluči v zaklonišču z masko na glavi, kaže da je bila njegova želja udeležena pri teh vizijah, kar je ena od kompleksnosti topografije) = ni nor
  • pogovor s psihiatrom = je nor
  • uresničenje vizije = ni nor

Kot štiri klofute, leva desna leva desna, za preveč zvedavega gledavca.

#15   Bomba dne 24.05.2012 12:55

Dober film, močan predvsem. Vloge so nadpovprečno odigrane, režija pa men žal ni nadpovprečna, nisem prepričan, kje vi vidite tako odlično režijo :/.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !