Enter the Void (2009)

Uf! Kako spisati recenzijo dotičnega filma? Kje začeti? Naj udarim kar direktno in brez nepotrebnega ovinkarjenja; Enter the Void je eden izmed najboljših filmov, ki sem jih videl v zadnjem letu. Eden bolj odbitih, nekonvencionalnih, posebnih in markantnih, zagotovo. Film, ki dvigne pokrov, premeša vsa do sedaj poznana dejstva in servira grenko-sladko zgodbo na izjemno učinkovit način, ki pa v nobenem trenutku ni namenjen naključnim gledalcem. Pred ogledom se je najprej potrebno pozanimati o imenu režiserja; Gaspar Noe je tisti režiser, ki se je podpisal pod kultni in legendarni Irreversible (2002), ki je tisti čas dodobra zaoral ledino in šokiral kot že dolgo noben film pred njim. In če rečem, da tokrat recenzirani nadaljuje v podobnem slogu in se poslužuje podobnega jezika, potem velja spoznanje, da bomo gledali ponovno nekaj odbitega in direktnega, kar gledalcu še dolgo po ogledu ne bo pustilo dihati, še manj spati.

Da bo film posebna avantura, nam nazorno nakaže že izjemno inovativna in, če rečem preprosto, drugačna najavna špica. Vse to potrdijo prvi kadri, prvi prikaz urbanega, ki kar kliče po drogi, seksu in rokenrolu. In prav te tri sestavine v grobem najbolj očitno vodijo film naprej in mu dajejo poseben okus. Dobesedno. Oscar je francoski turist, ki v japonski prestolnici uživa svoj trenutek. Narkoman, diler, ki brezskrbno uživa sadove, ki mu jih ponuja tovrstno življenje. Vse do nesrečnega trenutka, ko se znajde na nepravem mestu ob nepravem času. Sredi racije ga pokosi krogla japonskega policaja. Smrt in konec. A vendarle ni tako. Oscar ostane ujet med dvema svetovoma, sredi limba, kjer nato blodi po spominih, po mestnih ulicah, po lokalih in seksualnimi orgijami. Blodi med tem in onim svetom. Blodi med realnostjo in fikcijo, med zavednim in nezavednim. V stanju vmesnega lebdenja ima le še eno skrb. To je njegova mlajša sestra, edina svetla točka njegovega bednega življenja.

Film zgodbo podaja skozi oči mrtvega protagonista in že to je samo po sebi nadvse intrigantna zadeva, a če zraven dodamo še vse ostale sestavine, ki jih film ponudi, dobimo nekaj kar zagotovo ni za v pozabo. Noe od svojega načina ne odstopa; tudi tu se brez zadržkov loti vseh moralno spornih družbenih pojavov in razkrije vso bedo in negativizem človeške družbe, Noe ne prizanaša nikomur. Surovo nasilje, psihadelični vložki, nazorna in brezsramna erotika, abortus in podobno, je le del celote, ki jo sestavi tale zanimiv slikosuk. Vse to je zapakirano s posebno, odbito režijo, urno montažo, neverjetno estetiko, barvito scenografijo in glasbo, ki daje filmu nove dimenzije.

Ampak filma ne gre jemati zgolj kot vizualni odbitek, pač pa velja njegovo fabulo vzeti povsem resno in se videnega lotiti tudi drugače. Fabula je pestra in večplastna. Lahko rečem, da tudi precej emocionalna, saj me že dolgo pri kakšnem filmu ni tako močno ščemelo v bližini srca kot prav pri dotičnem. Ko gledalec z Oscarjem potuje med tem in onim svetom, med spomini in stvarnostjo, se predaja istim zgodbam, istim bolečinam, istim kompleksom. Nesreča staršev, ki je oba otroka tako zaznamovala, je predstavljena skozi tri zorne kote in gledalcu je vedno težje. Obljuba, ki sta si jo brat in sestra dala v otroštvu in si jo potem večkrat ponovita, se sprva zdi norčava in otročja, a ko se znajdemo v Oscarjevem stanju vse skupaj postane še kako resno in boleče.

Njegovi občasni odhodi skozi luč oz. svetlobo mi pravijo, da se Oscar želi posloviti, a ga vsakič znova nekaj prikliče nazaj. Je to ljubezen do sestre, ki očitno stopa po napačnih poteh. Je to karma? Je kaj drugega? Kaj zadržuje Oscarja na tej strani, ko pa očitno na stvari ne more vplivati? Odgovor sledi v zadnji sekvenci in moram priznati, da mi je odprlo usta, ne le zaradi izjemno odbitega in obenem pohvalno drznega kadra, pač pa tudi zaradi samega razpleta. Je bila končna pot Oscarjevega duha usoda ali naključje? Morda le sprevrženost Noejevega uma? Verjetno vsega skupaj.

Naslovni film je pravo popotovanje v delček človeške psihe, kjer ni prostora za vse. Z lucidno naracijo gledalca posadi pred mnoga dejstva in po ogledu ima le-ta možnost, da se zazre vase in posledično lahko iz zavesti marsikaj privre na plano. Tako osebnostna prepričanja, kot odnos do nekih ustaljenih norm in tirnic, ki nam jih družba in religija skušata prodati in prepričati. In Noe tu praktično ne izbira sredstev, abortus pokaže brez olepšav, oploditev pokaže brez ljubezni, le kot akt narave in reprodukcije človeške vrste. Smrt in življenje, oboje je naravni proces.

Poleg izjemnega filozofskega ozadja, sem bom filma spominjal seveda po izjemni vizualizaciji, ki bi ji težko našel par. Atmosfera je vrhunska in gledalec kar čuti vlago tokyjskih ulic in noči. Čuti pot, ki teče iz vseh spolnosti predanih telesov. Rahlo hipnotičen in meditiven pristop gledalca še dodatno nagradi in ves čas je jasno, da gre za film, ki je večji od ostali, predvsem pa drugačen in nekajkrat bolj inovativen in svež.  Seveda ga najmočneje priporočam naprej, a vedeti je treba kdo se v kaj spušča.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   Sadako dne 14.03.2011 19:14

Uff… kako sva si pa tukaj različna. Mene osebno je film glede na ves hype, ki ga je bilo moč zaslediti okoli njega, pustil nadvse hladnega. Začetek, ki je močno obetal se je namreč sprevrgel v vizualni dolgčas.

#2   FxMedia » Špica – Enter the void dne 22.03.2011 15:29

[...] za najboljšo špico desetletja in eno najboljših nasploh. Recenzijo filma lahko preberete pri Paucu. [...]

#3   Drive (2011) : PaucStadt dne 12.10.2011 13:32

[...] in ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako pozornost namenjal prav temu, morda pri Gasparju Noe-u v Enter the void (2009). Navdušuje me prav ta miren slog, ta umirjenost, ko kadri govorijo sami zase. Kamera se postavi in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !