Moneyball (2011)

Športni filmi so ponavadi dvorezen meč, saj nikoli ne veš točno kaj boš dobil. Imamo dobre športne filme in zelo slabe, klišejske športne filme. Ponavadi je slab športni film tisti, kjer ima šport dejansko glavno besedo in so liki malodane prazne športne cvetlice, ki gledalcu nimajo kaj za ponudit. Dobri športni filmi pa so tisti, kjer je šport le vzvod za analizo in razgradnjo glavnega lika, ki preko športnega udejstvovanja kaže svojo pravo naravo in motiv. Kam lahko prištejem naslovni film, ki te dni pridno polni kino dvorane na Slovenskem? Definitivno med dobre športne filme.

Moneyball (2011) ni le zgodba o ameriški baseball ekipi Oakland Athletics, pač pa je predvsem zgodba o športnem direktorju Billyju Beaneu, ki na podlagi zaupanja v matematiko in statistiko sestavi konkurenčno ekipo iz navidez samih podcenjenih igralcev, ki jih nobena ekipa noče. Oakland Athletics v novo sezono vstopajo kot ekipa z najnižjim proračunom v ligi. V novo sezono vstopajo kot ekipa brez pravih zvezdnikov, saj so vsi po vrsti odšli v bogatejše klube. V novo sezono tako vstopajo moralno načeti in prepuščeni usodi. V klubu se ta slaba energija kopiči in nabira, edini, ki verjame v moštvo je dolgoletni športni direktor Billy Beane. Ampak na čem gradi svoj optimizem? Prvi kadri razkrijejo precej oseben razgovor športnega direktorja in lastnika moštva, kjer se prigovarjata o ekipi za prihodnost. Denarja ni in ponavadi je v športu tako, da tam kjer ni denarja, redko igra muzika. Ko se Beane odpravi na prvo iskanje možnih igralskih dopolnitev pred pričetkom sezone, naleti na mladega Petra Branda, mladeniča, ki baseball spremlja drugače od ostalih. Mladenič ne verjame medijsko izpostavljenim novicam o uspešnosti multi milijonarskih igralcev, pač pa verjame statističnim kazalcem. Svojo filozofijo, podkrepljeno z matematiko in statistiko, predstavi Beaneu, ki je navdušen in mladeniču takoj ponudi službo, kot se kasneje izkaže, je prav to največja okrepitev kluba pred novo sezono. Oakland Athletics novači igralce vprašljive kakovosti, igralce, ki jih drugi ponujajo za drobiž, igralce, ki jih praktično ni na športnem zemljevidu. Po prvih težavah, po prvih nesoglasjih in rednih porazih se Beane ne premisli in še vedno verjame v projekt. Ob slabih rezultatih pa naredi še nekaj bolj presenetljivega, razpusti do tedaj najboljše posameznike in jih nadomesti s popolnimi analfabeti, ki se jim smeji pol lige. Rezultat? Rekorden niz zmagoslavja, ki je bil presežen po več kot sto letih.

Naslovni film tako ni film o baseballu, ni film o športnih rezultatih. Je film o Beanu in njegovi strasti do športa. Je film, ki pokaže, da je vsemu navkljub treba verjeti v svoje projekte, svoje ideje, svoje želje in le tako lahko konkuriraš tudi večjemu, bogatejšemu in privlačnejšemu nasprotniku. Ker imaš ljubezen in strast, tisto nekaj več, kar veliki in samovšečni nimajo. Moneyball sprejemam kot dokaz, da je v športu vendarle ostalo še nekaj romantike, pa čeprav se tu  ta romantika skriva za nič kaj romantično matematiko oz. statistiko. Pa bi Beane v projekt moneyball verjel že prej? Bi verjel v projekt, če bi imel na voljo denar, s katerim bi lahko v ekipo zvabil največje zvezdnike baseballa? Bi romantika premagala denar? No, bi?

Scenarij sta spisala znana Steven Zaillian in Aaron Sorkin. Zaillian ima izjemno mogočen CV in se lahko pohvali z mnogimi novodobnimi klasikami, Sorkin se lahko bohoti s serijo The West Wing in lanskim Socialnim omrežjem. Ni kaj, dvojec, ki pred ogledom obeta mnogo in še več. Scenarij je sicer prirejen po znani knjigi Moneyball: The Art of Winning an Unfair Game, ki jo je pred leti spisal Michael Lewis. Režije se je lotil Bennett Miller, ki do sedaj veliko ni snemal, je pa pred šestimi leti postregel z gledljivim in dokaj okusnim Capote (2005), kjer si je oskarja prislužil Philip Seymour Hoffman. Hoffman je poleg tudi sedaj, a ta vloga ne spada med njegove najboljše. Hoffman je tu nepoznan, nima veliko minutaže in resnici na ljubo ne more izstopati tako kot ponavadi. Zato pa ima precej več minutaže Brad Pitt, ki vsaj mene ponovno prepriča, da gre za dokaj dobrega igralca. Je prepričljiv, a treba je kar takoj priznati, da po oskarju tu ne more poseči, čeprav ga tu in tam kar prištevajo med ožji nabor. Tudi mladi Jonah Hill je v tej vlogi dokaj ok, čeprav ga poznamo po bolj humornih vlogah.

Moneyball ni odličen film in na mojih letnih inventurah ga ne boste videli. Je pa vendarle dovolj dober in trden, da bi marsikomu lahko ustrezno krajšal čas. Tipična športna drama, ki pa ima vendarle veliko povedati o likih, genezi igre in smislu športa in vsaj zato mu velja prišteti pozitivno oceno.

Priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 25.01.2012 10:47

Dobra športna drama, z dobrimi igralskimi nastopi. Za vse, ki jim je kakršenkoli šport blizu, odlična izbira. Všeč mi je Jonah Hill, ki je opustil igranje v puhoglavih komedijah. Njegova pot me počasi spominja na Willa Ferrella.

#2 paucstadt  paucstadt dne 25.01.2012 19:25

Hill je ok, za nominacijo na oskarjih je pa kr mal huda no. Ne vem, nisem imel občutka, da bi lahko gledal nominiranca za oskarje.

#3   Goodfella dne 26.01.2012 09:27

Seveda ne. V redu vloga, a tako kot praviš, a premalo za ta nivo. Albert Brooks je pokazal veliko več, a ni prišel niti blizu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !