The King`s speech (2010)

Naslovni film letos velja za pravi hit, saj mu je naklonjeno tako občinstvo kot tudi skorajda celotna kritiška srenja tega Sveta. Vsi ga kujejo v nebo, zato ne preseneča cel kup nagrad in nominacij, ki jih je film osvojil na raznoraznih podelitvah. Podobno so ga počastili tudi na oskarjih, saj so mu podelili največje število nominacij, dvanajst. Pa je film vreden takega pompa? To vprašanje mi je skakljalo v mislih vse do včeraj, ko sem si ga imel končno čast ogledati. Lahko rečem, da gre za velik film, ki ima odlične trenutke, ki sestavijo presežek. Pa se mi je že zdelo, da jaz nisem njegova ciljna publika in bom malo trpel. Daleč od tega.

Zakaj pravim ciljna publika? Če so komu všeč angleške kraljeve prigode iz začetka 20. stoletja, ki na obraz ob zaključku vsakič znova privabljajo kapljico solza ali pa vsaj en tak iskern nasmeh odobritve in oddiha, potem je to film zanj. Kdor pa ima do angleških kraljevih prigod vsaj kanček odpora, potem ta film pri njem verjetno ne bo hvaljen direktno v oblake. Meni osebno gre angleška aristokracija bolj ali manj na živce in zato tudi filmi, ki imajo veliko opraviti s tem, pri meni ponavadi ne dobijo lepih besed. Enostavno se mi zdijo te zgodbe dolgočasne in klišejske, bodimo pošteni, večina jih je. No, ampak naj takoj ustavim konje in razgalim naslovnega. Kraljev govor v osnovi zagotovo ni dolgočasen, saj predstavi hibo, ki je za kraljeve dediče skorajda nedopustna. Princ se mora spopasti s tem, požreti svoj ponos in stopiti na ravno navadnega tlačana, ki je pokoren nekomu drugemu. To film dobro zajame in zato ga velja šteti v povsem drug razred kot zgoraj naštete dolgočasne aristokratske kreacije.

Zgodba nas na začetku odpelje v leto 1925, ko ima princ Albert svoj prvi govor pred široko množico. Zaradi govorne napake povsem odpove in izusti le nekaj nedorečenih zvokov in šepetanja. To zagotovo ni po godu kraljeve družine, zato Alberta kmalu opomnijo, da so dandanes oni skorajda že igralci, ki morajo znati nastopati pred ljudmi, kazati morajo spoštovanje, kar pa je ob govorni napaki sila težko. Princ Albert je zaradi te svoje napake takoj stigmatiziran, kar pa seveda njegovi samozavesti niti malo ne godi. Kot se za pravega moškega spodobi, se Albert zapre vase in to navzven kaže z nejevoljo in večno čemernostjo, zato vajeti v svoje roke vzame njegova žena, ki ga prijavi pri govornem terapistu. To je nekoliko ekscentrični Lionel Logue, amaterski igralec in privrženec Shakespeareja, čigar metode so nekoliko vprašljive in bolj drzne. Albert se na začetku upira, med njima se kar pošteno iskri, a vendarle vse to preraste v veliko prijateljstvo, simbiozo, ki da na koncu odlične rezultate. Leta 1939 kralj Albert preko radijske zveze govori milijonom poslušalcem in nacistični Nemčiji brez napak napove vojno.

Malemu človeku je vedno zanimivo videti, da tudi tisti z modro krvjo lahko bolehajo za istimi težavami kot on. Da imajo tudi kralji strahove in hibe, težave o katerih bi najraje molčali. Morda zato Lionel vse skupaj sprejema skorajda z nasmehom in dodatnim motivom? Medtem, ko je pogled iz druge perspektive verjetno precej težji, ob vseh ugodnostih je prav boleče spoznanje, da pa je pod kostumom in maskami tudi monarh tako šibak kot tisti ubogi tlačan. Zato taka slaba volja princa Alberta, ki se komajda upa pogledati v ogledalo. Ta princ, ki bo postal kralj, mora, za razliko od ostalih pred njim, ki so bili mogočne bitke na poljih in diplomatskih konferencah širom Sveta, najprej dobiti bitko s samim seboj. Je dovolj moder in močan, da lahko pogoltne ponos, sprejme svojo hibo z odprtimi rokami in pusti ekscentriku Lionelu da se reševanja loti po svoje? Osebnostni test, ki pokaže koliko je nekdo velik. In to film potem dobro servira im,n prikaže. Film da veliko na odnose, veliko da na stisko prvega akterja in optimizem drugega.

Seveda pa je prva moč filma igralski performans celotnega igralskega ansambla. Collin Firth je naravnost odličen in brez trohice dvoma mora čez dober mesec domov odnesti oskarja za glavno moško vlogo. Odličen je in ne spomnim se kdaj bi me nazadnje kdo tako močno prepričal s svojo igro. Vsak gib, vsako jecljanje, vsaka mimika je dobro naštudirana in res le kapo dol za to. Nič manj prepričljivo pa je svoje dodal tudi Geoffrey Rush v vlogi Lionela. Njuna srečanja, njuni spopadi, njun pogovori so res prava paša za oči. Pred kamero se odlično dopolnjujeta in jasno je, da Firthova vloga ne bi imela iste teže, če bi poleg stal nekdo, ki mu ne bi bil dorasel. Omeniti velja še Guya Pearcea, Bonham Carterjevo in ostrega Michaela Gambona. Menim, da tako kvalitetne igre letos ne premore noben film. Zelo dobra je tudi režija, ki film dobro vodi od začetka do konca. Vsi kadri so dobro posneti, nosijo veliko teže in dajejo gledalcu tisto kar se od velikih filmov pričakuje. Všeč mi je kako dobro zajame Firtha in Rusha v njunih besednih igrah. Film je režiral manj znani Tom Hooper, ki je poprej režiral prav tako hvaljeno mini serijo John Adams.

Kakor koli, film The King`s speech brez težav uvrstim med deset najboljših filmov leta 010 in ga lahko le najtopleje priporočam naprej. Je film, ki gledalca ob koncu napoji z dobro energijo in mu da zadovoljstvo in potrditev, da je gledal nekaj res odličnega. Še več takih, prosim.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 28.01.2011 19:41

Se kar strinjam, res zelo lep film. Dobra ekipa, dobro posneto, duh predvojnega časa odlično ujet. Ali je to res najboljši film preteklega leta? Med najboljšimi zagotovo, vseh kandidatov nisem videl, zato še ne bom komentiral.

#2   filmoljub dne 29.01.2011 23:20

Se pridružujem še jaz. Še ne vem, če bom pisal o njem ali ne, ampak res izjemen film, Firth spet dokazuje svojo igralsko pretanjenost in spretnost (vsi ostali pa tudi).

#3   Leiito dne 2.02.2011 17:17

Paucstadt (et al) Iz enega tvojih komentarjev sklepam, da še vedno downloadaš filme s torrentov. Če je temu tako, ti priporočam stran kot npr. http://avaxhome.ws/ ali http://www.oneddl.com/

Filmi, serije…pridejo hitreje, zraven pa še kopica najnovejših knjig v ebook in audio formatu + cel kup drugih zanimivosti, ki po pravilu ne pridejo na torrente.

Sploh za e-knjige je avax zakon, mega NYT bestsellerji so zunaj že nekaj dni po izidu, sam pa se navadil na audiobooks. Daš si pred spanjem na iPod (samo ornk slušalke rabiš, ta velike, bistveno bolj komot in boljši sound) in zaspiš spanje pravičnega.

#4   Leiito dne 2.02.2011 17:24

BR valjda, DVDscreenerji so stvar preteklosti. Zdej 1080 ripajo v mkv format, tako da file redko presega 1G, kvaliteta slike in zvoka pa top tudi na največjem tiviju, cene katerih, btw, so že prav smešno nizke, zdaj dobiš že za €700 ultra dober 40inch+ tivi.

#5   The Fighter (2010) dne 9.02.2011 10:38

[...] najširšim nasmehom. Kolikor mi je uspelo videti do sedaj, sem mnenja, da ima naslovni film poleg Kraljevega govora (2010) daleč najbolj prepričljiv igralski ansambel te sezone. Ob všečni vsebini in izjemni celostni [...]

#6   mina dne 14.02.2011 07:57

Zanimivo, meni je bil pa film tečen ko driska in tudi Colinova prepričljiva igra ni pomagala.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !