Madeo (2009)

Potem, ko sem zadnji mesec na tem mestu večkrat poudaril, da mi južnokorejski filmi še posebej padejo v obet, mi je neka dobra duša nemudoma v čimprejšnji ogled ponudila naslovnega. In tej dobri duši se sedaj od srca zahvaljujem, kajti Madeo je res prava cineastična poslastica, ki ji velja nameniti vso pozornost in njeno dobro ime širiti daleč naprej. Kot se za južnokorejsko produkcijo spodobi, gledalec tudi tokrat po ogledu občuti neverjetno zadovoljstvo in veselje, da si je vzel 120 minut in bil tako priča zares izjemnemu filmu, ki očara na vseh področjih sedme umetnosti. Madeo (2009) bi sedaj brez problema postavil med najboljše filme z letnico 09, še več, takole na hitro ga prištevam celo med najboljše izdelke celotne dekade in res še en globok priklon tej deželi, ki producira izjemne filme.

Fabula tokrat seciranega filma je na prvo žogo dokaj preprosta. Mladeniča nekoliko krajše pameti lokalne oblasti obdolžijo krutega umora mladega dekleta. Vsi dokazi govorijo proti fantu, na dlani je, da je za umor kriv prav on. Le njegova mati se s tem nikakor ne more sprijazniti. Le njegova mati dokazom ne verjame in globoko v sebi ve, da je njen sin nedolžen. In ko detektivi zgodbo zaključijo, mati sklene, da bo sinovo nedolžnost dokazala, ne glede na sredstva, ki jih bo uporabila. Njeno iskanje resnice je boj z mlini na veter; a to je ne ustavi, to jo le še bolj krepi, to jo žene naprej. Materinska ljubezen je pač najmočnejša.

Osnovni zaplet se plete kar nekaj časa. Film se na začetku takoj osredotoči na glavna protagonista, razkrije vse njune lastnosti in hibe, ki kasneje pri zapletu pridejo še kako prav. Karakterizacija se prične od prve minute in gledalec si hitro lahko ustvari prve obrise in vsaj približno prepozna smer kamor bo pes prvič stegnil taco. Fantič mora biti v dvajsetih letih, na pogled dečko na mestu, a je nekoliko moten, počasen, socialno nezrel. Zato je materin odnos razumljiv, mladeniča namreč neguje in brani kot nebogljeno ptico. Precej zanimive so prve sekvence, ko mati sredi službenega dela ves čas z enim očesom opazuje svojega sina. Ne spusti ga iz obzorja, verjetno mu ne zaupa. Fantič zaradi svoje ranljivosti nima ravno najboljše družbe in hitro lahko prestopi prag, ki loči poštenega fantiča od kriminalca. Mati se tega zaveda, boji se da bo njegova naivnost ogrozila njun družinski krog. In ko fantič nekega večera pijan naleti na dekle, se ta materin strah izkaže za opravičenega. Dekle je umorjena, vsi dokazi kažejo, da je bil zraven omenjeni mladenič s prej prepoznano golf palico. Potem se film prevesi na drugo stran, kjer se materina ljubezen do sina prenese na drugo stopnjo. Sedaj mora mati sina ubraniti s konkretnimi dejanji, tu ni več manevrskega prostora, mati mora sina rešiti čimhitreje. Film postane izjemno intenziven, čustveno nabit, gre za pravo odisejado, kjer na poti do resnice ni ovir, ki bi zadrževale v sinovo nedolžnost prepričane matere. Da mora iti mati preko sebe je seveda samoumevno. Tako kot je samoumevno, da se potem izkaže, da je bilo to nepotrebno. Film se igra z živci, z usodo, z moralo. Je mati upravičena vzeti zakon v svoje roke? Je lahko ljubezen do edinorojenca lahko večja od moralnih zakonitosti in družbenih norm? Film deluje kot izjemna študija karakterjev in ponuja veliko materiala v obdelavo. Seveda kar kliče po premisleku kako bi se v dani situaciji obrnil sleherni gledalec. Verjeti dokazom in potomca nemo prepustiti kolesju pravosodja ali verjeti v sinovo nepokvarjenost do zadnje kaplje krvi in iskati reitev, kakršna se pač ponudi?

Film ima precej  močnih sekvenc, ki se gledalcu vtisnejo v spomin, a morda še najbolj izstopa prav tista, ko fantič materi vrne izgubljeno škatlico, ki jo je našel na pogorišču, kjer je poprej živel brezdomec. Kako ubogi fant ne zmore povezati koncev med seboj in kako se materi vse tisto nelagodje izlije na obraz. Zagotovo velik plus scenariju, ki film gradi iz minute v minuto. Velik plus režiji, gre za odlično cineastično izkušnjo, kjer prav vsi elementi delujejo brezhibno in filmu dajejo veličino in moč. Še posebno velik plus pa vsem igralcem, ki hwoodske zvezdnike pospravijo v kozji rog. Hye-ja Kim je odigrala izjemno vlogo in bila od prve do zadnje minute prepričljiva do zadnjega atoma. Take vloge so mi všeč, če ne drugega, pokažejo kako brezupen je včasih lahko hollywood, kako zaplankani so mediji, ki gledajo le v eno smer, še bolj pa mi, ki to kupujemo in konzumiramo.

Ima film kaj slabega? Jaz slabosti ne vidim, ne najdem. Ocenim ga lahko s čisto petico in diskusije niti ne pustim. Preprosto perfekten slikosuk, ki mora iti med ljudi. Zato ga priporočam z najtoplejšimi besedami in obenem ugotavljam, da je zakladnica južnokorejskega filma zares neverjetna. Menim, da ji ni para.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 26.05.2011 07:51

1A film. Kakšno kadriranje! Tisti prizor, ko sinko pije zdravilo in obenem urinira ob steni je vauu in tudi kasneje, imam v spominu še enega z vodo. S počasnim napredovanje razlite vode na tleh, proti nogi spečega mladeniča. Kakšno stopnjevanje napetosti … Močno priporočam ++ tudi jaz.

#2   cosmopapi dne 26.05.2011 13:22

Če bi bil posnet v letu 2010, bi bil film leta. Tako pa je pri meni zasedel (le) drugo mesto (Das Weisse Band) v letu 2009. Odlično! Že zaradi upanja na tvojo dobro recenzijo, ti pa z Goodfello še toplo priporočama enkratnega Chasera

#3 paucstadt  paucstadt dne 26.05.2011 18:27

Tale Chaser že prihaja, hvala, še več tovrstnih, še več!

#4   mgerencer dne 26.05.2011 18:38

Ta korejska produkcija je zadnja leta že skoraj preveč predvidljivo odlična :) . Nazadnje sem gledal Bedevilled (2010). Crazy shit! The Chaser pa je heavy shit, hehe.

#5 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 1.06.2011 01:59

Bedevilled je odličen, The Chaser je dober, tale Madeo pa je tako tako, nič posebnega, dejansko se vleče in vleče. Okej, ni slab, toda govoriti o najboljšem filmu leta, desetletja, ne ga srat no.

Je pa podobnih filmov lani in predlani mrgolelo na Liffeu, tako da tudi s tega vidika ni nič posebnega.

#6 paucstadt  paucstadt dne 1.06.2011 08:20

No ja, to, da se nekoliko “vleče” je ravno tisti všečni del filma. Stopnjevanje, napetos… The Chaser je seveda povsem drugačen, bolj ga lahko primerjam z I saw the devil, ampak spet niti ne, hehe, ker tisti je res dokaj odbit. Bom pa tale Bedevilled pogledal v najkrajšem možnem času, na prvi pogled super obeta.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !