The Wicker Man (1973)

Tokrat nekoliko naključno sledim filmoljubu in v branje ponujam moj pogled na enega izmed bolj kultnih angleških filmov sedemdesetih. The Wicker Man (1973) je legenda, ki je tekom let prerasel okvirje filma in postal izdelek vreden čaščenja in posebnega mesta na polici slehernega filmofila. Kultni film, ki s svojim dramaturškim lokom gledalca odpelje in pripelje v drobovje sprevržene spletke in ob zaključku na obraz mnogih nariše stud, bolečino, jezo in šok. Ne vem, če bom lahko vsa čustva prelil na tale košček medmrežja, a moram poudariti, da ob ogledu filma že dolgo nisem doživljal takih občutij. Film gledalca enostavno prevzame, ga drži v krču, tako močno, da komaj diha, tako močno, da komaj mežika in potem ob koncu gledalec enostavno ostane nem, bulji tja v ekran in si s strahom riše pred seboj situacijo in skuša dojeti kaj se pravzaprav sploh dogaja in kaj film z neko metaforo ali alegorijo predstavlja.

I think I could turn and live with animals. They are so placid and self-contained. They do not lie awake in the dark and weep for their sins. They do not make me sick discussing their duty to God. Not one of them kneels to another or to his own kind that lived thousands of years ago. Not one of them is respectable or unhappy, all over the earth

Seveda je po svoje kar malo nerodno, da sem se sam te klasike lotil tako pozno, a bolje pozno kot nikoli, pravijo. Glede na to, da sem kar nekaj sorodnih horrorjev iz sedemdesetih že pogledal, sem približno vedel kaj me čaka, a kljub vsemu me je film na vseh frontah še bolj navdušil od golih pričakovanj. Ne čudi, da se film venomer uvršča v krog najboljših filmov  tega in onega izbora. Po mojem mnenju gre za lep primer učinkovite režije, zvitega scenarija, zanimive vsebine in prepričljive atmosfere, vse to pa je lepo zapakirano z načelom manj je več.  Režiser faktov ne meče v obraz, ampak jih gledalcu počasi ponuja. Film niti za hip ne išče lahkih izhodov ali rešitev na prvo žogo, pač pa celotno vizijo počasi razkriva in posledično gledalca prav zavajujoče pripelje do končnega izlitja. Čisto nasprotje tistega kar gledamo dandanes.

Zgodbo verjetno kar nekaj bralcev bloga že pozna, pa vseeno velja kaj spisati. Policist Howie dobi v roke pismo, kjer piše, da je na nekem odročnem otoku pogrešana deklica. Policist  se primera seveda takoj loti in odpotuje na ta zakotni otok, kjer pa ga že ob dobrodošlici vsaj malo spreleti srh, saj mu domačini ponudijo precej čuden pogled in nič kaj prijazen sprejem. A kar je še najbolj čudno, deklice nihče ne prepozna in vsi zatrjujejo, da ni iz tega otoka. Howie zavoha nekaj smrdljivega, zato se iskanja loti še bolj podrobno. Sledi o deklici je kar naenkrat veliko, a vse vodijo v podobno temne in brezizhodne hodnike. V šoli najde dekličino prazno klop, na pokopališču najde njen grob. A namesto trupla notri trohni zajčji kadaver. Bolj spoznava okolje in ljudi, bolj prepričan je, da bo uboga deklica za bujno letino darovana bogovom. A še preden se dobro naužije norosti domačinov, se v primežu norcev znajde sam. Žrtev bogovom je kajpak on sam.

Lord Summerisle: Animals are fine, but their acceptability is limited. A little child is even better, but not NEARLY as effective as the right kind of adult.

Glede na to, da sam zgodbe poprej do potankosti nisem poznal, sem bil zato na led speljan tudi jaz. Takega zaključka res nisem pričakoval. Filme z dobrimi končnimi tvisti naravnost obožujem in tale nima le dobrega končnega tvista, ampak naravnost fantastičnega. Zadnjih dvajset minut filma gre direkt pod kožo in gledalca zaznamuje kot le malokaj. Ko se tista lesena podoba vžge skupaj z darovi narave, ko nori otočani poplesavajo in prepevajo ob živalskih krikih in policajevih molitvah, se enostavno in z napol počenim srcem zavem veličine filma.  Koga predstavlja policaj? Je nedolžen prišlek, ki je prišel reševat deklico in v skupnosti našel same norce, ki jih ni uspel, niti želel razumeti. S prihodom želi spremeniti običaje, ki jih skupnost goji že toliko let, želi jim predstaviti drugo plat, želi jim vcepiti drugo mišljenje. Je do tega upravičen? Je prav, da se postavi po robu nečemu kar tolikim prinaša upanje in vero v življenje? Otočani živijo svoje življenje, ki se s celinskim močno razlikuje. Imajo svoje zakone narave, ki jih spoštujejo, imajo svojo religijo, ki jo širijo in vanjo verjamejo ravno toliko kot policaj v svojo, ko na koncu v ognjenih zubljih kliče k svojemu Bogu.  Kako naj tu presodi gledalec? Seveda je početje otočanov naravnost noro in nedopustno. A kaj sedaj? Je odnos policaja do njih potemtakem pravilen? Alegorija sodobnega sveta, zagotovo. Lord Summerisle je nekakšen vodja skupnosti. Kar on pove ima težo in dobro ga je brati med vrsticami. Je nasprotje policaja Howiea in njuni dialogi, njuni nastopi pred kamero predstavljajo trk dveh svetov, trk vzhoda in zahoda, če želite. Njun položaj je zanimiv in spet alegorično ponuja marsikaj zanimivega. Tu v kontekstu bi lahko izpostavil še marsikaj. Posebno mero pozornosti velja nameniti tudi domačinom, vsi po vrsti so zanimivi, skrivnostni. So morda naivni? So morda preveč zaupljivi? Zagotovo imajo do narave poseben odnos, pa naj si to sedaj razlagamo kot želimo.

Lord Summerisle: Come. It is time to keep your appointment with the Wicker Man.

Režije se je lotil Robin Hardy, ki je presenetljivo posnel le dva filma. Njegova režija se mi zdi odlična, to moram izpostaviti. Kot sem zgoraj že zapisal, ustvari super atmosfero in zgodbo lepo popelje do finiša. Nekateri kadri so naravnost fantastični in srh vzbujajoči, sploh tisto mi bo dolgo ostalo v spominu, ko domačini prvič kukajo izza ograje v živalskih maskah. Kako… drugačen film no. Tudi erotičen ples Britt Ekland je vreden vsakršne omembe. Igralski ansambel v prvi vrsti vodita Edward Woodward in nedavni gost Ljutomera Cristopher Lee. Oba sta seveda nadvse prepričljiva, sploh Lee, ki je prava persona in res pravi obraz za tovrstno vlogo.

Kaj bi še dodal? V vsakem primeru velik film, ki je vreden ogleda. Seveda pa je današnjim generacijam nemara celo bolj poznan rimejk iz leta 2006, kjer je svoj ugled razprodajal Nicholas Cage. Sam ga nisem videl, zato o njem ne bom sodil. A odziv mnogih peres pove dovolj. Tako kot tudi o dotičnem. Super film, ki ga je zagotovo vredno pogledati. Takih namreč že dolgo ne delajo več.

Oh, God… I humbly entreat you for the soul of this, thy servant, Neil Howie… who will today depart from this world. Do not deliver me into the enemy’s hands… or… put me out of mind forever. Let me not undergo the real pains of Hell, dear God, because I die unshriven… and establish me… in that bliss… which knows no ending… through Christ… our Lord.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 18.10.2011 08:33

:D He, he. O tem filmu bi jaz prej ali slej pisal (zlasti v času okrog Halloweena), pa si mi prihranil trud. Zelo dober prispevek in nedvomno žanrska klasika za (malce starejše) sladokusce.

#2   Sadako dne 18.10.2011 14:59

Jp, tole je definitivno eden izmed tistih filmov, ki te posrka vase ter te skozi stopnjevanje ne spusti do zadnjega WTF?!

Odličen v svoji preprostosti.

#3 Pepi  Pepi dne 20.10.2011 20:32

Damn… tokrat sm že reku, da bom tole pogledu in tokrat sm že požru besedo, da me je kr mal sram. :D Ampak zdj pa res!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !