Let me in (2010)

Do you think there’s such a thing as evil?

Da čez lužo zadnjih nekaj let radi posegajo po evropskih in azijskih filmskih zakladnicah in neumorno snemajo razne predelave in rimejke, je pač znano dejstvo. Kaj si o tem mislim sam je rednemu bralcu že jasno, ponavadi tako predelavo le na hitro ošvrknem in ji arogantno zamahnem, češ kaj pa se gredo neizvirneži. Podobno me je zvilo tudi potem, ko sem prebral, da je hwood le nekaj hipcev kasneje, ko je švedski super triler Låt den rätte komma (2008) udaril po kritiški srenji in požel val navdušenja po celem svetu, napovedal njegovo predelavo. Švedski izvirnik mi je bil kajpada odličen in brez težav sem ga uvrstil med top izdelke z letnico 08, zato sem po drugi strani kar čakal, da vidim ameriško predelavo in se nasmehnem vnovičnemu mimostrelu. No, pa temu še zdaleč ni tako. Let me in (2010) zajame vse dobro, kar ponuja izvirnik in dobimo presenetljivo dober film, ki v nekaterih segmentih original celo preseže.

Let me in je režiral Matt Reeves, ki je seveda leta 2008 že posnel dokaj zanimivi in pomalem kultni Cloverfield (2008). To je zadosten razlog, da je bila začetna dilema o kvaliteti rimejka nekako omehčana že z izbiro režiserja. Potem je tu tudi igralska zasedba, Cloe Moretz me je navdušila v norem Kick-Ass (2010), medtem, ko je Kodi Smit-McPhee zaigral ob Viggu Mortensenu v predlanskem postapokaliptičnem hitu The Road (2009). Če dodam še vedno prepričljivega Richarda Jenkisa, dobimo ansambel, ki zagotavlja kvaliteto. In kvaliteto tudi dobimo.

Ker vem, da izvirnik ni bil deležen take gledanosti, kot bi si zaslužil, bom vsebino na hitro predstavil. Torej Owen je mladenič, ki ima iste probleme, kot jih ima večina fantičev njegovih let. V šoli ni med najbolj priljubljenimi in ga večina ne opazi toliko kot bi si želel, medtem, ko ga ima na piki skupina starejših barabinov, ki nad njim tako, za zabavo, ustvarjajo teror. Ko se v stanovanje poleg njegovega naseli skrivnostno dekle njegovih let, z njo naveže stike in kmalu postaneta najboljša prijatelja. Žal se izkaže, da je skrivnostna Abby v bistvu vampirka. Otroška ljubezen z dodatno težavico torej…

Ni kaj, film kot celota izjemno deluje in daje vtis popolnosti. Že uvodne sekvence gledalca stisnejo v krč in ga do konca ne izpustijo. Vampirje danes filmi kažejo v drugi luči in pomalem smo se jih že pošteno naveličali, zato je prav, da spoznamo vampirko, ki od poznanih smernic fino izstopa. Tudi Abby si želi vključiti v družbo ljudi, želi normalno delovati, nekaj časa ji to uspeva, a ko nagoni prikukajo na plano, se ne more vzdržati. Ko je žejna človeške krvi, pač žrtve morajo biti, alternative ni. To jo očitno mori, kajti vsakič znova, ko ugrizne v človeški vrat, ugotovi, da pač ne spada v okolje, da je izobčenka. Tako kot je izobčenec mladi Owen, ki v šoli nikakor ne uspe ustvariti prijateljstev, dokaj čuden odnos ima tudi z materjo, očeta praktično ne vidi. Kot na dlani je, da taka dva osebka slej, ko prej naletita eden na drugega. Obadva družba stigmatizira, obadva družba potiska na rob in prav je, da združita moči. Vse lepo in prav, ampak ta simbioza seveda ne more normalno delovati, če se v enem pretaka življenjska energija, ki jo drugi nujno potrebuje za svoj obstanek. Da vloge očeta, ki išče žrtve, skuša preživeti in živeti, niti ne omenjam. Njegovo poslanstvo dobi svoj smisel na sicer dokaj neroden način, a zadoščenje je, iz vseh smeri.

“I can never be your friend!”

Film s švedskim bratom sicer ne gre ena na ena, sem in tja je kakšna razlika, a osrčje seveda ostaja nespremenjeno. Če se je prvi ponašal z dobro, srhljivo atmosfero, potem gre drugi v tem pogledu še višje. Mrzlo in turobno okolje gledalec praktično ves čas čuti na zatilju. Ko se protagonista sprehajata po snegu in sta vsa bleda v obraz, se gledalcu zaradi vse simbolike in globine videnega kar iskri v očeh. Atmosfera je odlična in kar dviga kocine na bolj kosmatih predelih telesa. Lahko rečem, da ima rimejk več nelagodnih trenutkov, ki morda niso tako bistveni v sami zgodbi in so morda celo odveč do neke mere, ampak to razumem, saj se film v prvi vrsti prodaja ameriškemu občestvu, le-ta pa bolj strmi k šovu in senzacionalizmu. Ampak režiser tudi te trenutke šova lepo spelje, da tudi bolj… ee… evropskemu gledalcu ne pokvari užitka. Dramaturški lok je dobro napet in zgodbo lepo pripelje do vrhunca, ki je spet izjemno režiran in prepriča v vseh pogledih. Zaključek je tako na visokem nivoju in priznati moram, da sem kar v zanimivi dilemi, saj bom prvič morda rimejk delo proglasil za boljšega in bolj čustveno nabitega od originala. Če sem pri prvem navdušeno prikimaval evro slogu, neo-bergmanovem pristopu, vse to pri naslovnem morda še bolj pride do izraza, haha, bravo g. Reeves. Brez pardona, Let me in (2010) je fantastičen film, vreden vsake minute ogleda.

Owen: Are you a vampire? Abby : I need blood to live. Owen : But how old are you, really? Abby : Twelve. But… I’ve been twelve for a very long time.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 22.03.2011 13:41

Ogled me še čaka, ampak bi si vseeno najprej ogledal izvirnik — čeprav nisi prvi, ki rimejku pripisuje visoko vrednost.

#2 paucstadt  paucstadt dne 22.03.2011 17:44

No definitivno prej izvirnik.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !