Odklenjen Adjustment Bureau (2011)

Mar ni hecno, ko včasih kakšen film, ki resnici na ljubo ni vreden niti odprtega toplega piva, vendarle kar dolgo ostane v glavi in tako ali drugače vpliva na vsakodnevni miselni tok? Mar ni hecno, ko film, ki te že ob ogledu dolgočasi kot neposredni prenos žreba udeležencev na slovenski Emi, potem nekako postaja vedno bolj zanimiv in ti vsebina še dolgo ne da spati, saj vse bolj spoznavaš, da gre v bistvu za en dokaj zabaven način, ki skuša futurističnost časa, ki prihaja, kar najbolj izvirno predstaviti? Mar ni hecno, ko filmu, ki ga še pred tem prijateljem ves namrščen odsvetuješ, kar naenkrat pokloniš nekoliko toplejšo besedo in ga skušaš razumeti drugače kot si ga sprva? Vsekakor! V tem primeru imam kar dva taka primerka.

Limitless (2011) je na prvi pogled precej butast film, več kot primeren za ameriškega gledalca. Film predstavi totalnega bednika, ki le stežka vijuga iz dneva v dan. A potem mu nekdo ponudi odrešitev v obliki tablete. Le ta mu odkleni preostanek, film se zanaša na mit, da človeški možgani delujejo s samo nekaj odstotno kapaciteto, možgan in tip v hipu postane prvovrsten genij. Bum! The Adjustment Bureau (2011) je na prvi pogled manj butast, a vendarle več kot primeren za ameriškega gledalca. Pridelana zgodba izvirnika, ki ga je pred časi spisal Philip K. Dick, govori o posebni enoti skrivnostnih mož s klobuki, ki skrbijo, da se naše življenje odvija tako, kot je napisano v knjižici. Torej filma, ako se ju primerja med seboj, ponudita dva različna pogleda na svet, prvi govori o svobodni volji, protagonist pogoltne tablet in postane vladar vesolja, medtem, ko drugi govori o usodi, vsak naš gib je vnaprej spisan in ni prostora za samostojne akcije.

All I have are the choices I make, and I choose her, come what may.

Svobodna volja ali usoda? Dva arhetipa s katerima se človek verjetno ukvarja vse od nastanka misli. Ima človek na tem ljubem svetu kaj prostora za improvizacijo ali je nemara res vse napisano in tam nekje natančno piše kdaj bo počilo in bo konec neke poti slehernega bitja? David Norris, glavni protagonist med načrtovalci usode, želi živeti po svoje, a ga skupina klobučarjev ovira; vodi ga po poti, ki jo je zanj spisal nekdo drug. Eddie Morra takih varuhov nima, na tem svetu je prepuščen samemu sebi, kar ni ravno najbolje, če lahko sklepamo po uvodnih minutah filma. A ujame trenutek navdiha, trenutek zmage, ko mu pred nos pomilijo izhod. Eddie ima še vedno možnost, da tablete ne poje, ee tudi, če poje eno, ima nato možnost, da ne poje nobene več. Ampak, ker Eddie kroji svojo usodo, še kako dobro ve, da za izboljšanje svojega stanja potrebuje te tablete vsako minuto tesno ob sebi. Medtem, ko Norris ne ve ali je to dekle res vredno škandala in bridkega konca svoje usode, no dokler je ponovno ne sreča, ampak to recimo, da je prevlada moškega nagona nad razumom.

Če gledam na ta dva pola skozi percepcijo sodobne potrošniške družbe, pa je jasno to, da tu ni prostora za svobodno voljo. Kapitalizem je tu usoda, ima vse vzvode (klobučarje), s katerimi riše naše poti. Blagovne znamke, status, prestiž in podobno so le ljudje s klobuki, ki vodijo protagonista k čivečjemu številu nakupov; kako naj se posameznik zoperstavi, kako naj posameznik tu pokaže svobodno voljo? Naj se odpove vsem nakupom? Naj vse pridela, sešije, zgradi sam?

No scenario? I see every scenario, I see 50 scenarios, that’s what it does Carl – it puts me 50 moves ahead of you.

No, pa bodi dovolj filozofiranja in klatenja prazne slame. Če gre pri drugem naslovu za zanimiv koncept in nekoliko prikrajšan užitek, pa gre pri prvem za bolj ali manj zgrešen primer v vseh obzirjih. The Adjustment bureau (2011) je kot rečeno groba predelava Dickovega romana in to je že dovolj zgovoren podatek. Dick je omogočil že nekaj izjemnih filmov, v prvi vrsti zagotovo stoji Blade Runner (1982). Tudi zadnji nosi vodo, a žal je za moj okus preveč poudarka na ljubezenski zgodbi. Želel bi si več, želel bi si več kompleksnosti, več zgodbe, karakterizacije likov, tvist itd. Režiser George Nolfi ga sicer tehnično dobro zapakira, kamero lepo vodi, a kot rečeno scenarij ne izpili do konca. Kar je za znanega scenarista (Bournov ultimat) večji minus. Matt Damon, ki še vedno igra v vsakem drugem hi-budget hwoodskem filmu, tudi tokrat ne prepriča, en mežik z levim očesom pa namenjam njegovi fatalki Emily Blunt. Kakorkoli, tehnični plus in za ostalo minus.

Limitless (2011) si pohvale ne zasluži, saj gre za res dokaj smrdljiv filmski eksces, ki v ničemer ne deluje. Razen v tableti! No. Liki so bizarni in precej bedni, Eddie Morra je naravnost ogaben lik, pa sedaj ne vem ali to pripišem scenariju ali glumaču Bradleyu Cooperju. De Niro gre iz film v film nižje, kaj hočemo. Tehnično brez prebliskov, režija moteča, scenarij preluknjan, da bolj ne bi mogel biti. Resno. Tip je genijalec, a denar si sposodi od najbolj sumljivega tipa daleč naokoli. Pa še nekaj takih cvetk je, zaradi katerih bi film najraje takoj pozabil. A ga ne morem! Zakaj? Zaradi te prefrigano zanimive tablete! Si predstavljate tovrsten produkt? Si predstavljate kaj bi to pomenilo? Si predstavljate kam bi človeštvo krenilo? Kam? Ha, samo dve možnosti bi bile; v tehnološki krasni novi svet, kjer bi stroji delali za nas ali pa bi se pobili že po enem tednu kolektivnega jemanja. Bolj mi diši druga možnost.

Your powers are a gift from God or whoever the hell wrote your life script.

Seveda si morda naključni bralec sedaj ne more priti do čistega kako lahko ta dva filma tako enačim in ju imam tako blizu. Za arhetipski dvoboj med svobodno voljo in usodo bi resda lahko našel cel kup boljših filmov, a vendarle sem tadva uporabil zato, ker sem jih nedolgo nazaj pogledal, enega za drugim, pa mi morda prav zaradi tega takšne misli sedaj letijo naokoli. Sploh Limitless mi ne da miru, tako slab film, pa ima tako kul tableto. Tako beden film, pa ima tako futurističen pogled na svet, kakšna škoda! Pa drugi? Tehnično tako močan, pa ima tako bedno ljubezensko prigodo. Ni kaj, zanimivo bi bilo, če bi filma združili, s tem, da bi režijo zaupali Nolfiiju, scenarij pa kar Dicku, ha.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 5.07.2011 06:53

Oba me še čakata in oklevam prav zato, ker slutim (tudi po zaslugi zapisov, kakršen je tvoj), da na moč smrdita — pa mi podobno kot tebi njuna dobra ideja in koncept ne data miru. Da je izvedba slaba, me ne preseneča — ampak šit, a ni hecno (in žalostno), da se mora danes človek predvsem odločiti, ali je nek umotvor sploh vreden njegovega časa, ali pa naj raje tisto uro in pol počne karkoli drugega? :/

#2 paucstadt  paucstadt dne 5.07.2011 07:48

Adjustment bureau ni slab, samo ne krene točno tja kamor bi si sam želel, a lahko te prepriča. Limitless pač ne. Je hecno ja, toliko stvari je še in zagotovo si ne želim krajšati dan in zapravljati energijo ob slabih filmih, pa kakorkoli to zveni. Zato me razni iztrebki v slogu Dinoshark vs. Giant Lizard (karikiram) nikoli niso pritegnili.

#3   t-h-o-r dne 6.07.2011 15:41

adjusment bureau ima toliko zapravljenega potenciala

začne se sicer izjemno, ampak potem vse skupaj zarida v bluzenje :s

#4 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 12.07.2011 15:01

Oba filma sta tako dobra v ideji, da jima je treba skozi prste pogledati nekaj napak.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !