Win win Terri

V zadnjem času nisem videl veliko filmov, ampak na mojo srečo je bilo tisto kar sem videl vsaj dokaj zanimivo in vredno tistega časa, ki sem ga namenil kratkočasju pred tv zaslonom. Čeprav me srbi po nekaterih klasikah in bi se vsaj za dušo spet sprehodil po krvavih klasičnih horror izlivih iz 70ih, pa vendarle bolj ali manj kopičim robo, ki mi pride na pot takole po naključju in je v tem trenutku najlažje dobavljiva in aktualna obenem. Med vso to ponudbo sta me še posebej zanimala dva izbrana; Terri (2011), zgodba o debelem najstniku, ki se bojuje s svojim mestom v srednješolski družbi in Win Win (2011), hecna prigoda obubožanega odvetnika, ki mu življenje spremeni naključni fantič.

Oba filma dokaj dobro vijugata med vsem poznanimi problemi in zagatami, ponujata zanimiv vpogled v predmestno življenje ameriškega srednjega sloja in družbi na hecen in samosvoj način postavljata ogledalo. In moram priznati, da tovrstne filme vedno rad gledam. Všeč mi je, da govori fabula namesto forme, všeč mi je, da ustvarjalci revidirajo povsem logične in življenjske probleme in jih na nek drug način predstavijo občestvu. Čeprav gre za produkcijsko manj zahtevne projekte, ki že a priori odganjajo večjo maso gledalcev, pa premorejo veliko zanimivega materiala, ki ga velja premlevati po dolgem in počez. Dobro ustaljena naracija, ki gledalca v dobrih 90ih minutah mirno pripelje od začetka do konca, mi je blizu, da pa film poleg vsega navrže še okusno kost za glodati tudi po ogledu, pa je še toliko večji užitek. No, ne bom dejal, da sem si po ogledu izbranih filmov krajšal noči in pobelil gosto poraščeno lasišče, sem pa vseeno začutil rahel vbod videnega.

Win Win (2011) je delo Thomasa McCarthyja, ki se podpiše pod scenarij in režijo. McCarthy je poznan predvsem po številnih malih vlogah, v zadnjih letih pa se je lotil tudi režije in pisanja scenarijev. Tako je izpod njegovega peresa prišel super zanimivi Station Agent (2003), kjer blesti Peter Dinklage, pa The Visitor (2007) z Richardom Jenkinsonom in celo Pixarjev hit Up (2009). Veseli, da je tri od štirih tudi režiral. Njegovi liki so vedno nekaj posebnega. Vedno se težko prilagajajo sistemu in iščejo nekakšen beg iz ustaljenega življenja. Mike Flaherty (Paul Giamatti) je odvetnik, ki se bori z upadom prometa. Finančno pomanjkanje skriva pred ženo, saj verjame, da ga samo še to drži v zakonu. Ko se mu ponudi priložnost za kakšen dolar več v denarnici, pretenta celo svojo stranko. McCarty tu ne ovinkari in ne olepša situacije. Po hecnem naključju potem vnuk pretentanega dedka pristane pri Mikeu in med njima se splete čudno prijateljstvo.

Naslov filma ni naključen. V tej novi prijateljski navezi med Mikeom in fantičem veliko pridobita oba. Fantič je izjemen rokoborec in Mikeu, ki je honorarno trener šolske ekipe, prinaša nepričakovane uspehe, končno nekaj v življenju kar mu daje upanje in zagon. Fantič, ki prihaja iz razbitega doma, pa končno začuti nekaj starševske ljubezni in naklonjenosti. Čista Win-Win situacija.

Terri (Wysocki) iz istoimenskega filma (Terri, 2011) je drugačne vrste tič. Do skrajnosti asocialen tip, ki hodi v pižami v šolo, z mrtvimi mišmi hrani sokole in na skrivaj občuduje mično sošolko. In ima problem s prekomerno težo, ki je povod za vse njegove težave. Zaradi »drugačnosti« ga k sebi vzame ravnatelj (John C. Reilly) in med njima in ostalimi »drugačnimi« najstniki iz šole se spet stke zanimivo prijateljstvo in zavezništvo.

Film je režiral Azazel Jacobs, meni poprej neznano ime, ki je spisal tudi osnovno zgodbo po kateri je nastal scenarij. Kaj točno ga je gnalo k temu filmu sicer ne vem, morda gre za grenko izkušnjo iz mladosti. Ampak zakaj mi je bil film vsebinsko blizu, če mi že narativno ni bil tako po godu? Predvsem zaradi dokaj smelega prikaza odtujenosti oz. socializacije glavnega protagonista, ki se skriva v nekem svojem svetu in ne pusti zunanjim dejavnikom, da mu pridejo blizu (kartonaste škatle pri pouku, pižama). Kar pa mu na glavo postavi ravnatelj, ki mu skuša spremeniti vsakdan. Družbeni izobčenci potem najdejo neko skupno nišo in kmalu ugotovijo, da življenje ni tako hudo in strašno, le svetu se morajo odpreti.

Hja no. Povsem gledljiva in všečna filma torej. Ampak da se razumemo, od navdušenja vendarle nisem ploskal in poskakoval po dnevni sobi. Win Win se mi mnogo bolj dopade. Kaj pa vem, morda v prvi vrsti prav zaradi odličnega Giamattija, ki je kot vedno izjemno prepričljiv in iz lika res iztisne tisto največ. Kot mnogi, mu tudi sam pišem hvalnice za tokratni prispevek. Njegova interakcija z ostalim liki je prav posebna, ne skače pred kamero, ne posiljuje igre, ampak enostavno zasenči vsak prizor, seveda mu dobro služi tudi primerno spisan scenarij in dobra kamera. A tudi na drugi strani je dokaj všečen igralec, ki zna dobro odigrati kakšno vlogo. John C. Reilly je zanimiv tako v komičnih vlogah kot tudi v takih bolj dramskih. No pri Terriju gre za mešanico obojega, Reilly je dovolj prepričljiv, ampak menim, da mu scenarij ne služi tako dobro. In to je tisto kar ta dva filma v prvi vrsti najbolj ločuje. McCarthy je veliko bolj pronicljiv in zgodbo bolje postavi v kontekst, ter jo zaokroži v smiselno celoto s ciljem, kar pa morda za drugega ne bi upal trditi, saj po ogledu nisem potešen in želim o samih likih, morda fabuli, izvedeti še kaj več. Podobno opazko bi lahko našel tudi pri kameri, ki je pri Terriju veliko bolj dolgočasna in skupaj z naracijo ne uspeta gledalca tako zabavati kot pa McCarthy. Ampak v obzir je potrebno vzeti, da je Win win vendarle bolj usmerjen v trivialno raven, medtem, ko se Terri loteva težje teme, zato tudi pravim, da mi skozi ta vidik Terri pove več. Ha, zagata!

Zakaj o filmih pišem skupaj? Ne vem, oba sta me že pred ogledom osvojila s simpatičnostjo in tu se veliko nisem zmotil. Gre za mala festivalska filmčiča, ki široke produkcije mreže in statusa kultnosti ne bosta dosegla. Morda bosta celo povsem spregledana. To bi bila krivica, si upam trditi. Win win tudi zato priporočam z enim plusom poleg, medtem ko debelega Terrija, tudi letošnji Liffe, samo priporočam. Če ti žile vsakodnevno fila hwoodski ringelšpilski pofl, potem tovrstna filma zagotovo morata priti na jedilnik, da vsaj malo umirita čute in dasta hrano še drugim celicam.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 28.10.2011 07:49

Povsem se strinjam s tvojimi ugotovitvami. Tudi zame je Win Win celo stopničko višje od Terrija. Win Win je usmerjen v feelgood, Terri je vsekakor bolj pesimističen. Oba filma kar zanimiva, sploh za gledalca, ki se več ali manj posveča mainstream izdelki je to dobrodošla popestritev.

#2   Peter Filec dne 28.10.2011 08:54

Gledal Win Win in mi je bil všeč. Ni ravno neki biser, ampak čisto spodobno razvedrilo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !