The Ides of March (2011)

The Ides of March (2011) je ob letošnji beri vzbujal kar precej visoka pričakovanja, saj se je takole na prvo žogo zdelo, da bi film lahko prav na vseh vidikih ponudil nekaj okusnega in trajnejšega za v spomin. Mene je pritegnilo že dejstvo, da gre spet za enega tistih bolj osebnih filmov, kjer ima glavne niti v rokah ena oseba, v tem primeru je to čedni George Clooney. Resnici na ljubo, Clooney se je že izkazal za precej všečnega filmarja, ki kar koli prime, spremeni v izdelek konkretne kakovosti in vsaj za palec ali dva že a priori štrli ven iz povprečne letine. Čeprav je Clooney bolj vajen stati pred kamero kot za njo, pa vendarle ne gre pozabiti na dva izjemno zanimiva filma, ki sta ga takoj postavila na zemljevid hwoodskih režiserjev. Pred desetimi leti je presenetil s svežim in izjemno pronicljivim Confessions of a dangerous mind (2002), še mnogo bolj pa se je izkazal tri leta pozneje s politično alegorijo Good night and good luck (2005), ki mu je tudi prinesla nominacijo za režijo in scenarij. Če že ne intrigantna in zanimiva zgodba, je morala dobršen krog gledalcev prepričati izjemna režija, sploh v prelepi črno-beli podobi. Letos se Clooney na režiserskem stolu spet bohoti z vedno zanimivo politično obarvano tematiko, ki pa je zaradi aktualnosti lahko precej bližje ljudem in ima morda tudi zaradi tega precej boljši sprejem širšega občestva.

Wikipedia me uči, da se termin ides of march uporablja pri zgodovinskem umoru rimskega cesarja Julija Cezarja, 44. let pr. n. št. Po ogledu filma mi je najprej butnilo v misel to, kako prikladen naslov si je Clooney izbral. Film je sicer predelava Willimonove igre z naslovom Farragut North, ki je premiero na odrskih deskah doživela v letu 2008. Ustvarjalec je navdih iskal pri demokratskem kandidatu iz leta 2004, Howardu Deanu. Zgodba, polna osebnostnih intrig in političnih iger, je več kot dobrodošla popotnica za zaključek leta, saj lahko, v to sem prepričan, tudi najbolj slepemu odpre oči in ga dokončno prepriča, da je politika vendarle zlovešča kurba in imajo vsi vpleteni tako ali drugače prste umazane z marmelado. Ali čokoladno kremo, če so še bolj sladkosnedi. Pa ne da bi sedaj ob naslovnem filmu doživel dokončen odpor do politike in bi se naslednjih 10 let otepal volitev, v to me vendarle že prepričujejo vsakdanje nebuloze naših vrlih političarjev; a vendar me naslovni film ves čas opozarja, da gre vse skupaj za veliko igro, umazano igro, ki jo igrajo le največji igralci, vsi ostali pa smo obsojeni na svojo majhnost in nepomembnost. To, da me Clooney že drugič tako posrka v politično razmišljanje, mu seveda štejem v čast.

Ampak kdo so tisti pravi igralci vsakršne politične igre? Seveda, snovalci idej in prodajalci kandidatov. Tisti, ki iščejo in izumljajo razne načine, s katerim bi lahko prepričali ljudstvo, da je prav njihov kandidat pravi. Boj teh ljudi predstavi naslovni film in zaradi tega gre še za kanček bolj zanimivo zadevo. Stephen Meyers je mlad in sila uspešen vodja volilnega kabineta demokratskega kandidata Morrisa. Z izkušenim Paulom Zaro se zdita nepremagljivi tim. To, da Morris iz javnega nastopa v javni nastop le pleza po lestvi priljubljenosti, ni presenečenje. Nasproti stoji senator Pullman in vodja njegovega štaba, Tom Duffy. Med temi težkimi protagonisti, med temi močnimi ljudmi in velikimi egocentriki, se potem razvije boj za politično prevlado in moč. Boj za volivce in zmago. A bolj, ko se ti veliki umi udarjajo med seboj, več škandalov in afer prihaja na dan. Več afer in škandalov prihaja na dan, bolj se ti veliki igralci obračajo eden proti drugemu in iščejo prostor za lastno zmagoslavje.

Jasno, da mora biti pri takem filmu scenarij spiljen do potankosti. Clooney, Grant Heslov in Willimon so po mojem mnenju tu ustvarili izjemno delo in scenarij je eden izmed najmočnejših elementov filma. Drugi prepoznaven in takisto močan del je kajpak igralski kader. Sama eminentna imena, George Clooney, Ryan Goslin, Philip Seymour Hoffman, Paul Giamatti, Marisa Tomei in Evan Rachel Wood. Sploh moški del je zastopan z verjetno najbolj primernimi kandidati. Med igralci se ustvari odlična kemija, vsak blesti v vsaki minuti filma in že samo zaradi tega je film vreden ogleda. Clooney to ve, zato jim tudi nameni kadre, kjer lahko pokažejo vse svoje široko znanje.

Super film, kjer pomanjkljivosti ne najdem. Vse stoji na pravem mestu in v veselje mi je bilo po dolgem času spet pogledati film, ki mi nekaj pove, ponudi in pokaže. Nekaj kar je zapisano med vrsticami, nekaj kar ne bom dobil na prvo žogo. Je pa nekaj grenkega tudi res; Meyers kot primer nove šole, kot primer sodobnega načina razmišljanja in delovanja, je precej bolj pasji od izkušenejših kameradov, ki globoko v sebi, vsemu navkljub, v službi vidijo nekaj več. Vidijo pripadnost, dobre in plemenite geste; Meyers tega ne vidi več.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1 Pepi  Pepi dne 27.12.2011 19:55

Vem, da je to grdo govort, ampak… downloadam as we speak. Mam pa tale film že kr nekej časa na nišanu, ker se ža sama naveza Clooney-Giamatti-Hoffman sliši fantastično. Pa še Grosling, ki je, vsaj tako se zdi, padel z neba… oziroma iz nekih levih nanizank o Herkulu… in se izkazal za igralskega prodigyja. xD

#2   Goodfella dne 30.12.2011 12:22

Pa ne da bi sedaj ob naslovnem filmu doživel dokončen odpor do politike…

Nekoč sem goreče spremljal politični vsakdan. Danes, mi politika ne pomeni nič, se ne obremenjujem, ne spremljam, me enostavno ne zanima. Vse kar vidimo in poslušamo so itak že do potankosti zrežirali možgančki v ozadju. Veliko bolj zanimivo bi bilo spremljati igrice v zoderju in prav to nam Clooney tudi ponudi, v zelo zanimivo skonstruirani pripovedi, ki lepo teče, od začetka, do konca.

Se strinjam z oceno, nekoliko sporna se mi zdi le motivacija mlade pripravnice za zapeljevanje Goslinga. Upoštevajoč njeno situacijo se mi zdi, da je njena vnema nekoliko pretirana. Samo to.

#3   binka dne 2.01.2012 23:04

Oprosti Pepi, Ryan Gosling je daleč od tega, da bi “padel z neba”. Za sabo ima nekaj odličnih filmov: Lars and the Real Girl, The Believer, Blue Valentine, Drive…

#4 Pepi  Pepi dne 3.01.2012 20:55

Pardon, ja… mal me je zjebalo dejstvo, da je od nanizanke o Herkulu že skoraj 13 let(matr, gre čas…). In da filmov, ki si jih omenila še nisem gledal, oziroma se ne spominjam, da bi jih. No ja… očitno sem jaz tisti, ki je padel z neba. :P

#5 Simona Rebolj  Simona Rebolj dne 3.01.2012 21:29

binka:

da ne omenjamo še Half Nelson – odlična vloga v filmu, ki bi bil lahko brez njega pozabljiv kliše, The Notebook in Fracture, ki je povprečen pretenciozen triler, ampak je izredno zabavno opazovat, kako Gosling skoraj brez teksta, vsaj omembe vrednega, iz prizora v prizor porazi Hopkinsa v svoji predvidljivi in precenjeni pozi.

#6   binka dne 3.01.2012 23:11

Seveda, Half Nelson in United States of Leland. Gosling je odličen!

#7   filmoljub dne 4.01.2012 10:31

Se strinjam, Fracture (2007) je v veliki meri po Goslingovi zaslugi zelo gledljiv in nadvse spodoben triler.

Gosling pa je seveda Kanadčan. Itak. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !