True Grit (2010)

Nekje v sivem predelu možganov se mi še vedno prikazuje podoba Johna Waynea v vlogi Roosterja Cogburna. Spomin na film je tekom let skoraj v celoti zbledel, a spomin na otopelega in štorastega Waynea s prevleko čez oko ostaja. Nekaj je bilo na njem kar me je pritegnilo in dalo trajni spomin. Karizma, morda kaj drugega? Po štiridesetih letih je Cogburnove čevlje obul Jeff Bridges in že to je samo po sebi dogodek brez primere. Da pa za tem stojita brata Coen, pa gre skorajda za praznik, trenutek čaščenja in radosti.

You go for a man hard enough and fast enough, he don’t have time to think about how many’s with him; he thinks about himself, and how he might get clear of that wrath that’s about to set down on him

Roman True Grit je leta 1968 spisal Charles Portis in že leto kasneje ga je Henry Hathaway prenesel na filmski trak in požel same pozitivne odzive, Wayneu pa prinesel edinega oskarja. Brata Coen nista naredila remake filma, pač pa sta na novo, pod svojimi notami in zaščitnim znakom, ponovno adaptirala roman. Rezultat je vrhunsko posneti sodobni vestern, ki ne le da vrača vero v ta skorajda že izumrli žanr, pač pa vnovič potrjuje dejstvo, da sta brata Coen v tem trenutku morda kar največja filmarja na drugi strani luže. Filmarja, ki vse kar dobita v roke spremenita v cineastičen užitek, ki ga gledalec želi podoživljati znova in znova. Sam sem si film ogledal dvakrat, vsakič z drugo percepcijo in lahko rečem, da gre za res izjemen film, kjer je vsaka minuta vredna gledalčeve pozornosti.

Gledalec sledi zgodbi skozi oči štirinajst letnega dekleta Mattie Ross, ki je ostalo brez očeta potem, ko ga je brezsrčno ubil klatež Tom Chaney. Dekle je odločeno, da maščuje očetovo smrt in tako na svojo stran pridobi lokalnega heroja Roosterja Cogburna, ki pa ga je zob časa že konkretno načel. Cogburn se najraje posveča pitju alkohola, njegovo ostro oko in ostale telesne predispozicije pa postajajo vedno bolj vprašljive. Starec delo vendarle sprejme, a vse ne gre tako kot si je Cogburn zamislil. Dekle, ki očitno pozna vse zakone vestern filmov, se Cogburnu pridruži na lovu za Cheneyem, oba pa spremlja teksaški ranger LaBoef, ki prav tako lovi Chaneya za umor senatorja.

LaBoeuf: You give out very little sugar with your pronouncements. While I sat there watchin’ I gave some thought to stealin’ a kiss… though you are very young, and sick… and unattractive to boot. But now I have a mind to give you five or six good licks with my belt. Mattie Ross : One would be just as unpleasant as the other.

Kjer iskati največjo moč filma? Zagotovo v dramaturškem loku. Zgodba lepo teče in vsi osnovni elementi so dobro izpostavljeni in stojijo na mestu. Prvi motiv filma je seveda maščevanje, ki pa je začinjeno s podobo 14 letnega dekleta, ki verjame v zakone in pravičnost. Verjame, da mora biti nepravična in kruta smrt očeta maščevana in za ta posel najame tistega s pravim pogumom. Ampak ta true grit v bistvu v isti meri kot Cogburn premore tudi mlada Mattie. Kako ne, ko pa tako jezikavo nastopi proti vsem in jih z nekaj besedami postavi v kot in v trenutku prisili k predaji orožja. Pod težo njene razgledanosti in retoričnih sposobnosti počepne tak hrast kot je Cogburn, tak jezikavec kot je LaBoeuf in celo mestni podjetnik, ki dekletu ne pride do živega. Mattie bi brez težav obračunala tudi s Chaneyem, ako bi bila kanček bolj izkušena. Cogburn, ki izgublja svoj nekdanji primat, se posla verjetno loti tudi zato, da dokaže sebi in drugim, da je še vedno zmožen. Da je še vedno dovolj pasji, da lahko lastoročno ujame hordo podivjanih malopridnežev. Da dokaže, da premore true grit. Zato so otročji prepiri z LaBoeufom povsem smiselni, saj obadva iščeta isto stvar, to pa seveda ni le Chaney, to je moškost, veljava, moč. Potrditev, da nista za staro šaro in imata v družbi divjega zahoda še vedno dovolj streliva na zalogi.

Coena znata v vsak njun film vliti tisto nekaj več. Znata ga konkretno začiniti in oplemenititi. Tokrat ga začinita z iskrivim humorjem, žlahtnimi scenarijem in odlično režijo, ki vsaj pomojem skromnem mnenju, brez problema konkurira s Hooperjevim Kraljevim govorom. Vse sekvence so hudičevo bogate in se lomijo pod težo simbolike in filozofije. Že sam način kako predstavita lik Cogburna, je antologijski sam po sebi. Da končnega obračuna, znamenitega showdowna, niti ne omenjam, saj gre za trenutek, ki bi ga lahko uvrstili v učbenike. Pri Coenih niti neskončna ježa ni dolgočasna. Fotografija je tu samoumevna. Bratska naveza tu likom omogoči veliko manevrskega prostora in to je za gledalca vedno pravi posladek. Celo Chaney, ki je nekako center vsega, a mu namenita le nekaj minut, v tem kratkem času razkrije vse svoje tegobe in motive. Pokaže svojo omejenost, pokaže svoj pravi obraz in gledalec se počuti skoraj ogoljufanega, saj pričakuje krutega morilca, dobi pa neumno marioneto. Kar je spet nekaj kar bi zlahka pripisal njuni igrivosti z gledalčevo percepcijo.

Mimo igralskega prispevka vseh seveda ne morem in ne smem. Jeff Bridges je tu svoje delo opravil z odliko in ta vloga je po mojem skromnem mnenju ena izmed bolj markantnih zadnjih nekaj let. Preprosto predober je. Mlada Hailee Steinfeld, ki je bila izbrana na avdiciji kamor se je prijavilo preko 15 tisoč deklic, prinaša novo energijo in prav zanima me kako se bo naprej razvijala njena kariera. Tu je kajpak odlična in samo nemo ji lahko aplaudiram. Matt Damon je… hm, Matt Damon. Zadnja leta v vsakem drugem filmu praktično, mene še vedno ne prepriča povsem, tudi tu nič posebnega. Omeniti moram seveda še Brolina in pa Barryja Papperja, meni vedno všečnega igralca. Celotno gledano je igralski ansambel izjemno prepričljiv, a Bridges in Steinfeldova močno izstopata.

True Grit je film z veliko začetnico. Zrel, pameten, močan, prava cineastična izkušnja, ki ne more razočarati. Kot rečeno, vsakemu kadru velja nameniti posebno pozornost in tako se lahko moči in sporočilnosti filma kot umetnosti v celoti zaveš. Film je zgodba in če je zgodba predstavljena na tak način kot pri naslovnem, potem predlagam le mirno dušo in naj srce stori svoje. Eden izmed najfilmov leta 2010, eden izmed najfilmov novega tisočletja.

You must pay for everything in this world, one way and another. There is nothing free except the grace of God.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 5.03.2011 13:17

Odličen zapis in izjemen film, najvišja ocena z moje strani.

#2   leone dne 19.03.2011 16:17

tudi mene je film navdušil igralska zasedba pa je sploh izvrstna

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !