Frenzy (1972)

Frenzy (1972) je predzadnji film velikega režiserja Alfreda Hitchcocka in že zato je vreden ogleda in opisa na tem koščku medmrežja. Ni skrivnost, da sem velik privrženec tega angleškega filmarja, ki je za seboj pustil neizbrisljivo sled, tako sem tekom let pogledal skorajda celotno njegovo filmografijo, tale slikosuk pa me je v predalu čakal že kar dolgo in bil je že res skrajni trenutek, da mu namenim svoj čas. Nekateri oznanjajo, da je veliki Al ob koncu šestdesetih izgubil tisti izostren občutek in se pričel izgubljati v vedno isti pripovedki, pa moram sam temu glasno nasprotovati, Marnie (1964), Torn Curtain (1966) in Topaz (1969) so še vedno filmi vredni vsakršne slave, pa čeprav drži, da jih zob časa že pošteno načenja in ob današnjih turbo podivjanih ringelšpilih delujejo skoraj tako kot kakšen eksponat v prirodnem muzeju. Nekaj podobnega bi lahko zapisal za naslovnega. Frenzy je dober film, ki gre ob kozarcu vina sijajno v slast, a sama zgradba kaže, da je od tedaj preteklo že kar nekaj Save in skrušen moram priznati, da bodo mlajše generacije ob takih filmih pričele pošteno zehati in izgubljati potrpljenje, razvajena mladež naj se potemtakem raje drži svojih filmov, tovrstne klasike pa prepusti nam, vsi bomo bolj srečni. Film je nastal po knjižni predlogi Goodbye Piccadilly, Farewell Leicester Square, ki jo je napisal  Arthur La Bern, za filmske potrebe pa jo je priredil Anthony Schaffer, urbana legenda pa pravi, da La Bern s predelavo ni bil najbolj zadovoljen, zaradi česar naj bi med njima prišlo do iskrivih trenj. Kako se je potem to rešilo pa niti ne vem in verjetno ni važno, hm zakaj potem to sploh omenjam. No, fabula dotičnega filma je kajpak vredna Alfreda Hitchcocka in ne morem si predstavljati, da bi imel pri režiji takega dela prste zraven kdo drug.

Na londonskih ulicah je na delu posiljevalec in morilec žensk in vsa javnost se sprašuje kdo bi lahko bil. Njegov edini podpis je kravata, s katero žrtvi zategne vrat. Potem, ko pod njegovimi čari padeta dve izbrani dekleti, vse poti in dokazi vodijo do nekoga drugega, njegovega dobrega znanca, ki se mora tako kar naenkrat braniti pred obtožbami in aretacijo. Ampak londonskih detektivov ne uspe prepričati kar tako lahko. Čeprav vse skupaj smrdi in nekateri že pošteno dvomijo o krivdi ujetega možakarja, pa glavnemu detektivu dvom o pravem krivcu načne šele žena, s katero doma ob večerji kramljata o službenih zadevah. Kako se bo nedolžni izmazal iz primeža? Kako oz. ali sploh bo pravi storilec ujet?

Kar je pri Hitchcocku vedno zanimivo in vredno pozornosti, je igra, ki jo vodi skozi film. Tu denimo gledalcu takoj ponudi odgovore, takoj pokaže kdo je morilec, takoj dokaj nazorno nakaže kdo bo naslednja žrtev. Igro, ki jo igra morilec, brez zadržkov gledalcu razkrije in pokaže njegov namen in motiv. Zelo dobro pa potem zakrije sam razplet zgodbe in občinstvo dolgo časa pusti v negotovosti. Čeprav nam izkušnje velevajo, da bo nepridiprav slej ko prej ujet, pa se vseeno ves čas sprašujemo ali bo pravica prišla na dan še pred zaključno špico. Hitchcock film dobro stopnjuje, gradi atmosfero, gradi napetost in vse skupaj zaključi na najboljši način, s kratko iztočnico, ki na prvo žogo sicer ponudi zadovoljiv zaključek, a po drugi strani bi gledalec morda rad videl še dodatnih deset minut, v katerih bi si dokončno oddahnil in mu sam zaključek ne bi bilo potrebno interpretirati na ta in on način. “Mr. Rusk, you’re not wearing your tie”.

Kot sem že omenil, je film na prvo oko res videti kanček zastarel, no, hočem reči, bolj deluje film petdesetih kot pa sedemdesetih, ko so denimo predstavniki novega ameriškega vala snemali že bolj nekonvencionalne filme. Hitchcock se drži smernic in temeljev, ki so prevladovali v njegovem času in tu sam ne vidim nič slabega. Na to se spozna in to najbolje dela. Je temeljit in pozoren na mnoge detajle, ki se dandanes radi pozabljajo. Njegova gradnja atmosfere, gradnja končnega tvista je res posebna in moram reči, da danes to prav pogrešam pri mnogih filmih. Vse gre v koraku s kamero in dogajanjem na trakovju, od obrazne mimike igralskega ansambla, do izjemno spevne in melodične glasbe, ki vedno udarja na pravih notah. Tu doda celo kanček britanskega humorja in s tem celostna slika le še pridobiva na veličini. Seveda ne smem mimo tistega, kar v mojih očeh šteje največ. To je zagotovo uvod; govor nekega pomembnega moža, ki ga posluša nepregledna množica ljudi, prekine golo žensko truplo, ki po reki pripluje do nabrežja. Krik tu in tam, ter takoj kup vprašanj, tipičen Hitchcock. Potem velja izpostaviti nekaj izjemnih sekvenc, ki so za v bukve in učenje vseh novodobnih režiserjev. Tiste dolge sekvence, kjer Barry Foster v kombiju med kupom krompirja v žrtvini roki išče ključe, so enostavno odlično režirane, mojstrsko odigrane in vsaj jaz jih ne bom pozabil tako hitro. To je atmosfera, to je suspenz, gledalec bi lahko dobil klavstrofobijo. Zakaj že Hitch ni dobil oskarja?

Frenzy (1972) je odličen film, dovršen in poseben. Povsem na nivoju režiserjevih veliko bolj čislanih del. Ob ogledu deluje nostalgično in skoraj me ima, da si v kratki retrospektivi spet zavrtim Vertigo, North by northwest, Rear Window itd. Zato spet pravim, veliki Al se na jesen svoje dolgometražne kariere ni izgubil, v formi je bil do zadnjega in prav vsak njegov film je priboljšek za nas stare kozle s prefinjenim filmskim okusom. Kudos!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   t-h-o-r dne 1.12.2011 08:56

bi mi bil bolj všeč, če ne bi bil glavni lik jebeni retard

#2 paucstadt  paucstadt dne 4.12.2011 10:04

Haha, ja, delno imaš prav! ;)

#3   Sadako dne 12.12.2011 20:32

Ej tud meni ni preveč dogajal pa sem velik fen velikega Hitcha.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !