Le Gamin au Vélo (2011)

Filmi bratov Dardenne so posebne zgodbe. So najbolj grenko-sladke zgodbe, ki jih piše življenje, na filmsko trakovje pa so prinešene tako čutno in pomenljivo, da gledalca zadanejo naravnost v srce. Belgijska brata sta bila moje pozornosti prvič deležna tam ob začetku tisočletja, ko sta se s čudovitim Le Fils (2002) za vedno zapisala nekje v mojem spominu. Gre za odličen film, ki malo govori, a veliko pove. Še večje mednarodne veljave sta bila deležna nekaj let kasneje, ko sta z morda še boljšim L`enfant (2005) navdušila v Cannesu in osvojila Zlato palmo, povsem zasluženo, to je film, ki mu človek težko najde par, ob njem se lahko smejimo, še pogosteje jočemo. Dejstvo je, da filmi hvaljenih bratov nikogar ne pustijo ravnodušnega. Zelo zanimiv in podobno kvaliteten je tudi njun izdelek izpred nekaj let, Le Silence de Lorna (2008) je bil tudi na tem blogu deležen opisa in visoke ocene, povsem zasluženo kajpada, čeprav velja priznati, da kvalitete prej omenjenih vendarle ne doseže. V letu 2011 sta brata ponovno udarila s poznanim konceptom in vsaj lastnika tega bloga spet navdušila.

Kdor vsaj približno pozna njun slog, potem se že vnaprej pripravi na pretirano grenkobo življenjskega realizma, obenem pa pusti vrata priprta tudi za delček sreče, veselja in optimizma. Morda bom sedaj pretiraval, a upam si na glas trditi, da znata ta dva mojstra sedme umetnosti kar najbolje združiti tako pesimizem in brezizhodnost življenjskih situacij, kot tudi optimizem in priložnosti, ki jih življenje sem in tja ponudi. Čeprav so njune zgodbe vsaj na početku zelo težke, stresne, nemogoče, pa prav v vsak film nato vneseta sprejemljivejše barve in zgodbo vedno znova obrneta proti srečnejšemu razpletu. In to morda pri njima še najbolj cenim, vedno znova me učita, da ni vse črno oz. da se še iz tako čudne situacije lahko rodi nekaj lepega. Podobno je tudi pri naslovnem filmu.

Le Gamin au velo (2011) je zgodba o fantiču, ki živi v sirotišnici. Vsako nepazljivost osebja izkoristi za pobeg, saj išče očeta, ki je čez noč izginil in očitno pustil otroka dobesedno na cesti. Ko vztrajni fantič vendarle uspe zbežati, je prva postaja očetovo stanovanje, kjer pa ni nikogar več. Stanovanje je izpraznjeno, pobalinski oče pa je ob odhodu celo prodal fantičevo kolo. Kaj drugega preostane skrušenemu otroku, kot vrnitev za zidove otroške ustanove. A sreča mu nekako nameni prijazno gospo, ki je nedolžnega fantiča pripravljena posvojiti za vikende. Te skupne dneve najprej izkoristita za iskanje očeta. Otrok ima svojega očeta rad, želi si ga spet videti, zaživeti z njim, v njegovih očeh je oče junak, ne glede na dejstvo, da ga je pustil za seboj. Ko njegova posvojiteljica očeta nekako najde, sledi kruto in boleče srečanje, kjer oče grobo odslovi lastnega sina in mu zabiča, da ga ne sme več iskati. Zdaj je težko soditi očetovo situacijo, več kot očitno je namreč, da se s težavo prebija skozi dan, mislim, da ima celo težave z zakonom, da je na pogojni prostosti, če sem prav sledil. A ko vidimo iskro v otrokovih očeh in potem žalosten pogled, ko ga oče hladnokrvno zavrne, kajpak avtomatsko stopimo na stran otroka in očeta preklinjamo z najbolj sočnimi izpeljankami.

Kako bo to vplivalo na otroškega protagonista? Kakšna bo njegova pot? Kakšno sporočilo mu je pustila očetova zavrnitev? Brata Dardenne v to kruto situacijo potem smelo vneseta prijazno žensko, ki otroka posvoji in postane njegova varovanka. A kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega otrok postane bolj odprt za razne nevarnosti, ki jih prinaša ulica in potrebne je kar precej energije, da se zbeganega otroka obdrži na dobri strani in je pripravljen temno stran nestanovitnega in nedifiniranega življenjskega okolja pustiti za seboj. Film je močna socialna drama, ki lepo pokaže bedo današnjega vsakdana. Pokaže vse nevarnosti in krute priložnosti, ki jih podivjani svet kapitalizma dobesedno vsiljuje. S te perspektive skušam razumeti očeta, menim, da je oče sam v takšni kaši, da si enostavno za svoj obstoj otroka ob sebi ne more privoščiti in verjetno razmišlja v tej smeri, da se bo imel fantič enkrat v sirotišnici, ko bo to spoznal, veliko bolje kot ob njem. Hudičevo kruto, a možno. To potem rahlja ženski lik, ki vzame otroka pod streho, to pa mi spet vliva tisti optimizem, da pa vendarle tudi v tem  jebenem prismuknjenem svetu še obstaja nekaj dobrega.

Brata Dardenne žebelj spet zadaneta na pravo mesto. Ponovno postrežeta s težko zgodbo, ki nikogar ne more pustiti ravnodušnega. Slog in jezik je poznan, umirjeno, namesto besed govorijo dejanja. Ko se fantič ob koncu brez besed na kolesu odpelje naprej, ne veš točno kaj občutiš. Jezo? Zadovoljstvo? Narativno močan film, režijsko dobro voden, igralski performansi prepričljivi. Nova evropska klasika.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !