Buried (2010)

Naslovni film brez kančka dvoma lahko proglasim za šok leta. Brez kančka dvoma ga lahko proglasim za presenečenje leta. Brez kančka dvoma ga lahko razglasim za dokaz, da je sedma umetnost živa tvorba, ki prav tako pozna zakone evolucije in se ves čas razvija in raste, mutira. Film Buried (2010), ki ga je režiral meni poprej neznani španski filmar Rodrigo Cortes, je tako hudičevo drugačen od ostalih filmov, da mi na novo vrača in veča vero v to strujo umetnosti in mi z obrestmi vrača vso mojo prikrito obsedenost, ki jo zadnjih 10 let gojim do filmov. Naslovni film je dokaz zakaj je filme vredno gledati. Tako zelo drugačen, da hipoma zleze pod kožo, gledalca stisne v krču in ga z razpletom zadane tako močno, da se stranski učinki verjetno ne bodo nikoli povsem polegli. Film, ki ve, da mora gledalcu ponuditi nekaj popolnoma drugačnega, če želi, da ga ta ne zlepa ne bo pozabil. Ha! In kaj potrebujemo za to? Kakšno produkcijo? Kakšne kupe denarja? Kakšno čarovnijo? No, tu se pa naslovni film lahko našopiri kot najlepši pav na podeželju in pokaže kaj potrebujemo. Nič. Le idejo. Idejo, ki je tako lucidna, tako sveža, tako bistroumna, da za realizacijo potrebuješ le leseno škatlo.

Fabula je enostavna da bolj skoraj ne bi mogla biti. Po vabljivi uvodni špici se z glavnim protagonistom zbudimo v leseni škatli, trugi, zakopani pod zemljo. Z vžigalnikom in mobitelom, ki ima pol baterije in dosegljiv signal. In smo sredi puščave v Iraku, živi zakopani. Glavni protagonist je Paul Conroy, uslužbenec podjetja, ki pomaga graditi novi Irak. Čim dobi v roke mobitel, začne, razumljivo, panično klicati naokoli. Od žene, podjetja kjer dela, do Pentagona. Nato ugrabitelj pokliče njega. Paul je v situaciji iz katere ni izhoda, prepuščen pa je le samemu sebi.

Seveda je v sami situaciji moč najti kup simbolov, ki spretno in nazorno žugajo sodobni družbeni dogmi, ki ljudi spreminja v številke in nas razvršča kot blago v nakupovalnih centrih. Ko Paul klicari naokoli in pojasnuje svojo zagato, ga vsi uradni sogovorniki zatirajo in dobesedno ubijajo z nepomembnimi vprašanji, ki kažejo ozkost in neprožnost tako družbe, kot posameznika ujetega v kolesju te družbe. Kažejo, da človečnost in morala nista konkurenčni birokraciji in zato je človek že vnaprej obsojen na propad, v tem primeru smrt. Človek je potrošno blago, danes bi tudi službo v Iraku vsi vzeli in potrošiti energijo za enega, ki dela vrsto za cel kup drugih, njemu popolnoma podobnih, je pač škoda. Zato odziv delodajalca ni sporen in nepričakovan, še več, je le živ dokaz kje smo in kam plujemo.

A simboliko obstran, vendarle to ni tako močan poudarek filma in ne verjamem, da mnogo gledalcev razmišlja v tej smeri. Film gledalca do konca prevzame in počasti drugje. Definitivno v njegovi formi, ki je naravnost fascinantna. Torej film, vseh 90 minut, se dogaja na enem kraju, v enem prostoru, v krsti. To je vse kar vidimo, to je vse kar imamo. Smo na istem kot protagonist in če sem kdaj uporabil frazo in nagovarjal k temu, kako me je film prevzel oz. da sem se počutil kot v filmu, potem ta občutja naslovni film dvigne na nek povsem drug nivo. Tako klaustrofobičnega filma sam še nisem videl. Ko se je protagonist v prvih minutah boril in komajda premikal v tisti škatli, mi je srce nabijalo kot malokdaj ob ogledu filma. Komaj sem zdržal, komaj sem gledal. Čutil sem klaustrofobijo kot še nikoli v življenju. Utesnjenost, strah, obup. Neizhodnost, ki je ni in ni para, bolj razmišljam, bolj tako ugotavljam. Režiserju klobuk dol in globok priklon. Iz tako mizerne scenografije ustvariti tak učinek je nekaj neverjetnega. Kamero vrti z izjemnim občutkom, enkrat zoom protagonistu v obraz, da gledalec spozna obup, drugič snema iz enega kota, kjer gledalec dejansko vidi pravo stanje in resnost situacije, ko želi biti filozofski, se dvigne kdove kako visoko in na protagonista gleda zviška. Kamera je dinamična, s slabo osvetlitvijo (vžigalnik, mobitel, baterija) pa film dodatno gradi na atmosferi in utesnjenosti. Čeprav je film omejen z vsemi sredstvi, ki nam lajšajo ogled, nikako ni dolgočasen, ravno nasprotno, tako zanimivega filma zlepa ne boste našli. Fotograf Eduard Grau dela čudeže, zelo pomemben dejavnik je kajpada tudi zvok, ki celotno zadevo še bolj izpopolni.

Mnogi mu očitajo nekaj lukenj in nedoslednosti, a pravim, da ni tako. Vse je lepo razloženo, se mi zdi. Ampak tudi če ni in morda res obstaja kakšna mala luknjica, nič ne de, nekaj pa je pri tovrstnih stvareh vendarle potrebno vzeti v zakup, ako kupimo vse bebavosti, ki jih v film namontira Michael Bay, potem bodimo resni. Konec je katarzičen, epičen, nepričakovanj in šokanten. Kocine so se mi dvigale kot še nikoli in ob koncu sem le nemo gledal predse, dodobra izmučen in iztrošen. Vera v film je povrnjena, hvala Zevsu. Besedo velja nameniti še Ryanu Reynoldsu. Poprej mi ni bil tako ljub igralec, nekaj njegovih vlog in filmov je naravnost za bruh, ampak fant zna igrati, to je nekajkrat dokazal. Tu je moral še kako dobro igrati, verjemite, da to ni lahko. Delo je opravljeno z najvišjo odliko in ne vidim veliko igralcev, ki bi se tu lahko znašli tako dobro kot prav Reynolds.

Film je bil narejen za manj kot 2 milijona dolarjev, kar je po eni strani vseeno veliko, glede na vse skupaj, a po drugi strani je to seveda drobiž v primerjavi z različnimi block-busterji. Pa učinek? Učinek je praktično neizmerljiv in sam film brez trohice dvoma prištevam k najboljšim izdelkom leta 10. Pravzaprav, pokažite mi film, ki me lahko še bolj osupne, jaz ga ne vidim.

Močno priporočam +

op.: morda me je malček zaneslo, ne vem, bom spoznal kasneje. Vsekakor moram v branje ponuditi tudi recenzijo kolega Jana, ki je o njem pisal že pred časom in je po mojem mnenju obdržal več objektivnosti ;)

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   cyco dne 28.12.2010 02:06

Shit yeah!!! Cuker leta!!! Zaključek filma desetletja!!! In yo face Usual suspects! Redko se zgodi, da po odjavni špici filma še petnajst minut ugotavljam kaj se je pravzaprav zgodilo… En igralec, 1 kubičen meter scene in telefon. Globok priklon Cortesu.

#2 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 28.12.2010 02:57

Meni se je zdel le soliden in nič drugega: http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/11/30/liffe-2010-buried/

#3   Goodfella dne 28.12.2010 15:07

Se kar strinjam z oceno. Zelo dober muvi.

#4 Pris  Pris dne 29.12.2010 09:51

Film je predvsem odlično posnet, tu ni debate. Sama fabula je bolj tako-tako, neke hude simbolike niti nisem zaznal, pač standard operating procedure v takšnih primerih. Tisti ‘agent’ z angleškim naglasom se mi je zdel celo preveč priljuden. Nedoslednosti so, ampak niso moteče, če filma ne analiziraš ravno picajzlarsko. Konec ima jajca, ni pa na nivoju ‘The usual suspects’, ker temelji na razočaranju gledalca, ki z nekom preživi vseh 90 minut, nato pa … (da ne spojlam preveč)

#5   FxMedia » Špica – Buried dne 4.01.2011 11:56

[...] Film Španskega režiserja Rodrigo Cortésa Buried, je za moje pojme neka mala prelomnica kar se tiče scenografije, saj je cel film posnet v škatli. Z enim igralcem. Presunljiv je tudi način igre režiserja s kamero in lučmi. Več o filmu niti ne bi pisal, saj so svoje mnenje zapisali že drugi recenzisti. [...]

#6   t-h-o-r dne 6.02.2011 08:59

kul ideja, samo blesav film

razen če pač naj kar preprosto sprejmemo, da je naš “junak” največji bedak ever born

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !