Tangshan dadizhen (2010)

Na enem takem hitrem in naključnem preletu medmrežja, sem naletel na lestvico desetih najboljših azijskih filmov z letnico 2010. Naslovni je zasedal visoko in spoštovano 3. mesto in seveda je to obveza za ogled. Film je nato nekaj časa počival na mojem disku in čakal na svojo priložnost, potem pa je udarilo na Japonskem. Ko se je prah vsaj malo polegel, je bil seveda pravi čas, da naslovni končno pade na moj jedilnik. In skozi prizmo zadnjih dogodkov na vse skupaj gledam še bolj solzavo kot sicer, zgodba me je še bolj pritegnila, tragedija še bolj ganila. Pa pošljimo tople misli na Japonsko in krenimo v tole recenzijo.

Kitajsko mesto Tangshan, leto 1976. Zgodba se prične razvijati na zelo poetičen in skrivnosten način. Ogromen roj kačjih pastirjev preleti mesto; otrokom se zaradi nenavadnega dogodka zasvetijo oči, starejši vedo, da to ni dober znak. Dan ali dva kasneje narava udari. Tiste usodne noči v dotičnem mestu udari močan potres, ki mesto dobesedno zravna z zemljo. Zemlja se strese z magnitudo 7.8 po Richterjevi lestvici, umre okoli 250.000 ljudi, še več je poškodovanih, gmotna škoda je seveda neznanska. Film gledalcu v tej katastrofi predstavi hudo in nadvse tragično družinsko zgodbo, ki gani še tako kamnito srce. Potres udari ravno takrat, ko se mlad zakonski par zunaj predaja telesnim užitkom, njuna otroka pa lepo spita v domačih posteljah. Sredi rušenja oče seveda brezglavo krene po njiju, a je prepočasen, zanj je ta dogodek usoden, otroka pa naslednji dan živa najdejo zakopana v ruševinah. A kruta usoda udari še enkrat, oba otroka ne moreta biti rešena. Mati mora izbirati med življenjem enega in smrtjo drugega, odloči se za sina, hči pa pri polni zavesti sliši njeno odločitev… Deklico na kupu, kjer ležijo pokojni iz globoke nezavesti prebudi dež, a matere ni več blizu, zato dekletce v šoku odkoraka v množico in novemu življenju naproti. Posvoji jo par, ki pripada kitajski ljudski armadi in njeno skrhano življenje se počasi začne postavljati na noge.

Uvod naslovnega filma je res težak in morda gre za enega bolj tragičnih trenutkov, kar sem jim bil priča v svojem filmskem udejstvovanju. Kot sem sedaj že nekajkrat poudaril me tragične zgodbe otrok zadnje čase še posebej ganejo in v trenutku, ko mati izbira med enim in drugim, me je začelo že pošteno prestavljati po domači sedežni. Si lahko kdo predstavlja, da je nekdo dejansko prepuščen takšni odločitvi? Upam in želim si, da nobenemu bralcu teh vrstic kaj takega ni bilo in mu nikoli ne bo potrebno. Uh, še sedaj me kar srh spreleti, ko si v mislih spet prikličem ta tragičen moment.

Nadaljevanje potem je manj dramantično, a še vedno dovolj zanimivo. Zgodbi in protagonistom sledimo tri desetletja naprej in spremljamo njihovo shajanje z usodnim potresom in posledicami. Sin dolgo časa živi z materjo, a jo nato zapusti in si ustvari družino. Mati ostane v domačem mestu in, razumljivo, še naprej objokuje svojo odločitev. Dogodki so jo spremenili in mentalno in čustveno se ne pobere več, čaka trenutek, ko se bo v spiritualnem svetu ponovno združila s pokojnim možem in hčerko. Nesrečna hči na drugi strani živi drugačno življenje, ki je seveda še najbolj zaznamovano od vseh. Materina odločitev ji še vedno odmeva v srcu in njeno življenje je zagotovo okusilo največ grenkega pelina. Tudi potem, ko dobi svojega otroka in se preseli v Kanado, odločitev matere izpred 30 let ne more pozabiti in potlačiti. Kako se potem vse skupaj razplete je morda komu jasno, morda ne. Dejstvo je, da se dotični film z usodo in naključji poigrava kot mlada deklica z listi v vetru. Potres tokrat udari v drugem mestu, a sedaj staro družino ponovno združi skupaj. Odprejo se stare rane, ki pa se s solzami očistijo.

Naslovni film je prava epska drama, ki več kot 120 minut gledalca polni tako s fabulo kot s formo. In ne, niti približno ni podoben ameriškim filmom katastrofe, kot bi morda kakšen naključni mimoidoči lahko sklepal. Ameriški filmi katastrofe, sploh tisti iz zadnjih let, so bolj ali manj piškave limone, brez vsebine in polni banalnosti, v poduk vzemimo le nedavnega 2012 (2009), pa še katerega bi sedaj lahko pripisal. Tangshan dadizhen oz. Aftershock, kot nosi naslov na zahodu, pa je v prvi vrsti široka in globoka zgodba nesrečnih likov, šele nato je film o katastrofi. In tu je moč najti tisto največjo razliko; hwood prodaja atrakcijo, senzacijo, bum in tresk, vzhodna oz. azijska produkcija pa prodaja čustva, usodo, filozofijo. In vsaj mene kot gledalca to slednje veliko bolj prepriča.

Dotični film velja za najdonosnejši kitajski filmski produkt, saj naj bi po nekaterih podatkih v blagajne prinesel skorajda 600 milijonov dolarjev, medtem, ko je bil posnet za okoli 25 milijonov ameriških zelencev, kar je, ako ga spet primerjamo s hwoodsko mašinerijo, sorazmerno malo za to, kar potem dobimo. Pod režijo se je podpisal Feng Xiaogang in po mojem mnenju je delo opravil na visokem nivoju. Scenarij je nastal po knjižni predlogi in tudi tu menim, da je bilo vse narejeno brez napak, saj zgodba navkljub večplastnosti in dolgem časovnem loku dobro stoji in gledalca drži v polni koncentraciji ves čas. Pohvaliti velja tudi igralski nabor, ki je bil izjemno prepričljiv ob interpretaciji čustev in daje filmu še tisto zadnjo piko na i. Tangshan dadizhen je velik film, ki je seveda vreden ogleda, tu ni debate.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   Filip dne 26.03.2011 17:52

Jaz sem ga videl pred dvema dnevoma in se me še zdaj po malem drži .Ti da za mislit, kako ti lahko en dogodek, ena odločitev spremeni potek celega življenja. In prizor, kjer se je bila mati prisiljena odločiti med hčerko in sinom, je bil naravnost scre parajoč. Tudi jaz priporočam.

#2   Sadako dne 15.07.2011 11:32

Evo pogledal včeri in moram reči, da bolj partijskega in melodramatičnega filma šenisem videl. Bolj kot z usodo in naključji se film poigrava z našimi čustvi in z njimi manipulira. Tudi elipse mi niso povsem posrečene, saj izpustijo dobršen del potencialno zaelo zanimivih delov zgodbe, da o koncu, ki je ena izmed največjih partijskih propagand, češ ne išči sreče v tujini, odrešitev te čaka na Kitajskem sploh ne govorim. Priznam, malček me je razočaral.

#3   anon dne 15.07.2011 13:27

ja filmu se močno pozna, da je kitajski. ampak je dober, zelo dober.

#4   Rang Zidan Fei (2010) — PaucStadt dne 15.04.2012 16:59

[...] festivalu Tribeca 2011, je nov mejnik kitajske produkcije. Za seboj je pustil tak hit kot je Aftershock (2010) in zaostal le za Cameronovim Avatarjem. To moram reči, da me kar malo preseneča. Film je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !