The Way Back (2010)

Če sem pred dnevi kar močno hvalil Estevezovo sentimentalno pešpot do znanega romarskega središča, potem bi veljalo približno enako hvalo pripisati filmu Petra Weira, kjer se manjša skupina zapornikov odpravi na še daljšo pot, saj prepešačijo od gulaga sredi Sibirije vse do Indije. Takisto filozofsko, takisto sentimentalno. Le da tu razlog nerazumnega sprehoda tiči drugje. V vsakem primeru gre za film s tistim prav posebnim doprinosom, ki ga nima vsak, namreč tudi ta film si človek zapomni in ga nekako nosi v sebi, gledalcu enostavno nekaj da, nekaj pokaže. In kakšno srečo imam, da v razmaku le nekaj dni naletim na dva taka izdelka. Hura!

Kot sem na hitro že omenil, je režiser naslovnega filma avstralec Peter Weir. Zadnja leta bolj počiva, saj se je tozadevno zganil po šele osmih letih, nazadnje je namreč režiral takisto zanimivo avanturo Master and Commander (2003). Peter Weir je znan filmar, na svojem kontu ima nekaj pravih uspešnic in obče pomembnih filmov, ki so tako ali drugače opozorili nase. V tem kontekstu velja omeniti Gallipoli (1981), izmed novejših seveda ne smemo pozabiti na Dead poets society (1989) in vedno aktualnega The Truman Show (1998), ki ga vedno štejem med svoje najljubše filme. Hiter prelet Weirove filmografije razkriva, da se vedno rad osredotoča na like, vedno rad prikazuje določen dogodek, določeno zgodbo skozi oči protagonista. Spomnimo se le na ujetost in otroško naivnost Trumana iz zgoraj omenjenega filma. Ali pa na hecno prigodo francoskega priseljenca, ki se v Green Card (1990) bori z uradniškimi mlini na veter in se mu nato preko zaigrane ljubezni rodi prava. Običajna zgodba, ki pa ji da barvitost lika novo dimenzijo. Kje je tu naslovni? Zagotovo nima tako barvitih likov, ima pa hudičevo obarvano fabulo.

The Way Back (2010) je zgodba o zapornikih, ki se iz sibirskega gulaga sredi zime napotijo proti svobodi. Kje je svoboda? Kje bodo svobodni ljudje in ne le zaporniki na begu? Praktično brez hrane, z razcapanimi oblačili se odpravijo na neverjetno popotovanje, ki v njih prebudi pravi nagon po preživetju. Pot gre preko Sibirije do Mongolije, mimo puščave Gobi, Himalaje, do cilja v Indiji. 4000 milj. Ubežniki so deležni premnogih težav. Od bolezni, poškodb, stradanja, hlastanja za vodo, tudi smrt jim ne prizanese. Preživijo dejansko najmočnejši, najvztrajnejši. Ko si gledalec vzame minito in pogleda skozi okno, se zamisli in skuša dojeti vse tisto, kar so dotični ljudje preživljali, je samo po sebi dovolj grozljivo. Kako težko je dejansko moralo biti? Film je bojda posnet po resničnih dogodkih in lahko dodam le to, da si tak pohod filmsko ekranizacijo več kot zasluži. Resničen ali ne.

Pa je ta ekranizacija v celoti dosegla svoj namen oz. naj razmišljam takole, je ta ekranizacija dovolj kvalitetna, da ga razglasim za pol-mojstrovino? Ha, tu pa zna nastati majcen problem. Filmu globine ne oporekam, oh kje le. Bolj mu oporekam to, da je, takole na prvo žogo in skozi vseh dvajset prstov, skorajda le film o pešačenju. Naj me prehiter bralec sedaj ne opljuva takoj, ter javno kritizira moje miselne kapacitete; vem kaj je bistvo filma, vem kaj film sporoča, a pravim, da morda to sporočanje ni najbolj na mestu. Bolečino in težavnost omenjenega bega gledalec začuti, a ne začuti namena. Enostavno ne začuti grozote vojne, ne začuti, da je v bistvu ta sprehod lažje preživeti kot trd vsakdan v gulagu sredi Sibirije, ko vsako jutro roka smrti čaka nate. Tudi liki so premalo okarakterizirani, so skorajda nepomembni dejavnik, konflikti so, a ne prepričljivi. Skupini moških se sredi poti pridruži mlado dekle; lahko verjamemo, da po vseh letih zapora in dolge poti vseeno nihče ne pomisli na to, da bi sprostil svoje nagone? Gledalec pa bi bil še kako vesel bolj poglobljenega pogleda kako so popotniki dejansko lahko preživeli. Ebert se recimo sprašuje: “How exactly did they survive death by exposure in subzero Mongolia? Why didn’t some of their meat spoil? Where did they find water in the desert? How did their footwear hold up — and why, as prisoners, did they have boots?” S čimer se seveda moram v celoti strinjati.

Ampak ne dlakocepimo, film svoje prodaja drugje. In tam mu uspeva. Režija se mi zdi na nivoju, vseeno je znal Weir snemati že lepše kadre. Seveda pa lahko izpostavim fantastično fotografijo, ki pokaže in zajame bistvo, Russel Boyd poskrbi za presežek in tudi to je potrebno pri končni oceni upoštevati, tu morda še toliko bolj. Še beseda ali dve o igralskem kadru. Ed Harris je kot vedno odličen in najbolj prepričljiv, je pa res, da ima tudi največ materiala. A vseeno, on pač nikoli ne razočara. Colin Farrell je sem in tja prepričljiv, pa spet ne, nadležen, pa spet ne. Ostali so meni skorajda neznani in tudi njihov prispevek ni neke omembe vreden.

The Way Back je močan film. A ima svoje hibe. Sedaj je le odvisno od gledalca kaj mu pretehta. Meni je dal veliko, a sem dovolj tečen in pikolovski, da omenjenih hib ne morem kar mirno pogoltniti, se mi pač zataknejo. Vseeno bi si film upal priporočiti širši množici.

Priporočam +

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1 oomoo  oomoo dne 13.05.2011 11:17

Pri Weiru skoraj ne bi smel pozabiti omeniti “The Witness” iz leta 1985.

Pri filmu sem pa na nek način najbolj pogrešal informacije v smislu, kako dolgo so bili na poti, koliko so prehodili (to bi lahko bilo zaradi mene navedeno tudi ob koncu filma, pa ni), kaj je bilo potem z vsakim izmed njih itd.

Vsekakor pa film ni slab.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !