Drevo življenja

Where were you when I laid the foundations of the Earth, when the morning stars sang together, and all the sons of God shouted for joy?

YouTube slika preogleda

Bil je četrtkov večer in pot me je odpeljala na ljubljanski grad, kjer sem si v sklopu Kinodvorovega Filma pod zvezdami ogledal predpremiero Malickovega The Tree of Life (2011). Kaj reči o filmu, še ne vem. Ga bo potrebno še enkrat pogledati, pa še enkrat, še in še… Gre za ultimativni metafilm, ki združi vse nam poznane prvine komuniciranja in sobivanja, to pa naredi tako hipnotično, poetično in vizualno prepričljivo, da gledalca praktično odnese, ponese in mu na novo odpre svet pred njim. Kaj? Zakaj? Namen? Motiv? Vse to Malick skrije v tančico skrivnoste samointerpretacije in od gledalca zahteva, da se poglobi in začne tuhtati o vsemu in še čem. Kaj je življenje, kaj ljubezen, kaj smrt? Kje smo mi, kdo smo mi, od kod smo se vzeli? Religija? Res le veliki pok in milijoni, milijoni let razvoja? Je zadaj, za temi silami in magneti res še kaj? Vloga slehernika na tem drobcenem planetu, sredi neznanskega ničesar? Volja ali nadzor? Usoda ali naključje? Življenje!

Help each other. Love everyone. Every leaf. Every ray of light. Forgive.

Priznam, Malick me je raztresel tam po grajskem dvorišču. Kaj je pustil, kaj vzel? Me je začaral? Hipnotiziral? Recenzije še ne morem spisati, jo bom sploh kdaj lahko? Kubrick je z 2001: Odiseja v vesolju naredil filozofijo v vesolju in mnoge pustil odprtih ust, tudi mene, pogledal sem jo dvakrat, vsakič obstal praznih besed, kolikokrat jo še moram?. The Tree of Life je Odiseja 21. stoletja. S tem, da gre na filozofsko – eterični ravni še dlje, kajpak. Predaleč? Morda, nisem še bil na predstavi, ki bi jo zapustilo toliko gledalcev, s tako nevednostjo, izgubljenostjo v očeh. Nisem še bil na predstavi, ki bi hipnotizirala toliko ljudi. Nisem še bil na predstavi, ki bi moja občutja tako predrzno zmešala in mi jih ponudila kot najbolj drzen napitek.

Where were You? You let a boy die. You let anything happen. Why should I be good ? When You aren’t.

V vsakem primeru, Drevo življenja je film, ki ga človek ne bo pozabil, tako ali drugače. Jaz ga nosim kot neponovljivo izkušnjo. Če me bo v naslednjih nekaj mesecih kdo vprašal o filmu, mu pod nos pomolim Drevo Življenja.  Bilo je fantastično biti del tistih tam na gradu, ki so po predstavi nemo zrli v nebo in tuhtali… ja, o marsičem. Nekateri pogledi so bili optimistični, drugi zasanjani, nekateri izgubljeni, vsi presenečeni in pomalem pretreseni. Ja, četrtkovega večera je bilo na grajskem dvorišču cel kup raztresenih in razstavljenih.

V Kinodvoru cel mesec, naredite si uslugo. In ne, ne gre za film.

  • Share/Bookmark


29 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.08.2011 04:40

Preveč Rogerja Eberta bereš :)

#2   filmoljub dne 23.08.2011 07:19

Nekateri pa berejo (vsega, na splošno) premalo, pa potem pišejo v slogu retardiranega sedemletnika. :D

#3 nevenka  nevenka dne 23.08.2011 07:31

Veliki pok so teoretsko znastveniki že povozili. To vprašanje torej odpade. Smrt je prilično jasna. Ljubezen pa marsikomu res ni. Morda bi rabili nekaj več filmov na to temo – recimo sprehod skozi park…ženske in moške pameti in razlik v čustvovanju – usklajevanje tega bi bilo vredno filma. Vsi, ki se do konca življenja brezupno iščeje, bi se najbrž našli. Filmi so sugestivni v svojih sporočilih, a filmi, ki so čista iluzija in to sugestirajo, mi pravzaprav niso všeč – četudi so umetniško lahko zelo dovršeni in predstavljajo svojevrsten užitek, a motijo me filmi, ki zavirajo kritični um. Blodnjavosti je namreč več kot preveč na tem svetu. Nisem si ogledala filma, verjetno si ga bom ob priliki – pač, oprla sem se na tvoj zapis.

#4   Goodfella dne 23.08.2011 08:12

Vidim, da te je Malick razstavil na prafaktorje. Zdaj sem še bolj nestrpen. Pred nedeljo ne najdem časa, v nedeljo pa zagotovo grem. Na prvo predstavo. Še kavo pa rogljiček dobim ;)

#5   Bo dne 23.08.2011 08:21

Zakaj ne bi šlo za film? Samo da gre za Malickov film. Mogoče me bo totalno presenetil, ampak ne pričakujem kaj dosti drugega in drugačnega od njegovih zadnjih dveh, zamaknjeno pripovedovanje torej, pokroviteljstvo, dvojno ekspozicijo z naravo in okoljem, hudo fotografijo in kamero, vse to še malo bolj razvito v tem njegovem novem stilu (ki ga napovedujeta že oba prva, Badlands in Days of Heaven, bi rekel). Gartnerju jasno spet ne bo všeč in držim pesti, da mu bo še manj všeč od The New World, kar bo torej pomenilo, da je toliko boljši.

FYI se reče ves mesec, ne cel. Cel je kozarec, preden se razbije.

@nevenka Veliki pok povožen? Prvič slišim. Model lahko povoziš z drugim modelom. Drugače, če novega modela človek nima, naredi uslugo drugim ljudem, če je tiho.

#6   filmoljub dne 23.08.2011 08:37

Na grad težko, da mi bo uspelo, zato pa si ga z velikim veseljem ogledam kakorkoli in kjerkoli drugače. Malick mi je všeč, ne zdi se mi pokroviteljski, tudi ne prehudo zapleten in filozofsko (pre)zatežen; je pa res, da moraš biti vnaprej pripravljen in v ustrezni miselni nastavitvi, da si ogledaš (in razumeš) njegove filme. Jasno, Gartner tukaj odpade, nima ustreznih bioloških predispozicij.

#7   Bo dne 23.08.2011 09:19

Saj na gradu ne bo več, od 25. v Dvoru ob 21. uri, v nedeljo ob 11., ponedeljek in sredo 16.15, recimo.

My bad, s pokroviteljski nisem mislil kako moralizirajoč, ampak splošen, filozofsko omnipotenten; sicer ne vem, če se tako reče, zaobjame, pokrije res mnogo pač.

#8 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.08.2011 13:37

Bo, le nekaj mnenj o tem tvojem dolgočasnem The New Worldu, le toliko, da ne boš imel v glavi, da sem edini, ki mu je pretenciozno zanič:

“The New World is stately almost to the point of being static and thus has trouble finding a central story around which to arrange itself; it’s not quite the thin dead line, but it’s close.”

“He [Malick] swoons for his own well-honed image as a painter of woodland idylls, a man who leaves no sway of wheat or ripple of water unmet by his fatherly gaze.”

“By now the familiar elements have begun to resemble a misguided perfume commercial. Call it Terrence Malick’s Obsession.”

“”The New World” is a movie that promises to leave its viewers with a bigger headache than you’d get contemplating the current state of global affairs.”

“A two-and-a-half-hour cinematic mosaic meant by Malick more as a monument to himself than to the misrepresented maiden it presumes to memorialize.”

“I guess even Terrance Malick is allowed to screw up every once and a while. Now, I have loved his three pervious pictures, “Badlands,” “Days of Heaven,” and “The Thin Red Line” but “The New World” felt like Malick was resting on his laurels”

“Unfortunately, when you try to bring everything together, it’s hard to tell what Malick is trying to get at.”

“Lazily reassuring, a dime-store haiku, and a master’s nadir.”

“One thing you have to give Malick credit for: He certainly marches to a different drummer, even if it’s one that only he can hear, and he never meets an audience even halfway.”

“Self-indulgent sludge dressed up as shimmering historical aesthetics–and paced as briskly as a swim across the Atlantic.”

“From carefree nymph with long hair flying in the wind to corseted lady of restraint, Q’Orianka Kilcher’s Pocahontas appeals to the free spirit in all of us. But the film is strangely uninvolving.”

Nadaljujem? Še je tega, o, še je tega. In da ne bo pomote, vse to so citati različnih kritikov ne le delčki ene recenzije.

#9   filmoljub dne 23.08.2011 14:06

Terence Malick’s one-of-a-kind film, about the life of Pocahontas and the dawn of American history, contains some of the best filmmaking imaginable – some of it beyond imagining. I have seen it at least five times and have no idea how Malick knew, when he put it all together, that the movie would even make sense. It’s difficult to write a great short poem. It’s difficult to write a great long novel. But to write a great long poem that’s the size of a great long novel – one that makes sense, doesn’t flag and is exponentially better than the short poem or the long novel ever would have been – that’s almost impossible. Malick did it. With images. –Mick LaSalle (San Francisco Chronicle)

(priznani kritik ga šteje za najboljši film desetletja)

#10   filmoljub dne 23.08.2011 14:40

p.s. ★★★★ Roger Ebert ★★★☆ James Berardinelli ★★★★ John Patterson ★★★★☆ Paul Arendt

#11   Bo dne 23.08.2011 16:33

Skriti se za mnenje drugih kot fantek za mamino krilo, to pa ni prav močno od tebe, Iztok. Mnenja so itak osebna, prav tale nanizana pa niti ne prav uničujoča in negativna po mojem mnenju, bolj se mi zdijo zaplezana v razumevanju, nič resnično izdelanega, kaj češ s tem. Jaz sem za, ti si proti, uf, pa koliko kurcev potem.

#12   Bo dne 23.08.2011 16:39

P.S. Všeč mi je, kako si napisal, da ti je pretenciozno zanič … Kako je zanič tebi. Kako zagovarjaš to. Kakšen si videti takrat. Kako se te sliši. Ja, tako je.

#13 nevenka  nevenka dne 23.08.2011 17:09

Bo :-) glede tega imaš najbrž prav, če mene vprašaš bomo še dolgo tavali po raznih teorijah. Zadnja je, da se je vse začelo z implozijo, ki naj bi bila osnovni event, tej pa naj bi potem sledila eksplozija kot efekt, skupaj za raznimi kvantno – gravitacijskimi učinki. Že par let se bockajo na to temo…

#14 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.08.2011 19:51

Filmoljub, zakaj lepiš hvale za ta film, saj je jasno, da so ga mnogi hvalili. Bistvo je v tem, da Bo misli, da ga ni nihče kritiziral :)

Bo, ne gre za skrivanje, saj imam kot veš tudi sam mnenje, gre preprosto za to, da ne boš imel v glavi, da sem edini, ki ga ni prepričal.

#15   Bo dne 23.08.2011 20:33

Briljanten QED, še en.

#16   filmoljub dne 23.08.2011 21:32

Uau, Iztok, pa ti si — kako bi se čim bolj prefinjeno izrazil — ti si, milo rečeno, najmanj inteligentna oseba, s katero sem kdaj v življenju komuniciral prek interneta in ki celo piše blog. Res neverjetno.

#17 nevenka  nevenka dne 24.08.2011 07:49

“”Drevo življenja je film o življenju. Pa vendar, ali Malicku ljudje sploh kaj pomenijo?” pa se za spletno stran Moviline sprašuje ameriška filmska in glasbena kritičarka Stephanie Zacharek” Tole sem ravnokar prebrala med komentarji o filmu, ki sem jih zasledila na siolovi strani. Vedno mi je skrajno bedno, ko ugotavljam, da ljudje ne morejo ločiti dela od človeka. Tudi sama to stalno doživljam, pa mi zato to še toliko bolj dvigne pokrov. S svojim delom človek ne postavlja sebe na razstavo, pač pa svoje delo. Kritičarji pa taki! In noben umetnik ne potrebuje izražanja samemu sebi, tudi če je zelo zaseben in ne vem kaj še vse – delo, ki se mu zdi vredno, vedno zapusti ljudem – potem mu najbrž kaj pomenijo, če jim poskuša sporočati!

#18   bp dne 30.08.2011 16:32

Zanimivo, predstava na gradu je bila razprodana dva dni vnaprej, za eno kasnejših ponovitev pa sem dobil karto pol ure pred predstavo čisto spredaj, ker je bila dvorana polna. V publiki sem prepoznal tako povsem veri predana dekletca, raziskovalce, ex. kulturne ministrice, pisce poljudnoznanstvenih kolumen, skratka vse žive je zanimalo kaj ima film za pokazat.

Malicka od prej nisem poznal, zato mi je bilo sugestivno nizanje podob in odlična kinematografija v začetku zanimiva, je pa ritem bolj počasen, da sem potem vmes zraven rahlo zdolgočaseno gruntal, kako in kje je posnel posamezen prizor. Nekje v dveh tretjinah mi je kar uspelo pogruntat, kaj je na sliki, kar nekajkrat celo točno lokacijo posnetka. Ima kaj za pokazat, več kot dvojna izdaja National Geographica in še par številk Nature povrh.

Pomene pa smo vsemu temu, glede na to, kako pisana je bila publika, verjetno pripisovali precej poljubno. Mene, ki sem pred davnimi leti, sicer že takrat precej skeptično, nekaj šnofal okrog budizma, je zmotilo, kako je Sean Pennov lik nekje v medčasju, ne v sedanjosti, ne v preteklosti, nikjer prisoten, bolj katoliško navdahnjeni sogovorniki so se obesili na Joba, in točno vedeli, kaj je to milost, tretji na Freuda (noben se ni spomnil na Klimta), pa na arhitekturo. Večinoma pa smo se strinjali da zanimivo prikazuje odnose, da je njegova pripovedna tehnika svojstvena. Nihče ni omenil, da like pri tem tudi močno karikira. Kakšnih odrešitev oz. kako do milosti, pa zaradi različnosti zgleda raje nismo omenjali. Mogoče bolje, ker bi se lahko še na mrtve skregali, kdo je bolj na ti z milostjo.

Vsak, ki se je kdaj popraskal po glavi ob zen koani ali dveh, bi sicer poslal Malicka še malo nazaj pometat dvorišče, ko postavi milost v nasprotje naravi in to celo precej centralno. Če se je že moral tako oprijeti krščanstva, bi bilo veliko boljše vprašanje, kaj je ljubezen brez akcije. Aja, pa nobene akcije ni v filmu, pa ne samo tiste, ko treskajo avtomobili in policaji ganjajo lopove, ampak nobene, nihče ne naredi ničesar, ker se bi mu zazdelo, da je to pač treba naredit.

V plus pa mu štejem, ker med atekove naglavne grehe in druge zmede prišteje tudi patente in razlago “you know it’s ownership of ideas”. Pa petdeseta leta v najmanjši detajl. Pa nekatere izmed posnetkov. Pa to, da snema filme po svoje.

Mogoče sem sedel preblizu zvočnika, ampak luč, luč, luč na ves glas, je nekje pri petdesetem lux ali luz, postala odveč.

#19   filmoljub dne 31.08.2011 18:45

@bp :D Sijajno napisano.

#20 nevenka  nevenka dne 4.09.2011 19:57

Končno sem si film ogledala. Nisem ostala odprtih ust, najbž zato, ker je življenje na meni že pustilo svoj pečat in brez odgovorov na nekatera vprašanja tako dolgo nisem mogla ostati, nekatera druga pa mi niso več tako pomembna in mi je vseeno, če nikoli ne dobim odgovora. Filma tudi nisem dojela kot nekaj, kar postavlja vprašanja, pač pa kot odgovor. Zame je to eden najbolj brezbožnih filmov, kar so jih lahko sproducirali v Ameriki. Tako objektiven je v svoji poetičnosti, čeprav je občasno tudi malo kičast in zaide v brezpotja. Film jasno pove, kako peklensko je vesolje in kako rajska je Zemlja in da raj ni nekaj, kar nas zavaruje, pač pa nekaj, kar nas ves čas preizkuša. Film se začne s smrtjo in smrt postane v trenutku nepomembna – bolečina je tista, ki rojeva. Kot, da se je iz nje rodilo vesolje, skoraj ravno tako, kot vera v odrešitev pred njo. Zgodba ima poplnoma realen okvir, ko pokaže človeka iz “božje perspektive”, tako kot si človek predstavlja njegovo prisotnost, film pa pokaže kruto resničnost…pespektiva obstaja, bog pa ne. Torej, kdo nas gleda in kdo nas vidi. Je to otrok ali je to vesolje, kaj je v resnici pomembno. Jobova zgodba razlaga, kako nepravičen je bog, kako velikokrat prizadane ravno dobroto, čeprav vera ves čas vzgaja upanje v drugačno resničnost in na veliko zavaja. Kakšno nalogo naj si torej vernik izbere, naj premaguje boga in postane oče, ali naj se prepusti toku in verjame v milost ter postane mati. Malicku se zdi mati manj škodljiva, manj pohablja. Kaj to v prevodu v resnici pomeni? In kaj v resnici milost je? Kdo prosi zanjo? Obsojeni. Obsojeni na eksistenco? Kaj je eksistenca? Pogled na betonsko mesto skozi okno poslovne zgradbe? Meduza, ki plapola pod morsko gladino ali čim bolj ljubeče življenje na Zemlji. Kako se zaščititi pred izgubo in kako na pravo mesto postaviti prave vrednote? Z vsiljevanjem volje ali s potrpljenjem? Te vera v večnost res obvaruje strahu? Je smrt le sprehod po vodi, ker se srečujemo v takih podobah v kakršnih smo se drug drugega najbolj zapomnili? Skoraj prenaivna metafora za zaključek filma in sončnice so sicer lepe a….zgolj pridiga o lepem in dobrem. Film se pravzaprav zključi spet s perspektivo, ki nam pove samo to, kako majhni smo, neznatni….in neka nebula “The eye” nas niti slučajno ne vidi…Torej najmanjše razdalje, kjer bog lahko živi in deluje so le od srca do srca, izven tega ni ničesar, razen pekla – mrtvo – hladno – vrelo – brezobzirno – eksplozivno – žgoče – temno – prazno – oddaljeno.

#21 nevenka  nevenka dne 5.09.2011 07:44

Ah, pozabila sem pripisati, da je film lep, estetsko dovršen, čeprav poln že videnih posentkov. So pa uporabljeni namesto besed, tistih pravih, brez semantičnega dvoma in tistih namesto metafor. Film je pravzaprav poema. odgovarja poetično, zato morda nekateri slišijo več vprašanj kot odgovorov. Ni pozabiti, da je Malick študiral filozofijo na Harvardu in se potem lotil tudi doktorskih študijev, pa jih potem ni dokončal. Ravno po tem kriteriju je pomembno v tem filmu iskati večplastnosti, ker v življenju v resnici ni nič, kar se zdi. Resnico lahko lupimo v neskončnost. Na nas je s katero se sprijaznimo. Mislim, da je to tudi eden od njegovih odgovorov. Le eno je jasno, da pri vse teh vpršanjih bog ni odgovor, je le vprašanje, tako kot miljon drugih.

#22 paucstadt  paucstadt dne 5.09.2011 20:39

Nevenka, lepo spisano.

#23   bz dne 6.09.2011 13:25

Oni dan sem si končno ogledal ta film, v tretjem poizkusu, dvakrat prej je bilo vedno že vse razprodano. Kar mi je bilo nekako takoj sumljivo – rekel sem si, da mora biti s tem filmom nekaj narobe, ali pa ga je morda Manca Košir omenila v kakšnem intervjuju, češ da odlično prikazuje “družinsko dramo” in odnos do “transcedence”, ali pa kar oboje. Kot so že ugotovili pred mano, Malick ne postavlja več vprašanj, se pa vsiljujejo tri sama od sebe:

  • Kaj se je zgodilo s Cannes-om?
  • Kaj se je zgodilo z Malickom?
  • Kako je prvo povezano z drugim?

V Dvoru je bilo med predstavo tako zatohlo, kot da ne bi sedeli v kinu, ampak že kakih deset ur na letalu. Vendar je bilo na nek način neodločljivo, ali je zatohlost del filmske realnosti ali ne, ali je del učinka, s katerim je računal režiser, ali je samo učinek publike.

Če namreč Tanko linijo primerjamo s Drevesom, je temeljni razloček prav zatohlost.

Legendarni “deteritorializirani” monolog, ki v prvem neprestano uhaja socialni realnosti vojaščine med invazijo in se z nepresegljivo svežino naslavlja na transcedenco, je v drugem filmu podvržen operaciji, ki ima precej sumljiv karakter.

Na začetku kaže vse zelo dobro. Podoba je, kot da bo vzel preizkušene elemente in jih malo “navil” – monolog popolnoma prelije dogajanje, transcedenca postane krščanski Bog, “lepi, estetsko dovršeni” kadri narave, pa prehajajo preko meril – če so imeli v Tanki liniji vlogo konstrukcije imanence Narave pod socialno realnostjo invazije, so v Drevesu kot odgovor/molk na molitve, oziroma, kot da bi iskali Boga ali njegovo odsotnost najprej v mikro in makro univerzumu, potem pa še v univerzumu razgrnjenem po časovni liniji.

Ta vzneseni občutek in hvaležno pričakovanje me je držal nekako vse do pojavitve dinozavrov, kar je na prvi pogled banalen in omejen predsodek, vendar kljub vsemu zagovarjam tezo, da je trenutek preloma, katerega vzroka si ne morem razložiti, trenutek, ko simulacija večjega dinozavra stopi na glavo simulaciji manjšega, torej trenutek, ko se ne-osebna/nad-osebna serija naravnih podob v iskanju ali zanikanju Božjega individualizira v pogledu renderiranega dinozavra.

Takrat se zame v filmu nekaj prelomi in potem gre samo še na slabše – preko časovne in geneološke linije – z nevprašljivo teleološko nujnostjo naravnost v zatohlost najbolj reakcionarnega naročja Družine.

Če je premestitev transcedence v krščanskega Boga nekaj kar filozofu Malicku z lahkoto in veseljem odpustimo, pa je instalacija brezizhodnosti družinske drame, tam kjer so bila prej zelena polja in modro nebo, nekaj, kar ne more iti kar tako mimo.

Ker, in to je najbolj pomembna točka, s to gesto krščanskega Boga pohabi v družinskega Boga. Transcedentni naslovnik monologov v Tanki liniji, je sedaj Bog Oče, neločljiv od zemeljskega, ojdipskega očeta. Od tod zatohlost, saj je zadnji izhod, zadnji poskus vdihljaja svežega zraka, ki je skiciran na koncu, ko se v tistem na glavo postavljenem rajskem vrtu brez vsakršnega zelenja razrahlja “ojdipska brozga” z njenimi akterji, že blokiran z operacijo sublimacije očeta v Očeta.

Tu je zgovorna tudi izjemno pomembna vloga sonca, ki, če se spomnimo, v Tanki liniji ne igra nobene vloge, saj ni potrebe za “oko Očeta”, tam kjer se rado diha svež zrak.

#24   bp dne 8.09.2011 11:13

@bz: tisti dinozavri so bili tudi zame en tak WTF moment, v sicer čisto fajn sekvenci.

predvsem, ker je totalno zgrešil moment, za vpeljavo osebne izbire, trurl in klapavcij sta mi pri tem priča

sicer pa lahko zaveže tipično krščansko mašnco: ob možnosti izgube vsemogočnega osebnega boga očeta, če te recimo vendarle premočno ugrizne realnost, lahko, če ohraniš prisebnega svetega duha, s kakšno akcijo v stilu raje jezusa kot samsona, poskušaš narediti limonado. in to sploh še ni vse, velikonočni zajec se še skriva v (morda zatohli) luknji pod grmom. če se ti še recimno tako načrtovan spektakel sfiži, potem pa rečeš ljubim, torej sem, bog je ljubezen.

vendar mu tudi tu nekaj umanjka, nikjer ni nobene akcije, jezusa je prešprical, kar niti ni tako čudno, med katoliškimi italijani je ta menda nekje na četrtem mestu po priljubljenosti, za janezom pavlom II, miklavžem, božičkom, očetom pijem in podobnimi avtoritarci in čudodelci.

sean penn tako zgubljeno blodi okrog in tista sekvenca z objemanjem na plaži je čisto amidistična, kar pa niti ni tako čudno, saj je bilo vse drugo že pred časom v teh krajih označeno za herezijo. in ja, tukaj smrdi po postanem.

#25   bz dne 8.09.2011 13:25

“nikjer ni nobene akcije, jezusa je prešprical”

To je to, ja. Tista ojdipska brozga prav kliče po skalpelu. Če že ne Jezusovem, pa vsaj kakšnega Melvilla, Londona, Hemingwaya, Kerouacka, Bukowskega, ameriška tradicija, ki je znala “spokat”, ko je bilo treba. Tu je pa vse blokirano – mama, oče, Oče…

Ko se Sean Penn sprašuje, kje je izgubil Boga, se mi zdi edini pravi odgovor, ta, da se je pojavil v napačnem filmu.

Tanka rdeča linija je zame veliko bolj teološko prefinjena, kljub temu, da Boga sploh ne omenja. Tisto, čemur Pelko meni nič tebi nič reče “iritantni notranji monolog” (http://www.delo.si/kultura/film/ocena-filma-drevo-zivljenja-univerzalno-nad-specificnim.html), je v resnici brezhibna krščanska teološka mašina. Imamo pogled-kamero, filmsko realnost in znotraj nje glavnega junaka. Kaj se zgodi, ko celoten kader preplavi notranji monolog?

Če bi se palili na teorijo subjekta, potem bi ta pasijon lahko imenovali “dialektika med subjektom izjavljanja in subjektom izjave”. V tem primeru pa gre za krščansko dialektiko med očesom Očeta in in telesom Sina, med vsemogočim pogledom kamere in podobo glavnega junaka. Ta drama ritmičnega utelešanja drži pokonci celoten film in mirno bi trajal 6 ur, tega se pač ne naveličaš.

Tudi sam glavni junak je en tak Jezus, brez zemljske matere in očeta, nekako ni od tega sveta. Poleg tega seveda, kar ne more biti naključje, da gre za igralca Jamesa Caviezela, ki je igral tudi v Kristusovem pasionu.

V Drevesu življenja je pa dialektika Oče – Sin sploščena v postarano navezo Pitt – Penn. Casting je tu zgovoren, zaznamuje Malickovo operacijo postati-banalen teološke ideje.

#26 nevenka  nevenka dne 8.09.2011 14:46

Hm, ja tisti dinozavri so bili tudi zame zatikanje v del, ki bi se zlahka zlil z minulo večnostjo, a sem kasneje mnenje spremenila. Gre namreč zato, da so bila to do sedaj največja in najbolj veličastna bitja na našem planetu, takrat so bila razmeram na zemlji zelo dobro prilagojena – a so vendar izumrla, očitno ne zaradi odnosov med seboj – ampak od “božje volje”, ki je pa tako daleč, da so zanjo tudi dinozavri bili tako neobstoječi, da so bili kolateralna škoda – gre samo za dejstvo, da nas nihče ne gleda in nihče ne vidi – tudi ob odprti možnosti, da nekje nekaj je – je tako veliko, da za to veliko dejstvo mi ne obstajamo. Film mene ves čas prepričuje v to, kako zaman je zreti v nebo in kako pomembno je zreti tja, kjer je za človeka kaj pomembnega – saj njegov pogled sega vedno dlje – morda nekoč najde boga – a vsekakor nikdar in nikoli ne takega, kot si ga zamišlja krščanstvo. Kar se psihoanalitskih pristopov k funkcioniranju moškega in ženskega lika tiče, sem se nekoliko vzdržala mnenja, mogoče zato, ker mi je vzorec preveč poznan in ni skladen samo Ojdipovskemu kontesktu – grob, nerzazumevajoč, oddaljen oče in mila, ljubeča, zavetna mati, ampak je v bistvu univerzalen, saj je znan tudi v odnosu do hčera, ne samo do sinov in sledi vzgojnemu načinu: moja vzgoja bo boleča, zato, da se navadiš na bolečino, da jo boš velik lažje prenašal, tako boš trdnejši in uspešnejši od drugih…Seveda gre za zgrešeno stališče, ki človeka čustveno izčrpa in funkcionalno zmede, skreira puer aeternusa – Petra Pana po Jungu. Ta izbira je skladna s petdesetimi leti, danes, v času prepermisivne vzgoje, bi lahko opazovali vzgojni rezultat dveh mam (in to v heteroseksualnih zvezah) Vprašanje je torej, kaj je prava očetovska vloga in kaj prava materinska…Ob tem filmu si zlahka postavljamo tudi takšno vprašanje in zelo dobro si je nanj tudi odgovoriti. Kajti strejši generaciji si težko zameril, da ni znala dovolj ljubče vzgajati, ker tudi sama ni bila tako vzgojena – Kaj pa danes? Bomo sami tisti bog, ki je uničil sebe, tako čustveno, moralno in tudi biološko?

#27 nevenka  nevenka dne 8.09.2011 14:55

In še to, kar se mene tiče je Jezus samo metafora, ni ga ravno potrebno omenjati, da bi se ljudje zavedali trpljenja – pa še doživlja ga ne nekdo drug v njihovem imenu. Prisoten je v vsaki obljubi o posmrtnem življenju. Nekateri ljudje več od tega ne rabijo in se več do tega tudi nikoli ne sprašujejo. Morda bi pa vseeno morali več filmov tipa Drevo življenja pogledati. Ne mislim, da je ravno najboljši recept za ozaveščanje, je pa dovolj nežen za poseg v verske obrambne mehanizme. Dejstvo je, da je na človeških ramenih več, kot človek hoče nesti. V tem je vsa resnica.

#28   bp dne 13.09.2011 18:13

@nevenka: hvala za tvoje razmišljanje o razlikah med strogem očetu in ljubeči materi, me je kasneje spomnilo na knjigo Moral Politics Georga Lakoffa

http://en.wikipedia.org/wiki/MoralPolitics(book)

Tam opisuje, kako osnovna vzgoja in vrednote v družini kasneje oblikuje naša politična prepričanja in odnos do sveta.

S tega vidika je film lahko tudi o globokem kulturnem razcepu, ki obstaja znotraj naše družbe. In v nekaterih nesrečnih primerih tudi osebne dezorientiranosti. V tem pogledu je tudi razumljiva odsotnost razrešitve. In obupno iskanje luči.

Na kratko (v slabi uri): http://www.youtube.com/watch?v=5f9R9MtkpqM

#29   Top `11 — PaucStadt dne 4.06.2012 18:42

[...] omembe pa mora biti deležen tudi Malickov velefilm Drevo Življenja. Videl sem predpremiero na ljubljanskem gradu v okviru Kina pod zvezdami in bil se dobesedno [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !