Somewhere is Winter`s bone

Filma Winters bone (2010) in Somewhere (2010) sta bila med bolj opevanimi zadnjega časa. Sploh prvi je na različnih festivalih vselej požel pozitivne odzive in tudi pri kritiški srenji je zelo dobro sprejet. Zato številne nominacije na različnih frontah niti niso presenetljive, štiri ima tudi na prihajajočih oskarjih, kjer pa je vseeno tista za najboljši film nekoliko presenetljiva. Somewhere je nase opozoril na beneškem filmskem festivalu, kjer je pobral zlatega leva in po kuloarjih se je takoj začelo govoriti kot o enem izmed možnih presenečenj lanske filmske letine. Še bolj pa je završalo, ko so ga nekateri enačili kar z izjemnim Lost in translation (2003), zakaj ne, ko pa je oba režirala Sofia Coppola. No, te govorice so nato hitro potihnile, Somewhere vendarle ne dosega takšne kvalitete in kompleksnosti, kot omenjeni, čeprav ima vsaj na prvi pogled dokaj sorodno vsebino, oz. vsaj dramaturgijo le_te. Winter`s bone je jasno precej boljši primerek sedme umetnosti, a ker se filma po eni strani zelo dobro dopolnita, sem se odločil, da ju združim v skupni opis.

Winters bone je režirala Debra Granik, ki je poprej režirala dokaj soroden film, z naslovom Down to the bone (2004). Zakaj pravim soroden? Granikova očitno rada prikazuje močne ženske like, ki morajo za svoj obstoj iti preko meje razumnega. Iti morajo preko sebe, preko moralnih zakonitosti, preko strahu, če želijo glavo obdržati nad vodo. V filmu Winter`s bone je ta ženska mlada Ree, ki po skrivnostni odsotnosti njenega očeta prevzame vajeti v svoje roke. Oče je izginil in ji na grbi pustil velike probleme, mati je neuravnovešena in tako skrb za mlajšega brata in sestrico v celoti pade na odgovorna pleča najstniške Ree. Kljub mladim letom, velja za izjemno močno in trmasto sogovornico, ki se brez kančka strahu in z le ščepcem sramu poda na neskončno pot iskanja svojega pogrešanega očeta. Proti njej govori vse, od čudnih in ekscentričnih tipov na katere naleti na poti, do zapadlih dolgov, ki jih je pustil oče in je sedaj pod močnim vprašajem celo lastništvo hiše in pripadajoče zemlje. Ree je v svetu, za katerega se zdi, da sonce nič več ne sije. Ree je v svetu, ki mu še vedno vlada zakon ulice. Ruralno področje ameriškega juga kar samo kliče po problemih in uboga najstnica se hitro znajde v primežu redneck tolpe, ki z vsako izgovorjeno besedo bolj spominja na tisto iz filma Deliverance (1974). Kje najti pomoč, kje najti zaveznika? Edini, ki mu je očitno vsaj malo mar za dekle je stric Teardrop, ki pa ima na vesti skorajda toliko problemov kot njegov izginuli brat. Konec je grenak, a vendarle optimistično naravnan, dekle zmaga oz. njena pot skozi pekel je končana z rezultatom, ki ji mora iti kljub vsemu v prid.

Somewhere je čisto nasprotje. Tu je odnos oče – hči bolj izpostavljen in se odvija pred očmi gledalca. Oče je filmski zvezdnik, ki živi življenje filmskega zvezdnika. Prosti čas polnijo zabave in sex. Uvodna sekvenca, kjer dvojčici striptizeti plešeta pred glavnim protagonistom, razkrije vso njegovo poanto. Potem pa nekoliko presenečen v varstvo dobi mladoletno hči, ki ga spremlja na vsakem koraku. Hči ga ne pozna dovolj dobro, očitno njuni skupni trenutki niso tako pogosti kot bi si želela. Skupaj odkrivata nov svet in spreminjata starega. Režije in scenarija se je lotila Sofia Coppola, ki jo verjetno bolj poznamo po tem, da je hči legendarnega Francisa Forda. Je potem moč sklepati, da gre vsaj deloma kar za avtobiografski projekt? Sofia je po očetu zagotovo podedovala precej znanja; spomnimo se le prijetno svežega Lost in translation (2003), pa še prej prav tako dobrega The Virgin suicides (1999), medtem, ko na Marie Antoinette (2006) pozabimo. Tudi Sofia ima veliko povedati o ženskih likih, tudi njeni ženski liki so močni, a veliko bolj ujeti v svet moškega.

Zakaj pravim, da se filma lahko dobro dopolnjujeta? Vsaj deloma ju druži podobna filozofija, le da je predstavljena iz nasprotnih si polov. Prvo dekle očeta išče, ker ji je nakopal kup težav, drugo dekle očeta najde, a v bistvu ona njemu nakoplje težave, ko mu povsem pretrese njegov sivi vsakdan. A oba dovolj povesta o odnosih, družini in položajem posameznika. Filozofirati bi se tu dalo na dolgo in široko in moram priznati, da sem do večjega dela takih in podobnih spoznanj prišel šele nekaj noči po ogledu obeh.

Zakaj šele kasneje? No, obema sem ob ogledu zameril nekoliko preveč melanhoničen pristop, ki me je bolj dolgočasil kot ne. Kadri obeh filmov so počasni, tihi. Ne bom dejal, da so dolgočasni, a zagotovo ne bi nič škodilo, ako bi pri obeh režiserki prestavili vse skupaj eno stopnjo višje. A po drugi strani bi morda celotno sporočilnost na drug način težje prenesli in pri gledalcih ne bi bilo željenega in načrtovanega vtisa. Sta redkobesedna kar pa ne moti, saj gledalcem vendarle dovolj povesta in svoje like kljub temu raztavita do potankosti. Tu velja povedati, da sprva nobenega od njiju nisem resno jemal in sem bil začuden nad pozornostjo, a sčasoma in po prespanih nočeh pa sem vendarle prišel do bolj mesnatega dela in sem pri obeh našel kar precej dobrega. A razsodba mora biti taka, da Winter`s bone priporočam bolj kot Somewhere.

Filma sta si podobna še v nečem. Oba na oder iztrelita dve mladi dekleti, ki sta me s svojo igro prepričali. Prva je Jennifer Lawrence, letnik 90, ki je za tole vlogo dobila kar nekaj nagrad, nominirana pa je tudi za oskarja; je prepričljiva. Druga je Elle Fanning, letnik 98, sestra starejše Dakote. Za seboj ima že precej vlog in zagotovo bomo o njej še slišali.

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   mina dne 14.02.2011 07:28

Mene je Somewhere navdušil, ravno tako Američan in Se jie. Zakaj jih omenjam v paketu, vsi trije so počasni, večino gledalcev dolgočasijo, meni pa zgleda močno sedejo filmi, ki gradijo na atmosferi veliko bolj kot na sami vsebini. Winter’s bone pa se ne morem spravit gledat, me odbija :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !