Kill the Irishman (2011)

Jonathan Hensleigh je dokaj dejaven scenarist v zadnjih letih, a njegov opus kakšnega prav posebnega slinjenja ravno ne ponudi. Potem, ko je mesto pod soncem našel pri pisanju epizod za tv serijo The Young Indiana Jones Chronicles, je kaj hitro pristal pri nastajanju tretjega dela Umri pokončno (1995), nato bil scenarist Jumanjija (1995), Svetnika (1997) in celo hiperaktivnega Armageddona (1998). Po parih letih izletov na nižjerangiran trg, se je v hwood vrnil s skropucalcem The Punisher (2004), tri leta kasneje pa se njegovo ime pojavi pri še enem skropucalcu, Next (2007), kjer svojo kariero vnovič razprodaja Nicholas Cage, je kajpak poden od podna. Da bi ga torej vzeli kot zagotovilo dobrega filma, ne morem ravno reči, mar ne? Ampak nekaj mi je govorilo, da bi se za naslovni film vendarle splačalo pozanimati in pokukati kaj ponuja, kajti sinopsis je obetal kar spodobno zadevo. Tudi glas ljudstva ni bil pretirano negativen in film je po parih dneh premisleka vendarle padel na plodna tla.

Film se ponaša predvsem z zanimivo tematiko. Gre za biografijo znanega irskega mafijca, ki je v 70ih vladal v Clevelandu. Danny Greene je svojo pot začel kot sindikalist, ki je hitro pridobil ljudi na svojo stran, nadaljeval kot mafijec, ki je najprej sodeloval z znanim Johnom Nardijem, kasneje pa italijanski mafiji pokazal jezik in ustvaril svojo, irsko družino. 70-a leta so bila v Clevelandu divja, obračuni mafijskih družin so se vrstili iz dneva v dan in mesto so ves čas ogrožale bombne eksplozije. Eden bolj dejavnih je bil kajpada glavni protagonist, ki je uspešno vijugal med črkami zakona, seveda so mu šle precej na roke tudi veze na policiji.

Tovrstni filmi z mafijskimi prigodami, ki prihajajo v zadnjih letih, imajo vedno en in isti problem. Preveč spominjajo na znamenite in legendarne Goodfellas (1990), ki jih je pred dvajsetimi leti posnel Martin Scorsese. Zgradba je venomer ista; gre za vzpon in padec glavnega protagonista. Sem in tja so dodani kakšni dodatni elementi, ki morda zgodbo nekoliko razširijo in dodatno začinijo, a vendarle je vse skupaj na koncu le še ena bleda kopija zgoraj omenjene klasike. In to trpi tudi naslovni film. Treba je sicer vzeti v obzir, da imajo, vsaj ponavadi, resnične zgodbe teh mafijcev v veliki meri isti epilog, a vseeno bi si kot gledalec želel še nek drug način podajanja zgodbe kot le suhoparen vzpon in padec protagonista. Film je preveč predvidljiv, pa ne mislim tu same fabule, pač pa celotno podobo. Ne gre preko žanrskih omejitev, ne gre preko klišejev in to mu malo lahko zamerim. Sicer je sama naracija na dokaj solidni ravni, od prve minute film kar dobro teče. Gledalca zgodba hitro prevzame in film spočetka deluje dovolj zanimivo, a potem to zelo hitro nekako razvodeni. V sami režiji kakšnih prav posebnih dosežkov ne prepoznam, nekateri kadri so dobro posneti, drugi spet ne. Scenarij konkretno šepa, o karakterizaciji likov ni ne duha, ne sluha. Skratka celotna podoba nič posebnega. Film je bil že spočetka namenjen zgolj dvd izdaji, a so ga potem producenti vendarle spravili na nek mikro trg, morda bi bilo res najbolje, da bi ostali pri prvotni ideji. Sicer ne gre za tako hudo sranje kot je ponavadi tisto kar neposredno pade na dvd, ampak ravno presežek pa res ni. Izgleda poceni, izgleda drugorazredno. Očitno je Jonathan Hensleigh zagotovilo slabih filmov. Tudi pester igralski ansambel kakšne posebne igre ne pokaže. Ray Stevenson, Vincent D`Onofrio in Chirstopher Walken se sicer trudijo, a nič kar bi se človek spominjal dolgo časa, Val Kilmer pa je tako ali tako le še karikatura samega sebe.

Naslovnega filma tako res ne morem pretirano priporočiti. Ta čas velja nameniti nečemu boljšemu, jaz sem denimo takoj zatem pogledal spet nekaj korejskega. Chugyeogja (2008) aka Chaser je pač neizmerljivo boljši in komaj čakam, da se lotim recenzije slednjega…

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !