Midnight in Paris (2011)

O Woodyju Allenu je brezveze izgubljati besed. Potem, ko se je že zdelo, da izgublja formo in počasi filmskemu svetu maha v slovo, pa je zadnja leta spet pokazal mišice in še naprej s svojim stilom navdušuje in vabi k ogledu. Vicky Cristina Barcelona (2008) se mi je tudi ob drugem ogledu zdel tako zanimiv kot prvič, nemara celo bolj, saj me je ležernost katalonskega ozračja, ljubezenski opoj navzočih in poetsko podajanje zgodbe še bolj pritegnilo. No, po Londonu (Match Point, 2005) in Barceloni, se Allen odpravi v Pariz in tudi tamkajšnjo čarobnost mesta čudovito prelije na filmski trak. Če Allen kaj zna, potem je to zagotovo karakterizacija likov. Če pogledam povsem pavšalno, potem velja ugotovitev, da so vsi njegovi liki drugačni, bolj barviti, pomalem odpiljeni, nevrotični, polni kompleksov in strahov. Ravno to pa jih seveda dela gledljive, čeprav se dejansko z malokaterim lahko poistosvetiš. Ali pać?

Tudi pri naslovnem ima Allen precej pisane like, še več, tokrat oživi prenekatere pokojne umetnike in jim poleg postavi svoj izdelek. Moram reči, da se mi tovrstna interakcija zdi sila zanimiva, pa niti ne vem ali je upodobitev Salvadorja Dalija, Luisa Bunuela, Pabla Picassa, Ernesta Hammingwaya in ostalih tu povsem karikirana ali pa premore tudi kaj biografskih dejstev. A bolj kot ti možaki, je seveda zanimiv Gil. V Pariz pride skupaj z najožjo (zaročenkino!) družino na izlet in francosko velemesto ga takoj prepriča. Tu bi lahko našel izgubljen navdih za svoj roman. Pariz ga prevzame z umetnostjo in kulturo, zaročenka se raje zabava po lokalih, kjer ji družbo (pre)pogosto dela turistični vodič. A bolj ko Gil sanja o Parizu in njegovih zlatih časih, bolj ga Pariz vleče k sebi. Mesto se mu razkrije v vsej svoji čarobnosti, odpre mu oči in pokaže pravo življenje.

Ali mesto naredi človeka ali človek naredi mesto? To vprašanje se mi zdi tu najpomembneje in tako se je Allen v svoji filmografiji že spraševal. Če je Manhattan (1979) razkrival bolj urbane teme, pa Midnight in Paris razkriva tisto pozabljeno obdobje, ko je imela umetnost prav posebno, morda celo največjo težo v našem vsakdanu. Kaj hoče potemtakem Allen sredi leta 2011 reči? Da smo postali družba, ki ne zna več ceniti umetnosti in namesto hrane za dušo raje iščemo zabavo, dobiček, kapital? Hoče režiser pokazati, da smo pozabili na tisto kar nas dejansko bogati in nam daje moč? Vsekakor! Gil je sugestijo mesta prepoznal in tako prišel do ugotovitve, da je tisto življenje, ki ga živi danes le pesek v oči. Zaročenka tega ni prepoznala in namesto kulturnega udejstvovanja skače po lokalih in išče zabavo; tako, da se pri tem rušijo tudi moralne norme. Skozi to prizmo si upam reči, da je Woody Allen posnel pravo malo mojstrovino, ki je vredna njegovega imena. Kritiko družbe je prelil v zgodbo o nostalgičnem sanjaču, ki se mu zgodi ravno tisto kar si najbolj želi. Kako pa se to zgodi? Je zadaj čarovnija? Se je Gil ujel v lastnih sanjah? Niti ni važno, režiser tega ne razkrije in to se mi zdi še posebej pomembno. Zanimivo in pomembno pa je tudi to, kako Allen vidi zlato obdobje Pariza in življenje umetnikov in velikih imen. Po mojem mnenju ne išče faktov, ampak jih ponudi takšne kot si jih zamišlja sam. Rahlo hecne, a kljub vsemu močne like.

Moram priznati, da sem se na začetku kar malce ustrašil, ko sem v filmu Woodyja Allena videl Owena Wilsona. Ampak bolj se je film odvijal, bolj mi je bil všeč. Ima nekaj Woodyja v sebi, prav gotovo. Bil je dovolj hecen, prikupno zmeden in imel je tisti pogled, zaradi katerega mu gledalec lahko verjame. A bolj kot on, so me pritegnili ostali igralci. Allen vedno izbere zanimive igralce na kupu in temu je ostal zvest tudi sedaj. Poleg Wilsona je tu odlična Marion Cotillard, pa zelo prepričljivi Rachel McAdams, Kathy Bates in celo prva dama Francije, Carla Bruni. Moški del sestavljajo Michael Sheen, Adrien Brody, David Lowe, Corey Stoll itd. Pisana druščina, brez dvoma.

Filmi Woodyja Allena so vedno vredni pozornosti. Ampak redko širšega kroga gledalcev. Komu je namenjen naslovni film? Zagotovo nostalgikom in ljudem z vsaj malo, skoraj nevidno umetniško žilico. Ljudem, ki radi spijejo kavo s pogledom na kakšen kip ali pa s knjigo v roki, ljudem, ki imajo vsaj malo Woodyja v sebi. In takim se Allen vedno zna prikupiti, tudi sedaj, skoraj 40 let po Annie Hall (1977), ko mu mnogi odštevajo zadnje minute pred kamero.

All men fear death. It’s a natural fear that consumes us all. We fear death because we feel that we haven’t loved well enough or loved at all, which ultimately are one and the same. However, when you make love with a truly great woman, one that deserves the utmost respect in this world and one that makes you feel truly powerful, that fear of death completely disappears. Because when you are sharing your body and heart with a great woman the world fades away. You two are the only ones in the entire universe. You conquer what most lesser men have never conquered before, you have conquered a great woman’s heart, the most vulnerable thing she can offer to another. Death no longer lingers in the mind. Fear no longer clouds your heart. Only passion for living, and for loving, become your sole reality. This is no easy task for it takes insurmountable courage. But remember this, for that moment when you are making love with a woman of true greatness you will feel immortal.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 19.10.2011 21:57

No, tega pa še nisem videl. A ga bom zagotovo, še posebej po tem odličnem zapisu. Woody Allen je absolutni car, gotovo med mojimi tremi najljubšimi režiserji.

#2 Jan G.  Jan G. dne 20.10.2011 16:46

Mimogrede, novembra bo na Liffu. Glede na tvojo lepo popotnico je pravkar dobil nekaj dodatnih točk v boju za obstanek na predolgem seznamu. :P

#3   filmoljub dne 20.10.2011 18:20

Oho, Jan, you’re back. :D

#4 Jan G.  Jan G. dne 20.10.2011 22:59

No, mi je prav nerodno, zadnje čase vedno tako praviš. :) Berem in spremljam vse meni ljube bloge redno in vestno, oglašam pa se res bolj poredko.

#5   Sadako dne 2.11.2011 11:22

Včeraj sva ga pogledala z nežnejšo polovico in me je tprijetno presenetil, še posebej zato, ker nisem ne vem kako velik občudovalec Woodya. Ampak tale film je pa presneto topel in z lahkoto sem se vživel v lik Gila, ki je tako kot si rekel presenetljivo zelo posrečena izbira. Skratka tale malček bolj umirjeni Woody mi je mnogo bolj všeč kot tisti hiper nevrotični.

Pa še nekaj: ali si siguren, da je bil tip s katerim se je zbližala noro seksi Rachel McAdams, vodič. Meni se zdi, da je bil samo smartass, ki bi jih v resničnem življenju kaj kmalu dobil okoli kepe. Ja, tako močno mi je šel na živce :D

#6   Niko dne 12.03.2012 21:59

Res lepo spisano a čudi me, da nimaš recenzije na Annie Hall, ki bi jo res z užitkom rad prebral Drugače pa je to res eden močnejših ter še eden izmed najbolj tipičnih filmov Woodya Allena ja to je pa res zlobni jeziki se kar naprej javljajo in pišejo ter mahajo v slovo Woodyo to pa verjetno zato ker ima za sabo slabo desetletje ozirma ne da ima slabe te zadnje filme na primer pri Vicky Christina Barcelona so vsi pisarili kako se je Woody izgubil pa da je le povprečna melodrmam kar ni je povrprečna ki IZSTOPA Vicky je dober film, a ni njegov top saj to ni to to ni on to je zame preveč netipično za njega pa po velikem razočaranju You Will meet a tall dark Stranger naslov, ki je obetal ogromno a dal ni ničesar preveč zmeden film res škoda kako pa se je tebi zdel zgoraj omenjeni film drugače pa čutim,da zdaj prihajajo najmočnejša leta Woodya Allena doživlja renesanso zdaj po moje in nas bo zdaj nafilal z polnimi odličnimi film že naslednje leto z Nero Fiddled, ki bo po moje spet super a da se ne prenaglim da le spet ni naslov ki nekaj obeta potem pa na hitro spacan zmazek :D super je Woody Allen je res pravi car!!!!! :D

#7   Niko dne 12.03.2012 22:03

aja pa ta ne pozabim pestra paleta likov in igralcev moji najbolši so bili: Kathy Bates,Marion Cotillard,Adrien Brody pa da ne pozabim zgoraj na novo omenjeni film obet tudi zato ker bo igral sam Woody Allen ki mormo priznat je nenadomestljiv res Owen ni bil spet tako super :D pa Jessie Einsenberg pa Roberto Benigni (ki ga zaradi Life is Beautiful pa zaradi oskarjev ne morem pozabiti) pa še cel kup odličnih igralcev pa spet Penelope Cruz odlična zasedba več kot odlična pa tudi zgodba je obetajoča

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !