Akmareul boatda (2010)

Redni bralec tega bloga na vsako drugo polno luno naleti na tarnanje avtorja, da zadnje čase grdo zanemarja azijsko filmografijo. A v zadnjih dneh se je paucstadt precej popravil in osamljene in vinca polne večere vendarle krajša s pretežno azijskimi produkti, ki mu dvigajo apetit in v zahvalo vračajo same pozitivne vibracije. Občutki širjenja uma in vpijanja neverjetnih cineastičnih dobrot mu dajejo nov zagon, novo veselje in nov pogled na vse skupaj; je res lahko hwood tako zaplankan in sam sebi v napoto? Je res lahko vrhunski in domala povsod hvaljeni hwoodski triler le neizrazita bolha na plečih pogumnega azijskega tigra? Je azijski film res lahko toliko boljši, popolnejši in konkretnejši izdelek, da dotičnemu filmskemu pisunu ob ogledu po licih kapljajo solze sreče in razsvetljenstva, ter se mu na taista lica izriše taka nedolžna rdečica, ki ga opozarja in hkrati graja na dneve, ko je nonšalantno zamahnil in se obrnil vstran od filmske skrinje na kateri piše Azija? Očitno lahko. Močno posplošujem in gledam skozi povsem subjektivno prizmo, vem in imam vso pravico, ampak po ogledu naslovnega filma izbruhe veselja komajda še zadržujem.

Akmareul boatda (2010) je film, ki sem ga čakal že zelo dolgo. Recimo, da vse od strupenega Oldboya (2003), ki mi je morda kot prvi odprl okno v svet azijskih super filmov. In podobno kot Oldboy tedaj, me naslovni šokira, navduši in očara danes. Morda bom sedaj spet pretiraval in prehiteval samega sebe, ampak sedaj pri polni zavesti razglašam naslovni film za enega najboljših filmov novega tisočletja in morda, morda celo najboljši film z letnico 2010. Z vsemi žanrskimi klišeji in stereotipi obračuna že na začetku in bolj ko se bliža vrelišču, bolj postaja suveren, raste iz minute v minuto, do samega konca, ki gledalcu skorajda vzame nedolžnost. Odbit, surov, silovit… vrhunski izdelek, kjer v tem hipu ne vidim pomanjkljivosti.

Zgodba pokaže lekcijo maščevanja. Ko psihopatski morilec za naslednjo žrtev vzame nosečo zaročenko tajnega agenta južno korejske policije, se ta odloči za krvoločno maščevanje, kjer se požvižga na zakone, moralne in etične kodekse in po morilcu udari še bolj kruto, kot je ta udarjal po svojih žrtvah. Pokaže mu svet v katerem so v zadnjih sekundah življenja živele njegove žrtve, pokaže mu nemoč ubogega plena, pokaže mu igro krvi in groze, pokaže mu teror, ki gre preko vseh meja.

Pa ne gre le za krvavo igro mačke z mišjo, gre za precej več. Gre za portret serijskega morilca, ki ga prikaže redko kateri film. To potem rodi portret maščevalca, ki ga, spet, prikaže redko kateri film. Ta dva elementa se združita in dobimo neko silovito celoto, ki gledalcu komajda omogoča nemoteno dihanje. Udarita se dva pola, brezkompromisno, dobesedno na nož. Dobro udari proti zlu. Res? Je dobro obdržalo svoj pozitiven predznak ali pa gre v tem stampedu maščevalskega agenta zaznati le še en podoben zlovešči um, ki je vendarle našel priložnost in izziv, da svoje potlačene travme lahko izlije na plano? Kakršnakoli interpretacija je tu seveda dobrodošla, sam vendarle dopuščam možnost, da je tudi pri maščevalcu na duši počivalo še kaj drugega in sedaj pač izkorišča priložnost in združuje prijetno s koritsnim. Vem, spet preveč tiščim nos tja kamor niti ni toliko pomembno. Dejstvo je, da fabula pritegne, posrka, zmeša in odvrže kar pač ostane. Čisti vrtiljak, kamor pa so v prvi vrsti povabljeni žanrski sladokusci.

Ne le svojevrstno fabulo, film ima predvsem odličen tehnični del, ki navdušuje od prve minute. Režija je spektakularna in vredna vse hvale. Podnjo se podpiše Jee-won Kim, ki je obče prepričal že z odlično horrorčino Janghwa, Hongryeon (2003), zanimivim Joheunnom nabbeunnom isanghannom (2008) in gledljivim Dalkomhan insaeng (2005). Vseeno je naslovni po mojem mnenju daleč pred vsemi, poleg izjemne vizualizacije, fotografije in naravnost norih kadrov, velja poudariti še izjemno atmosfero in globino, ki jo celoten izgled daje sami fabuli. Nasilja je toliko kot se spodobi; mestoma res pretirava in gre preko mere dobrega okusa oz. mirnega želodca, morda včasih s čim gledalca tudi posili, a po drugi strani tudi to velja za jezik sedme umetnosti in v tem primeru gledalec to mora videti, da razume eno in drugo stran. Gledalec mora videti krutost prvega, da razume nato krutost drugega. In poleg vsega videnega, to dobro prenese tudi scenarij. A vse morda ne bi bilo tako silovito, ako bi bile igralske kreacije pod celotnim nivojem. Tega se ni za bati, igralske kreacije so na najvišji možni ravni, kjer pa še posebej blesti vedno odlični Min-sik Choi, najbolj znan po glavni vlogi v prej omenjenem Oldboyu.

Kakorkoli obrnem, si skušam prizemljiti subjektiven pogled, ohraniti trezno glavo in umiriti brbončice, ne gre. Film me je pač prepričal v vseh segmentih in brez pardona mu pojem samo hvalnice. Velja poudariti, da gre za kar 140 minutni špas, kar ni mali zalogaj, sploh ne za tako poln film. A povem vam, vsaka minuta je vredna energije. V Južni Koreji je film seveda velik hit, upam, da ustrezno mesto dobi tudi na drugih trgih. Plus 5.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 14.04.2011 11:49

Vidim, da te je do konca navdušil. Tudi meni se je dopadel, a vseeno ne tako močno kot tebi. Tehnično je film res vrhunski, videl sem ga štiri mesece nazaj in še vedno imam v glavi zelo žive spomene na številne prizore.

#2   Alex van der Volk dne 17.04.2011 03:09

Hm, zanimiva recenzija, po kateri vem samo eno in sicer, da si tegale filjmčka zagotovo ne bom ogledal. Ne da ti ne bi verjel, da ni dober, vse prej kot to, vendar pa sklepam, da je še veliko bolj krvav od Oldboya, ki me je tako z nebrzdanim nasiljem kot sporočilnostjo pretresel do kosti in še malo čez, da o nenavadnem obnašanju želodca (via hobotnica in zobje) niti ne začnem. Ne, ne pravijo zaman, da azijske gibljive sljike zahtevajo močan želodec ;)

#3   cyco dne 17.04.2011 12:45

Odličen film, tehnično res dovršen skoraj do popolnosti (scena, v kateri morilec v taksiju ubije morilca, mi bo v glavi ostala še zeloo dolgo časa), karaktri odlično razviti, tudi scenarij je eden boljših v zadnjem času. Me pa celota ni tako prepričala kot tebe, da bi ga lahko označil za enega najboljših. Vseeno mu dam 8.5/10.

#4 paucstadt  paucstadt dne 18.04.2011 23:25

No pa saj 8,5/10 je že precej močno. Tista scena v taksiju je res odlična, samo čakal sem kdaj bo počilo :D mene je konec prepričal in dokončno osvojil. vse se poklopi med seboj, za sladico pa kotaleča se glava do družinskega pragu. Haha, to so modeli.

#5   Chugyeogja (2008) dne 8.06.2011 00:21

[...] vredna vsakršne pozornosti in skorajšnjega čaščenja. Če sem pred časom vzklikal pri I saw the devil (2010), pa globoko prikimaval pri Materi (2009), potem je prav, da podobna čustva izlijem tudi ob [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !