Drive (2011)

Filmsko letino 2011 je za zdaj težko ocenjevati, saj najboljši filmi šele dobro prihajajo. A vsaj za zdaj lahko trdim, da je Drive (2011) svetla izjema in v tem trenutku morda celo naj film z letnico 2011. Gre za vrhunsko sterilizirano kriminalko, ki se ponaša z izjemno vizualizacijo, vabljivo glasbo in epskim razpletom. Vse to je zapakirano z všečno režijo, zanimivim protagonistom, prepričljivim antagonistom in poklonom sorodnim filmom iz 70ih let. Film gledalca ujame in zagrabi že v samem uvodu in ga ne izpusti vse do izteka odjavne špice. Lahko bi dejal, da gre za film, ki zadovolji vse čute in gledalca opomni zakaj in čemu se gledajo dobri filmi.

Drive (2011) je film o mladeniču, ki čez dan dela kot kaskader v hwoodskih filmih, v nočnih urah pa kot šofer skrbi za pobege tatov. Je profesionalec, ki se ne zapleta v konflikte in intrige. Delo opravi brez zadržkov, pobere denar in odide, brez besed, brez ugovorov. Veliko ne pove, zdi se zadržan. Njegovo zadržanost nekoliko zmehča mična soseda, s katero se pričneta vedno bolj družiti. Prav to pa potem njegovo življenje vsaj malo obrne na glavo, saj vožnja ni več njegova edina skrb. Po spletu nesrečnih okoliščin pristane na drugem bregu kot dežurni negativec in svoje ime in bližnje mora zavarovati na nek način.

Režije se je lotil danski wonder boy Nicholas Winding Refn, za katerega je to prvi film ameriške produkcije. Seveda so njegovi euro izdelki dobro znani in dokaz neizmernega znanja in talenta. Sline je že pocedil z divjo trilogijo Pusher (I.,II.,III.), pa z zanimivim filmom Bronson (2008), tudi Valhalla Rising (2009), klik, po mnenju mnogih obeta in prav gotovo bom ta film v kratkem pogledal tudi sam. Tu velja izpostaviti neko dejstvo. Refn naj bi imel že v preteklosti kar nekaj ponudb za režijo filma ameriške produkcije, a je vedno čakal na pravo priložnost, vmes pa je v domačem okolju snemal dobre in gledljive filme. In to je tisto kar me pri tem režiserju še posebej veseli in mu štejem v posebno čast, namreč najprej se je dokazal v domačem okolju, potem, ko je bil dovolj zrel in izučen za prestop na drugo stopnico kariere, pa se je odločil za odhod čez lužo. Kako pametno in zrelo. Takih vendarle ni veliko, saj jih kar nekaj že po prvem pozitivnem odzivu odraca v obljubljeno deželo in tam nato hitro padejo na realna tla ali pa zabredejo v neke komercialne vode, kjer povsem izgubijo svojo lucidnost in talent. Zato Refnu zaželimo močnega vetra v jadra tudi pri naslednjem filmu (Only god forgives), ki takisto obeta in vsaj na hitro pocedi tudi kakšno kapljo sline.

Režiserjev brezkompromisen slog, smisel za detajle in specifične igre s kamero so dobro izkoriščene tudi pri naslovnem filmu. Prav kamera me je najbolj navduševala tekom filma, saj jo režiser res dobro vrti in vedno postavi na pravo mesto. Če lahko pretiravam, potem zapišem, da je kamera mestoma hipnotična in gledalca prav igrivo napeljuje k še bolj pozornemu ogledu. Oko kamere gledalcu ponudi res marsikaj užitnega in ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako pozornost namenjal prav temu, morda pri Gasparju Noe-u v Enter the void (2009). Navdušuje me prav ta miren slog, ta umirjenost, ko kadri govorijo sami zase. Kamera se postavi in potem brezgibno snema in kaže interakcije v filmu. Ko zumira, to počne premišljeno in zrelo, protagonista ponudi golega in le njegova obrazna mimika razkriva njegove misli. Ob dobri fotografiji in smiselni montaži vse skupaj izpade še toliko bolj veličastno. Poleg kamere pa velja pozornost nameniti še zelo dobri glasbi, ki v vsakem trenutku pričara posebno razpoloženje. Kot sem že dejal, bi film lahko šteli kot prvovrsten poklon sorodnim žanrskim klasikam iz 70ih let. Cestni pregoni so posneti izjemno vabljivo, sploh uvodni je naravnost čudovit, saj premore vse zakonitosti tega filmskega podžanra. Tudi motiv in angažiranost glavnega protagonista ob koncu spomni na vse tiste testosteronske b filme. A vendar gre naslovni ob tem še dlje in ob te elemente primeša veliko mero umetnosti.

Torej vizualni del je čista petica in nekaj kar bi človek gledal in gledal. Pa ostalo? Scenarij se mi zdi dober, konkreten. Čeprav je sama fabula morda enoznačna in liki veliko ne povedo, pa je vseeno vse skupaj dovolj dobro zastavljeno in film tu ne trpi v nobenem pogledu, drži se reka manj je več. Nekatere sekvence so med drugim naravnost odbito spisane, recimo tista v dvigalu ali zadnji pogovor med Brooksom in Perlmanom. Pa igralske kreacije? Ryan Gosling je pač odličen igralec, tu ni kaj dodati. In vlogo skrivnostnega voznika je odigral naravnost čudovito. Ne vem kateri igralec bi bil še lahko tako prepričljiv. Tu je potem treba omeniti Alberta Brooksa, zanj netipična vloga, ki pa jo je do potankosti naštudiral, prepričljiv je bolj kot sem si lahko mislil. Carey Mulligan je tako ali tako izjemna igralka, ki je mene že osvojila in tudi tole vlogico čisto mirno zapelje čez film.

Končna sodba. Film je izjemen in zatorej prava cineastična izkušnja. Za zdaj hvaljen povsod in mislim, da je prav tako. Režiser je na letošnjem Cannesu osvojil prestižno nagrado in tu res mislim, da je šla v prave roke. Me prav zanima kaj to pomeni za oskarje? Verjetno ne veliko, to je vendarle film, ki pozornosti na oskarjih pač ne potrebuje.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


12 komentarjev ↓

#1   cyco dne 12.10.2011 13:50

IMHO je to eden onih filmov, pri katerih si želim, da bi jih vedno gledal prvič. Da bi lahko ob ponovnem ogledu lahko v mojih možganih pritisnil na tipko delete in še enkrat doživel experience. Ryan Gosling pa je za moje pojme najboljši igralec svoje generacije.

#2 paucstadt  paucstadt dne 12.10.2011 13:59

U, to je lep kompliment filmu! Glede Goslinga se kajpak strinjam.

#3   vichy dne 27.10.2011 09:28

Vau, lepo napisano! Drive je definitivno one of a kind, Gosling pa si je s tem filmom priboril prvo mesto mojega naj igralca (drugače ga spremljam že 10 let in me še nikoli ni nehal presenečati). Pohvale tvojemu blogu, me veseli, da sem ga odkrila!

#4 paucstadt  paucstadt dne 27.10.2011 23:14

Vichy, hvala!

#5   Leone dne 31.01.2012 15:48

kdo bi razumel kinematografe zakaj ta film ni prišel v kino…….

hud film!

#6 paucstadt  paucstadt dne 31.01.2012 23:07

Jap, taka je naša kino realnost :S važno, da je jack&jill itd… :(

#7 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 1.02.2012 02:13

Ne gre za to, da je Jack and Jill, ker je drek od filma, gre za to, da je Jack and Jill, ki povleče rajo in povrne stroške ter da zaslužek za kinematografe ter distributerja. Drive bi žal komercialno popušil pri nas, isto kot v Ameriki. Kinematografe torej povsem razumem, da niso šli v deal, saj bi imeli izgubo, skrbi me folk, ki takim dobrim filmom obrača hrbet in raje gleda drek kot je Jack and Jill.

Po drugi strani pa je prav tako, saj si kina take filme ne zaslužijo, taki filmi so predobri za kina in za oskarje. To mora ostati za sladokusce.

#8   filmoljub dne 1.02.2012 10:20
Ti pa povem, da ni tako preprosto vedno znova igrati totalnega idiota. Ni tako simpl kot zgleda, verjemi. In Sandler je s tem zmagal, tudi to, da gre mnogim na živce, je njegova zmaga. — Recenzija: Jack and Jill (v komentarju)

Se tudi sam zgleduješ po tej filozofiji? :LOL:

Pa vseeno si temu zmazku dal 4/10, torej enako oceno kot npr. Spielbergovemu Grivastemu vojaku, pa Branaghovemu Hamletu, pa Fleckovemu Half Nelsonu z Goslingom, pa Beli Masajki, pa Leejevem Inside Manu — če omenim samo nekatere med tvojimi zadnjimi “recenzijami”. Bravo, izjemen si!

#9   redcock dne 1.02.2012 11:33

Pozabil si, da je iziju 4/10 dobil tudi “Up in the air”. Jaaa, včasih te res preseneti kakšna ocenca.

#10 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 1.02.2012 14:36

O tem kako se dajejo ocene sem govoril tisočkrat in se na tem mestu ne bom ponavljal, saj nima smisla, ker itak ne boš razumel.

#11   filmoljub dne 1.02.2012 15:16

:lol: A ha ha, ti si “govoril, kako se dajejo ocene”? O, hvala ti tisočkrat, da si me podučil. Imaš prav, res nima smisla in res ne razumem. Ampak to te itak ne bo zmotilo, da ne boš veselo pisal idiotizmov gartnerizmov še naprej.

#12   redcock dne 2.02.2012 11:15

Filmček sem si ogledal včeraj in bil zelo zadovoljen. Glede na odlične vložke v filmu bi pa vseeno omenil 2 malenkosti, ki so me zmotile. Po odličnem začetku je film malenkost padel v tempu in del, ko se spoznavata in spogledujeta glavna junaka je bil po mojem predolg in s premalo “čustvenega naboja”. Druga stvar, ki me je zmotila pa je (pre)dolgo postopanje glavnega junaka v beli jakni, ki je bila močno pošpricana s krvjo in odsotnost policije (junak si je umil obraz pa vseeno oblekel belo okrvavljeno jakno pač ni logična poteza). Glede na brutalne vložke umorov ne morem, da ga ne bi primerjal s filmom Senca pretekelosti, ki pa mi je bil kot celota malenkost boljši.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !