The Hangover 2 (2011)

Todd Phillips je s prvim delom zadel žebljiček tja kamor je bilo potrebno. The Hangover (2009) je hitro postal ultimativni hit, novodobna klasika, ki so jo citirali po vsem svetu. Potem, ko je bil sloves komedije kot žanra v zadnjih letih močno načet, je The Hangover (2009) predstavil nek drugačen, nekonvencionalen pristop in pričakovano osvojil srca številnih gledalcev, mnogi so filmu optimistično in precej laskavo podelili kar naziv komedije desetletja. A pisun iz tega konca medmrežja vsesplošni evforiji ni podlegel na prvo žogo. Že res, da je izvirnik vseboval premnogo hecnih in solidno izpeljanih skečov, a ves čas trdim, da prav komedija, ta antični žanr, mora vsebovati tudi tisto nekaj več. Priznam, film je bil do amena izviren, bil je hudičevo zabaven; to pa je bilo tudi vse in ko sem se čez kakšen mesec ozrl nazaj, je bila Prekrokana noč le še bled spomin.  In potem, ko sem ob vsesplošnem navdušenju sem in tja potarnal, so se mnogi sogovorci kar stresli, češ kaj pa spet tale tu nabija, saj gre vendarle za pravo malo filmsko razodetje. Pa sem potem to vzel osebno in se lotil precej globoke in neusmiljene analize, saj sem želel enkrat za vselej priti do dna dilemi zakaj imam sam tak čuden odpor do komedij, zakaj jim ne dam priložnosti, zakaj jim ne odprem srca in jih sprejmem v vsej njihovi biti, namreč komedija je tu zato, da me zabava. In če se tistih 90 minut zabavam, zakaj potem v osamljenih nočeh razmišljam, da pa mi taista komedija poleg zabave ni ponudila nič drugega; ja kaj drugega bi pa še želel? Je krivo to, da sem v mladosti, kot otrok, oboževal filme Charliea Chaplina? Je kriv angleški humor, ki so mi ga sprva prodali Monty Python in nato številne ostale serije (Črni gad, Samo bedaki in konji, Fawlty towers…), je krivo zlato obdobje hollywooda in njegove spoof komedije, ki sem jih pred časom prav tako oboževal, čeprav sem to sramežljivo skrival za štirimi stenami, je kriv Jack Lemmon, morda kar Woody Allen? Kakor koli obrnem, novodobni tip komedije mi enostavno ni pogodu in že a priori dobim nekoliko odbijajoč občutek, tako, da mora biti film karseda poseben, da spremeni mojo držo. Pa pustimo sedaj osebne travme in se lotimo recenzije naslovnega filma kar se da objektivno.

Nadaljevanje stopa po istih stopinjah, ki jih je za seboj pustil prvi del. Dodani so le nekateri kozmetični popravki: Bangkok zamenja Las Vegas, tokrat ne izgubijo ženina pač pa ženinovega svaka, tigra zamenja opica, tetovaža zamenja zob in dojenčka zamenja nemi menih. Vse ostalo je praktično enako, vključno z epizodno vlogo Mike-a Tysona. Ista je celo zgradba filma, tudi drugi del pa se prične z usodnim telefonskim klicem. Kaj sedaj? Nič, pojdimo s tokom, mar ne. Film je seveda do amena hecen in zabaven, morda ponekod celo bolj od prvega dela, saj gredo ustvarjalci kar nekajkrat skoraj čez mejo dobrega okusa. Skozi percepcijo tega, je film seveda prvovrstna zabava, ki gledalcem lahko ponudi obilo smeha. In tu mu ne bom oporekal, priznavam mu kratkočasenje in zvrhano mero dobre volje, ki jo ponudi občestvu. Gledalec lahko samo sedi in čaka na zabavne vložke, vse ostalo je videl in stuhtal že v prvem delu. Predvidljivo? Nekoliko samovšečno? Morda! A kot rečeno, film svoj namen doseže, množico zabava do kapelj solza in to je to. Režija Todda Phillipsa je tudi tokrat na pričakovani ravni (Due Date je bil tu kanček močnejši), scenarij je kljub predvidljivosti dovolj zasoljen, igralski kader tudi tokrat povsem dostojno in v skladu s pričakovanji opravi svoje delo. Zach Galifianakis je pač odličen.

A sam ne bi bil poznan kot tečen zadrtež, ako ne bi tudi v takem kupu sena iskal malo iglo. Po uspehu (“komedija leta!”) prvega filma je bilo nadaljevanje pričakovano od prvega dne. A to ni le nadaljevanje, to je kar priredba izvirnika. E, tu pa lahko nastane problem, ki komediji kot žanru ne viša vrednosti, ampak še enkrat več potrjuje tisto kar je znano zadnjih nekaj let. Ha! Je hwood s tem še enkrat več pljunil v lastno skledo? Pride do čudne ironije in pomalem paradoksa, namreč komedija leta 2009 bo hkrati tudi komedija leta 2011. S to razliko, da za pravo doživetje in katarzo ni več dovolj Las Vegas, pač pa se odpirajo novi trgi v tretjem svetu. Las Vegas je pozabljen, američani osvajajo tuji trg (tudi Stu se poroči s Tajko).

Ampak zakaj bi sedaj iskal dlako v jajcu. Film v osnovi poslanstvo izpolni in od tu naprej ni nič več važno. Sam bom tokrat skozi stisnjene ustnice film sprejel brez dodatnih teorij in analiz, zgolj kot petkovo kratkočasenje po prvem in pred drugim, tretjim, četrtim pivom. In tako mu brez skomin lahko podelim v nebo usmerjen palec in ga priporočim naprej. Kdor je pri prvem delu navdušeno aplavdiral in kričal krike zadoščenja, bo to počel tudi sedaj; kdor pa že v prvo ni bil ganjen pa tudi tokrat ne bo. Komedija leta? Menim, da ne. Zabava leta? Lahko.

Priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 Mario Mann  Mario Mann dne 6.06.2011 11:37

Hmm, meni pa že prvi del ni bil všeč…

#2   filmoljub dne 10.06.2011 09:05

Tudi pri meni enako, že prvi del mi ni bil kaj posebnega, par posrečenih štosov, to je pa tudi vse. Je pa res, da sem ga gledal z enim očesom po diagonali in ne najbolj osredotočeno. Mogoče ga moram videti še enkrat. ^_^

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !