Contagion (2011)

Najnovejši izdelek ameriškega filmarja Stevena Soderbergha gre pod kožo. Moram priznati, da sem poprej pričakoval nekaj drugega, nekaj slabšega, a sem ob ogledu potem začutil kanček strahu, kanček tesnobe in tisti neprijeten občutek dvoma, ki se je zarasel nekje globoko z mislijo, da pa nas bo enkrat Zemlja vendarle primorana na silo odsloviti. V zadnjih nekaj letih smo deležni te in one gripe, raznih virusov in še kaj. Vse to potem na hitro preraste v norijo, špekulacije in medijsko posiljevanje, a potem tako hitro kot je vse skupaj prišlo, tudi mine in potihne. Čeprav me niti sars, niti umirajoči labodi in pujsi niso kaj hudičevo vznemirili, pa mi je Contagion (2011) vseeno nekoliko odprl oči. Kar je po svoje hecno, saj nisem prepričan, da je bil tak namen. No, Soderbergh je zagotovo dovolj velik mojster, da zna idejo gledalcu dodobra zasidrati v podzavest in mu vsiliti dotično rdečo nit vsaj v premislek. Prav, pravim, prej verjamem, da nas bo pokopal mutirani virus kot pa kakšen zavojevalec iz temne strani Lune. Ampak ne straši to, da bo sosed umrl od nedolžnega kašlja in gostega smrklja v nosni votlini, pač pa to, kar govori tudi naslovni film; rešitev bomo imeli, ampak ne za vsakogar. Dobrodošli v kapitalizmu 21. stoletja.

Blogerski kolega Filmoljub pravi: Soderbergh (po scenariju Scotta Z. Burnsa) v ultra-realističnem prikazu k sreči daje prednost razkroju človeških moralnih norm in družbene kohezivnosti, orisu kolektivne psihologije in preživetvene iniciative ter družbeno-političnim implikacijam — kar zlahka jemljemo (tudi) kot satirično paralelo trenutne gospodarske recesije, povzročene z ustvarjanjem ekonomske in socialne neenakosti, ki s pretvezo (dobičkonosnega) napredka spremlja hromečo krizo kapitalistične paradigme. S tem se seveda še kako strinjam. Soderbergh ne pokaže apokaliptičnega razpleta in ne posiljuje s plastičnim prikazom konca človeštva (ok, vsaj del), ampak široko in aktualno poseže tja, kamor si morda nihče ne upa preveč. Soderbergh požuga zdravstvenim organizacijam, ki v vsem skupaj vidijo le lastno zadovoljitev, požuga prekupčevalcem in “vojnim” dobičkarjem, požuga tistim, ki slepijo ljudi na ulicah, požuga logiki trga in kapitalizma in požuga vsem nam, ki na vse to pristajamo in slepo sledimo diktatu, ki nam ga vsiljujejo. Kot pravi zgoraj omenjeni pisunski kolega, Contagion ni le film o virusu in našem boju z njim, pač pa ga širše lahko razumemo kot čisti dokaz naše trenutne zavesti.

Nikakor ne morem mimo paralel z režiserjevim nekoliko starejšim metafilmom Traffic (2000), ki mu je leta 2001 prinesel tudi oskarja za režijo. V njem se režiser zakoplje v svet drog in gledalcu celotno zgodbo servira kot na pladnju. Podobno se tu zakoplje v svet prekupčevanja z zdravili in človeškim zdravjem in vse to spet dokaj odkrito in brez olepšav predstavi občestvu. Je Soderbergh lahko razumljen kot skriti glas civilne inciative, ki nam govori in kaže kje gnijemo in kje uničujemo sami sebe? Ok, po ogledu dosedanje filmografije bi si za tako sodbo prislužil posmeh, ampak, če čez nekaj let spet udari s kako tako samorefleksivno prigodo, pa morda vendarle.

O vsebini je kajpak vse jasno, zato naj kakšno besedo namenim drugim stvarem. Najprej kar spodobna pohvala režiji. Kako nas režiser popelje v dogajanje, je izjemnega pomena. Kamera od prvega dneva sledi virusu, od roke do roke, od skodelice do kljuke na vratih. Kamera virusu sledi med gosto populacijo svetovnih velemest. Kdo mu lahko ubeži? Režiser v tej zagonetki zelo dobro v prvi plan porine protagoniste, mnogo njih; kot rečeno, to ni film o virusu, pač pa film o ljudeh, ki se soočijo z virusom. Nikjer ni začutiti pretiravanja, ki se rado pojavi v sorodnih apokaliptičnih filmih, zato ga gledalec lahko še toliko bolj sprejme. Tu gre verjetno veliko zaslug pripisati scenaristu Scottu Z. Burnsu, ki je s Soderberghom že sodeloval pri hecnem The Informant (2009), scenarij je spisal tudi pri sklepnem Bournu. K prepričljivi celoti doda svoje tudi zvezdniški igralski ansambel, kar spet kaže sorodstvo s Trafficom. Posebno lahko izpostavim še končne sekvence, ki lepo zaokrožijo zgodbo in jasno pokažejo na krivca; zemlja je habitat za vse nas in vedno manj ga je. Kdo pravi, da tudi zemlja nima spomina?

Torej… Soderbergh se v dobri formi vrača tja, kjer je najboljši. Filmu sam prištevam kar veliko pozitivnih točk in spoštovanja, drži pa, da vendarle v nobenem obziru ne gre za film, ki bi lahko tako ali drugače spreminjal zgodovino. Niti toliko kot Traffic, ki je osvojil oskarje, kritike in občinstvo. Contagion vsega tega verjetno ne bo uspel osvojiti.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   Sadako dne 27.12.2011 19:48

Strašljiv film. Virus nam ponudi igro, ki pa je človeštvo ne zna najbolje igrati oz. jo igra po nekih izprijenih pravilih, za katere pa naravi ni prav dosti mar. Še dobro oz. po drugi strani zelo žalostno. Kaj vse bi lahko dosegli. Zaskrbljujoče realno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !