The Fighter (2010)

Tokrat recenzirani film velja prišteti k tistim, ki so najbolj zaznamovali leto 2010 in vse možne podelitve nagrad, ki so se že odvile ali pa se bodo zvrstile v naslednjih dneh. Bogato bero nominacij je deležen tudi na prihajajočih oskarjih, kjer mu v bitki za najboljši film verjetno ne bo uspelo, bo pa imel vroči železi v boju za stranske igralske kreacije, kjer je vsaj Christian Bale morda kar prvi favorit, tudi Melissa Leo pa bi lahko na koncu domov odšla z najširšim nasmehom. Kolikor mi je uspelo videti do sedaj, sem mnenja, da ima naslovni film poleg Kraljevega govora (2010) daleč najbolj prepričljiv igralski ansambel te sezone. Ob všečni vsebini in izjemni celostni podobi tako ni čudno, da film skorajda povsod dobiva visoke ocene in je redno uvrščen med naj filme lanske letine. Tako bo verjetno tudi iz moje strani.

Zgodba je sicer na prvo žogo dokaj preprosta in linearna. Gre za biografsko dramo boksarja Mickyja Warda, ki se prebije iz lokalne dvorane na vrh Sveta. Dobesedno. Ob tem mu pomagajo zadrogirani brat Dickie Eklund, nekdanji zvezdnik, ki je enkrat bolj po naključju na tla spravil slavnega Sugar Raya in se na to slavo prodaja še dolgo potem, bolano ambiciozna mama Alice, dekle Charlene in pa celotno mesto Lowell, od koder prihaja in čigar legenda kasneje postane. A tako kot vsak šampion, se tudi Micky pred dokončnim uspehom bojuje z različnimi demoni, ki mu skorajda vzamejo veselje do športa.

Verjetno velja poudariti, da nisem velik privrženec športnih dram in me zgodbe o uspehih malih ljudi, ki po letih trdega treninga in neskončnega zaničevanja potem vzbrstijo kot prva pomladanska trobentica in uspejo nasprotnika premagati z zadnjim udarcem, napadom ali skokom na tekmi, redko kdaj prepričajo; kar se same vsebine tiče seveda. V osnovi je pri naslovnem enako, a tako kot pri tistih najboljših filmih o športu, le ta ni v prvem planu, ampak je le vzvod, preko katerega gledalec spoznava druge stvari. Tu film veliko pove o disfunkcionalnosti družine, o tipični hill-billy zavesti, ki omejuje in megli um tako močno, da akterjem tudi najbolj jasne stvari postanejo nejasne in nelogične. Čeprav zgodba v prvi vrsti govori o Mickyju, pa vseeno glavna sporočilnost in sočnost zgodbe leži na likih matere Alice in brata Dickiea, kot protiutež pa velja izpostaviti dekle Charlene. Mama Alice je bolano ambiciozna managerka, ki se je izgubila nekje v 80ih. Tudi ona še vedno živi z nekdanjo slavo njenega prvega sina Dickea, do katerega goji poseben odnos. Več kot očitno ji Dickie več pomeni kot Micky, pa čeprav je prvi vmes postal huda ničla in odpadek, drugi pa potrebuje tisto dodatno samozavest, a mu jo mamina skorajšna ignoranca bolj spodbija kot kaj drugega. Gre za morda tako močno ambicioznost, da ljubezen do lastnih otrok enači z njihovim uspehom? Alice je bila od nekdaj vodja družine, zato jo nov obraz, ki Mickyju spremeni pogled na življenje, toliko bolj zmede in očitno se ji dozdeva, da prihaja čas, ko njena prisotnost ne bo več potrebna. Dickie Eklund je še bolj zanimiv. Nekdanji šampion je v letih po športni karieri padel v hudo odvisnost od drog. Postane postopač, ki ves čas govori o slavi, ki je minila že dolgo nazaj in se malokdo še spomni tistih svetlečih trenutkov. V življenju ima le boks in nič drugega, kako le, ko pa ga je materina kriva ljubezen očitno povsem dotolkla. Ko se nanj spomni tv hiša HBO, ki ga želi spremljati skozi vsakdan, Dickie zmotno misli, da delajo doku o njegovem povratku v ring, realnost je žal takšna, da delajo doku o odvisnikih od cracka. Zamegljeni narcisoidni um. Dickie je Mickyjev prvi trener, a se tega ne drži najbolje. Na treninge vestno zamuja in več kot očitno je, da na tak način brat nikoli ne bo posegel po zvezdah. A Eklundov čas streznitve pride in tedaj končno odpre oči in vidi brata skozi prizmo, kot je prav in se spodobi. Veliko vlogo tu odigra tudi Charlene, ki prva vidi to družinsko nesrečo, ki ogroža Mickyja in prva zahteva, da bodoči šampion krene svojo pot in se od zmešane družine v celoti distancira. To pa ji na glavo nakoplje le podivjano mati in cel trop sester, za katere se zdi, da redko kdaj prestopijo hišni prag.

Zgodba je večplastna in gledalcu veliko ponudi v obet, tu ni dileme. Pestrost vseh likov je na zavidljivi ravni in po eni strani je prav hecno kako je prav glavni protagonist še najmanj dorečen in karakteriziran. Scenarij mu veliko prostora ne pusti, tudi ko ga tlačijo dileme o nadaljevanju, film to na hitro ošvrkne in se spet bolj osredotoči na stranske like. Je to dobro ali ne? Težko reči, a zagotovo veseli, da film prav v vsakem trenutku lahko gledalcu nudi zadoščenje. Antologijskih trenutkov je kar nekaj in mestoma, ampak res le mestoma, bi film lahko postavil ob bok najboljšim. Vrhunec je morda res zadnji spopad, a vsaj meni je vrhunec predstavljalo marsikaj drugega, kjer pa, spet hecno, Micky kot glavni protagonist, skorajda ne sodeluje.

Zanimivo, da je moralo do dokončne izvedbe preteči kar nekaj vode, saj so mnogi scenarij zavrnili iz takšnih in drugačnih razlogov. Prvo so ga ponujali Martinu Scorseseju, ki pa naj bi dejal, da ne želi spet snemati Podivjanega bika, nato so režijo ponudili Aronofskemu, ki pa je bil zaposlen z Wrestlerjem, David O. Russel je bil šele zadnja izbira. Pa vendarle uspešna. Režija se mi zelo dopade, kadri so dobri, film dobro stopnjuje občutke in lepo gradi zgodbo do vrhunca. Poudariti velja snemanje bojev s tv kamerami, kar daje samemu izgledu drug sijaj, a tu velja nameniti tudi en minus, in sicer boji so posneti bolj ohlapno in proti dinamiki in silovitosti, ki ju je uspelo ujeti Scorseseju, delujejo amatersko. Film ima dobro fotografijo, ulice mesta Lowell so dobro zajete in še kako dobro kažejo realno stanje mesta, ki je hrepenelo po junakih. Brez pardona, film je tehnično gledano eden boljših in spet se vprašam čemu tak pomp okoli Socialnega omrežja, ko pa smo sedaj videli res že nekaj veliko boljših filmov. No sedaj pa beseda ali dve še o igralskih kreacijah. Zgoraj se mi je že zapisalo, da ima naslovni film ob Kraljevem govoru najpopolnejšo igro vseh vpletenih. To je neizpodbitno in to potrjuje tudi trojna igralska nominacija. Christian Bale je za vlogo podobno kot v The Machanistu (2004) izgubil ogromno kilogramov. Skorajda je neprepoznaven. A ne le telesna metamorfoza, Bale je za vlogo močno garal tudi psihično in za nekaj dni celo izginil in vzbudil paniko najbližjih. Njegova igra je skorajda brez napak in njegov boj z Rushom bo silovit, menim pa, da ga bo tokrat akademija nagradila. Prav tako utegne nagraditi izvrstno Melisso Leo, ki je lik matere v celoti odigrala brez napake. Prepričljiva je do zadnje kaplje. Podobno tudi Amy Adams, katere močno dekoltirane in tako in drugače izivalne sprva niti nisem bil vajen, saj se jo še vedno predobro spominjam iz filma Doubt (2008). Wahlberg ni tako prepričljiv, kar pa mu, bodimo pošteni, scenarij tudi ne dovoljuje. Ampak kot eden od producentov filma ima nekaj želez vendarle v ognju.

Torej… The Fighter je v očeh avtorja bloga eden izmed boljših filmov leta 2010. Mestoma popoln primerek sedme umetnosti, če si drznem pretiravati. Priporočam ga lahko z najvišjo oceno, če ga postavim ob bok lani najbolj opevanim, pa hitro lahko ugotovim, da je prav eden izmed najboljših. Ampak to je zgolj moje subjektivno mnenje.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   cosmopapi dne 9.02.2011 18:47

Če že kje, pa to famozno besedo lahko uporabim tukaj – “dramaturško” čisto povprečje. Rutinsko delo, kot je to tudi The King`s speech. Eh, slabo filmsko leto.

#2 paucstadt  paucstadt dne 9.02.2011 19:55

No ja… Kot rečeno zgodba je morda res “le o enem boksarju”, ampak liki mu dodajo tisto začimbo. Morda prav zaradi tega to “dramaturško” povprečje lahko sprejmem, oz. me ne moti.

#3 Simona Rebolj  Simona Rebolj dne 10.02.2011 12:37

“Mama Alice je bolano ambiciozna managerka, ki se je izgubila nekje v 80ih. Tudi ona še vedno živi z nekdanjo slavo njenega prvega sina Dickea, do katerega goji poseben odnos. Več kot očitno ji Dickie več pomeni kot Micky, pa čeprav je prvi vmes postal huda ničla in odpadek, drugi pa potrebuje tisto dodatno samozavest, a mu jo mamina skorajšna ignoranca bolj spodbija kot kaj drugega. Gre za morda tako močno ambicioznost, da ljubezen do lastnih otrok enači z njihovim uspehom?”

Očitno svoje ljubezni ne enači z uspehom, sicer bi Dickieja, ki je vmes postal huda ničla in odpadek, izbrisala s seznama ljubljenih in raje, če že, investirala upe v obetavnega brata. Nasprotno. Dickie je bil v vsakem primeru prvi v njenem srcu in predvsem zanj je želela največ, kar lahko doseže. Če je zasral, je pač živela v fantazijah, definitivno je bila pa zaljubljena vanj in Mickey je brez šans.

Gre pravzaprav za prikaz stereotipne psihologije matere, ki ljubi neodvisno od dejanj tarče “poželenja” in kar sama podeli medaljo glavnega tistemu sinu, ki ji je bolj blizu. Pekel sinov je v takšnih primerih ravno v tem, da neposvečen sin nič ne more naredit, pa če si glavo razbije, da bi se odnos matere spremenil. Kvečjemu bolj kot se trudi, slabše je.

Enak sicer pogost sindrom tovrstnega pristranskega materinskega čustva, ki do sinov funkcionira podobno kot zaljubljenost, je bil na primer učinkovito prikazovan v nanizanki Brotherhood, kjer je dominantna mati očitno privilegirala tistega brata, ki je bil sicer zguba in kriminalec. Drugi brat, uspešen in podjetnejši politik, družinski človek, ni imel šans, da bi mater prepričal vase bolj od brata, zato je prej povzemal vedno slabše značajske lastnosti – podobne bratovim. V tej nanizanki je ta sindrom na primer razlagan odlično, ker mestoma gledalca celo uspešno prepriča, da ima mati prav, saj luzerski brat je bolj brihten in zanimiv, spet z drugih aspektov prikaže ta pogosti tip materinskega čustva kot izjemno sebičen, škodljiv in destruktiven, pri čemer izgubljajo vsi še na tisti kvaliteti, ki bi sicer sploh obstajala in s katero bi kaj konstruktivnega lahko ustvarili.

#4   Contraband (2011) — PaucStadt dne 3.05.2012 19:23

[...] je po svoje prav čuden tič, ne vem če še kateri glumač tako redno skače iz dobrega oz. vrhunskega filma v pofl in nazaj. No ja, verjetno je tudi pri njem tista o denarju glavni smerokaz. Edino [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !