Kung Fu Panda 2 Vs. Cars 2

Da sem velik, morda celo prevelik ljubitelj sodobnih visokoproračunskih animirank, je kajpak jasna stvar. Če le lahko, si ogledam vsako, pa naj bo namenjena še tako mlečezobim otročičem. Seveda na tem področju prednjači izjemni Pixar, ki vsako leto ponudi nekaj izjemnega in vsaj ponavadi brez kakšnih večjih težav domov odnese tudi oskarja v kategoriji celovečernih animiranih filmov, sem in tja se borijo celo v glavni kategoriji za najboljši film leta. Izbrati najboljšega Pixarja je težko, meni je recimo izjemno simpatičen Finding Nemo (2003), drugi prisegajo na Wall-E-ja (2008), tretji na izjemno hudomušno avanturo Up (2009), tisti bolj akcijsko obarvani pa z navdušenjem gledajo četverico Neverjetnih (2004). Kaj pa Cars (2006), smešna pustolovščina, kjer človeške lastnosti prevzamejo kar avtomobili? Hm, simpatična risanka, nič ne rečem, ampak vsaj takole na prvo žogo si drznem pomisliti, da morda najslabša iz Pixarjeve zakladnice. Na drugi strani je DreamWorks, takisto močan studijski hrust, ki je na dotičnem področju zoral ledino s popularnim Shrekom, nadalejval s še nekaterimi meni precej manj všečnimi filmi (Shark Tale, denimo). No, pred leti je studio s Kung Fu Pando (2008) ponovno ustvaril zanimiv in do skrajnih meja simpatičen lik in po ustaljenem vzorcu, DreamWorks namreč rad snema nadaljevanja, smo letos deležni drugega dela. Ha! Pixar veliko nadaljevanj ni izdelal, razen trilogije o živih igračah, potem pa je v letošnji sezoni ta nepriljubljen trend začel prav z avtomobili. Čemu le? Odgovor je preprost; na vseh ravneh je precej lažje prodajati izjemno kul avtomobile, kot pa denimo starca iz filma Up, Nemota ali pa denimo g. Neverjetnega. Očitno je pred zakoni potrošniške družbe klonil tudi Pixar. Studia letos prav posebej inovativna torej nista bila in zelence iščeta z že poznanimi obrazi. Kateri pa je tečnemu gledalcu v obet ponudil več?

My apologies, I haven’t properly introduced myself. Finn McMissile, British intelligence.

Tow Mater, average intelligence.

Naslovna filma sem pred dnevi pogledal enega za drugim, prav s tem namenom, da ju potem tudi skupaj analiziram, primerjam in vrednotim. Že sedaj lahko brez zadržkov zapišem, da je nadaljevanje kung fu brcajoče pande veliko boljše od govorečih avtomobilov. Cars 2 že na daleč smrdi po formuli, ki obljublja bohoten zunanji videz in piškavo in rahlo plesnivo notranjost. Mislim, da tako banalnega in praznega Pixarja še nismo gledali. Kaj želi film povedati? Ne vem. Nekaj o ekologiji. Nekaj o goljufiji. Nekaj o lobijih, ki jih je, predvsem v danes modernem varovanju okolja, cel kup. Vse to pa govori zelo nerazločno, nepovezano, nezanimivo in predvsem dolgočasno. Avtomobili so iz zakotnega in pozabljenega mesta odšli v svet. Sedaj so na Japonskem, v Italiji in Angliji. Postali so globalni. Torej tisto kar so reklamirali v uvodniku, sedaj gostobesedno zanikajo. McQueen, ki se v prvem delu prelevi iz metro egoista v avto s srcem in drugačnim pogledom na svet, tokrat le dirka. V nadaljevanju postane to kar je bil, zgolj produkt, ki skrbi za slavo in polne žepe. Dirka in zmaguje. Sicer z grenkim priokusom, a vendarle se čuti, da želi le uničiti konkurenta, tečnega Francesca. McQueen postane nezanimiv, zato kar malo presenetljivo glavno vlogo namenijo zarjavelemu Materju, ki postane heroj, glavni protagonist in avto, ki rešuje svet. Mater, do nedavnega le mašilo in hec franšize, sedaj nastopa v soju žarometov. Kaj so želeli s tem povedati? V prvem delu je bil preobrazbe deležen nadutež, v drugem je preobrazbe deležen siromak, nekdo iz dna družbe, ki se slavnostno prebije v ospredje. Ameriški sen očitno še vedno ne počiva. Filmu zamerim predvsem slabo nastavljeno zgodbo, ki Pixarju res ne more biti v čast. Pridih Jamesa Bonda se mi ne dopade preveč in zato tudi moralka o ekologiji ne pride do takšnega izraza, kot je bilo to za pričakovati.

Ampak filmu je potrebno priznati tudi zabavni del. Ni kaj, dovtipi so sem in tja dovolj hecni in smešni, da se tudi še tako mračnemu obrazu konice ust privihajo navzgor. Tu kajpada prednjači siromak Mater, ki ima nekaj izjemnih trenutkov, njegova komedija, tako značajska kot tudi situacijska, je kajpak hecna kamor koli ga postaviš. Ampak ali je to dovolj, da se mi popravi celotni priokus? Akcijski del je tukaj (pre)silovit in delno spominja na “izjemno” filmografijo Michaela Baya, zato mi morda celostna podoba že na daleč zaudarja, kaj pa vem, pogrešam romantičnost in naivnost prvega dela, pa naj to zveni še tako smešno.

Na drugem bregu stoji Kung Fu Panda. Dobrovoljni, zavaljeni medvedek, ki smisel življenja najde v tej vzhodni borilni veščini, čeprav mu vsaj po konstrukciji in miselnemu vzorcu tega ne bi ravno pripisovali. Kako se je izuril in postal zmajev bojevnik pove že prvi del, v drugem pa se Po bori predvsem z lastnimi demoni, saj še bolj poglobljeno išče samega sebe in svoj smisel. Kitajski grozi nov sovražnik, zamerljivi pav Shen, ki gradi vojsko in orožje za, heh, množično uničevanje, s katerim bi dokončno osvojil deželo. Ustavijo ga lahko le zmajevi bojevniki in prav Po je njihov glavni adut. No, če sem že zgoraj negodoval zaradi bohotnega zunanjega izgleda in bolj piškave notranjosti, pa tu lahko zapišem, da je tudi notranjost dokaj zanimiva in polna takšnih in drugačnih referenc. Po želi najti svoj notranji mir, želi se pogoditi s spomini, ki se mu vedno bolj jasnijo, želi najti svoje korenine. Išče samega sebe, zato se z njim vsakdo lahko poistosveti, saj mnogi izmed nas nekje globoko takisto iščemo našo bit in smisel.  Dokler njegova vest in um ne bosta čista, ne bo zmogel. Prikladno.

Your story may not have such a happy beginning, but that doesn’t make you who you are. it is the rest of your story, who you choose to be… So, who are you, Panda?

Kung Fu Panda 2 (2011) je izvrsten film. Menim, da veliko boljši od prvega dela, saj nosi še precej več materiala za resnejšo obdelavo. Je pa res, da je tipičen hwoodski produkt. Hočem reči, to, da so ga naredile ameriške roke, se mu že na daleč vidi. Čeprav je dogajanje postavljeno na Kitajsko, med plemenite borce, pa vseeno iz vseh lukenj diši po amerikanizaciji in zahodnem vplivu. Shen ni le pav, ki želi pokoriti Kitajsko, ampak je lahko metafora vseh totalitarnih voditeljev, ki gredo Američanom tako v nos. To, da si svojo pot utira z nepoznanim orožjem, je le še dodatna vzporednica. Če je Po personifikacija Amerike, potem film pove dvoje. Prvič, za zmago nad sovragom je vedno dovolj le Amerika, tuji zavezniki so nepotrebni in odvečni igralci; in drugič, Amerika je center vesolja. Ampak pustimo te izpeljanke, ki ne koristijo nikomur, samo jaz vrtam tja kamor ni treba. Kung fu Panda 2 je odlična zabava. Hecen do konca, komičen, simpatičen. Izpostaviti velja še izjemen glasovni del, Jack Black in Gary Oldman sta pač izjemna.

How many times do I have to kill the same stinking panda?

Kakorkoli. Filma sta bila narejena predvsem zaradi zabave in kratkočasenja gledalcev. V tem sta oba dobra, a če bi moral izbirati, potem več točk vendarle poklanjam pandi Poju in njegovim kompanjonom. Avtomobili niso dovolj prepričljivi in pričakovanj niso izpolnili, a je verjetno že tako, da so delovali kot polnilo malhe, s katero bodo že v prihodnje pri Pixarju ponovno orali ledino in svetu animirank postavljali nove temelje in smernice. Zato menim, da Pixar svoje forme nikakor ne izgublja, a za v bodoče bo moral pošteno zavihati rokava, nasprotnik namreč nikoli ne počiva.

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj