The Way (2010)

No tole je pa kar lepo presenečenje, moram priznati. Čeprav zadnje čase redno zahajam na pota bolj divje obarvanih spektaklov, kjer se vonj kokic razteza daleč naokoli, pa potem kakšna taka na pol meditivna zadeva pride v obet kot naročena. Film, kjer se gledalec umiri, ga zajame z veliko žlico in uživa v vseh dobrotah, ki jih takole, skorajda nevede, le_ta servira gledalcu. In teh dobrot je kar nekaj, menim, da se prav za vsakogar najde kaj užitnega. Verjetno je precej odvisno s kakšnimi občutki krenemo proti filmu, ta zna to potem potencirati in še bolj izpostaviti in ne bom pretiraval če rečem, da ima filma potemtakem lahko celo terapevtski učinek. Vsaj jaz sem ob ogledu doživljal in podoživljal marsikaj, no je pa tudi res, da sem si ogled posladkal z rdečo kapljico rujnega, ampak vseeno menim, da to ni vplivalo na splošno sprejemanje glavne ideje filma. Pa pojdimo počasi in od začetka.

Osnovna fabula je sicer precej preprosta. Oče dobi klic, ki mu razkrije, da je njegov sin umrl na romarski poti, ki poteka iz Francije do znamenite katedrale v Santiagu de Composteli. Ne preostane mu drugega kot da se vsede na avion in odleti v Francijo po sinovo truplo. A ob sinovi smrti oče vse bolj ugotavlja, da sta bila s sinom vseprevečkrat na nasprotnih bregovih, da ga ni najbolje razumel. Žalujoči oče ugotavlja, da v vez s sinom ni vložil dovolj, ni dovolj gradil ta njun odnos in to ga sedaj, ko je prepozno, muči in boli. In plod tega žalovanja, plod tega nerazumevanja, plod te bolečine doseže vrhunec na samem mestu, kjer mora pobrati sinovo truplo. Oče začuti, da mora za sina poslednjič narediti nekaj vredno njegove vloge. Odloči se, da bo pot, ki je bila usodna za sina, dokončal sam. Starec upepeli sinovo telo, ga položi v rukzak in se napoti na nekaj 100 kilometrsko pot. Sledi popolna avantura. Toma na poti spremlja mnogo pripetljajev, ki celotno pot dodatno začinijo, včasih lajšajo, drugič otežujejo. Naleti na tri romarje s katerimi potem ustvarijo pohodno zavezništvo in se s skupnimi močmi, korak za korakom približujejo končnemu cilju. In prav ta vez, to prijateljstvo, ta romarski kvartet potem orisuje vso poanto, tako filma kot, močno pretiravam, življenja nasploh. Vsak pohodnik se poti loti zaradi osebnih razlogov, ki jih lahko razkrije, lahko tudi ne. Važno je le, da so skupaj, da se čutijo, se motivirajo, eden drugega vlečejo naprej.

Vzporednic je tako lahko zelo veliko. Tom in njegova romarska pot se lahko projecira na pot slehernika skozi življenje, kjer prav tako sledi popolna avantura, ki jo začini ta in oni pripetljaj. Gledalec pa se lahko zazre tudi v svoj odnos do drugih in potem ugotavlja kako in na kakšen način čuti sam. Ne bom dejal, da gre sedaj tu za kdove kakšno razsvetljenje, oh kje, a vendarle je ravno dovolj spiritualen, ravno dovolj filozofski, da potem človek kakšno stvar občuti in vidi nekoliko drugače. Je film, ki gledalcu lahko veliko da, če si ta želi, pa tu ne mislim skozi prizmo religije, tega sem se uvodoma zbal tudi sam, ampak sem potem ugotovil, da kljub vsemu film vere ne izpostavlja tako močno in to mu velja šteti v plus. Seveda je največji poudarek na odnosu oče – sin. Sekvence, kjer se sin pojavlja kot spomin ali privid in očetu da vedeti, da spoštuje to njegovo odločitev, da spoštuje način s katerim se želi dostojno posloviti od njega, se zelo dobro vlijejo v zgodbo in dajejo vsemu skupaj še več neke spiritualnosti, kar se verjetno za tovrstno romarsko pot tudi spodobi. Tudi oče s temi videnji spozna, da dela pravo delo in se je vsaj ob koncu nekako približal sinu. Oh solze v očeh…

Film velja za pravi družinski projekt. Glavni motor celotnega projekta (režija, scenarij, produkcija) je Emilio Estevez, v glavni vlogi pa se pojavi njegov oče Martin Sheen. Na medmrežju se glede tega pojavi kar nekaj šal, ki se navezujejo na brata Charlieja, češ kje je on na tej spiritualni avanturi, ampak pustimo njegove odisejade ob strani. Zanimivo je dejstvo kako je Estevez prišel do ideje za film. Pred leti sta šla na isto pot oče Sheen in Estevezov mlajši sin, ki je na poti spoznal dekle, s katero se je kasneje poročil in preselil v Španijo. To je Esteveza in Sheena tako navdušilo, da sta od te poti dalje ves čas iskala način kako bi to idejo pretvorila v film; ata Sheen naj bi potem želel posneti nizkoproračunski doku, a je sinek Estevez želel narediti osebno izpovedni film. Podobno razdeljena sta bila pri izbiri glavnega igralca, ata Sheen naj bi predlagal preverjena igralska imena (Douglas, Gibson…), sinek Estevez je želel prav ata, češ, da je vloga spisana posebej zanj. In to je močna vloga, ki Sheena po dolgem času spet postavi za glavnega protagonista, potem, ko ga zadnja leta več videvamo v stranskih vlogah. Zanimivo je tudi dejstvo, da je šla ekipa dejansko na pot, s seboj so vzeli nekaj kamer in se lotili snemanja v povsem naravnih pogojih, brez dodatnih luči, make upa in podobno. Spet tipičen primer majhnega, nizkoproračunskega filma, ki pa daje odlične rezultate.

No… Hiter prelet zgoraj napisanega teksta morda oznanja, da sem s filmom v celoti zadovoljen in do konca navdušen. Ni tako. Ima tudi kakšno pomankljivost, tu in tam je rahlo apatičen, sem in tja nezanimiv. Morda kljub vsemu manjka kanček humorja. Ima pa zato lepo fotografijo. Celostno gledano je nadpovprečen izdelek za katerega lahko trdim, da se ga bom spominjal še nekaj časa. Ima nekaj kar ga dela posebnega in mirne vesti ga priporočam naprej.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   Matic dne 9.05.2011 18:41

Kje pa se dobi dotično zadevo?

#2   zmaj dne 20.05.2011 00:23

na vsaki torrent strani…

#3   pilgina dne 20.12.2011 10:34

kdor je prehodil pot, ve, da je tako kot je prikazano. Za vse nas, ki smo prehodili pot, je film tiha vez z dnevi, ki smo jih preživeli na poti. Je spomin na tkanje vezi z novimi prijatelji n znanci, ki imajo poseben prostor …kajti Camino je težko opisati, treba ga je doživeti Za vse ostale je film tiho povabilo – v nekaj novega

#4   peregrina dne 28.12.2011 12:13

Film sem si pred kratkim ogledala dvakrat. Prvič na dušek, potem še detajle. Leta 2009 sem prehodila to pot… Pireneji v takih pogojih so me preizkušali že prvi dan…. Letos sem bila tam tretjič. Prizori iz poti? Takšni kot so in ki jih poznamo. Buen Camino!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !