The Kids are all right vs. Cyrus (2010)

Hehe, ta dva filma sta prišla eden za drugim kot naročena. Nista si sorodna, daleč od tega, prvi je resni material in tudi na lestvicah naj filmov letine 2010 kotira precej visoko, drugi pa je bolj tako-tako, film vreden kratkočasenja in nič drugega. Ampak vsebinsko bi ju pa lahko vsaj za hip primerjal, saj obadva tako ali drugače premlevata družino in družinske vrednote. Pa še veliko več, vsaj prvi, seveda.

The Kids are all right (2010) je film vreden popolne gledalčeve pozornosti. Ima odlično spisan scenarij, super igralske kreacije in aktualno fabulo, ki družino oriše skozi prizmo 21. stoletja, če sem lahko drzen in liberalno usmerjen. Tu družino sestavljajo dve materi in dva otroka, sin in hči. Pa ni to kakšna čudna družinska zmešnjava, nad katero bi konservativno usmerjeni ozkogledneži lahko kazali s prstom, ampak povsem navadna, običajna družinica, ki se bori z istimi problemi in tegobami kot vse prave družine. V vsaki družini je nekdo, ki nosi hlače in želi celico voditi s pravili in predpisi, v tem primeru je to Nic, nekoliko zadirčna in nesproščena, a ravno prav srčna. Druga je Jules, čutna in prisrčna, morda bolj sproščena in odprta za nova spoznanja. Skupaj na prvi pogled odlično funkcionirata, čeprav se trenja na daleč vidijo. Ampak kot v vsaki družini tudi tu velja zakon kompromisov, ki zadevo rahlja, pa čeprav baburi močno razganja druga puberteta, ali pa krizna srednjih let. Vsaka izmed njiju je rodila po enega otroka in zadeve funkcionirajo brez problema. Dokler v njihovo življenje ne stopi darovalec sperme, ki je biološki oče obeh otrok. Več o vsebini ne bom, vse pa lahko usmerim na zapis kolega filmoljuba, ki je o filmu konkretno spisal nekoliko več.

Cyrus (2010) je film o ločencu, ki se prav tako bežno spogleduje s krizo srednjih let, saj po sedmih letih ločitve še vedno ni uspel popolnoma pozabiti bivše žene in ima posledično kar nekaj težav pri spoznavanju novih deklet. Je tudi bolj štoraste vrste, če smem, in njegovi osvajalski pohodi se nemalokrat končajo že na samem začetku. No, vseeno posije sonce, ko spozna prelestno in super simpatično Molly. Iskra hitro zaneti velik požar, ki pa ga spretno in sprotno gasi Mollyjin 22 letni sin. Ta sin je en velik čudak, ki se na vse kriplje trudi odgnati Johna stran od njegove matere. Sicer visokoleteči film, ki pa pričakovanj vendarle ne izpolni do konca. Smešnega je bolj malo in če odštejemo sem in tja zabavnega Jonaha Hilla, dobimo povprečen film.

Zakaj potem mešam cvetlice in plevel? Tako prvi kot drugi sta mi dala v glodanje  precej kosti, ki so tako ali drugače povezane z družino. V prvem želita otroka spoznati biološkega očeta in ga po bližnjici kar priključiti prvotni družinski celici, v drugem pa se odrasel mladenič na vse načine upira, da bi njegova mami spoznala koga drugega oz. da bi njegova mami več pozornosti namenjala drugemu. Tu pride do trka in toliko bolj zanimive primerjave. Če mi torej prvi sporoča, da je oče vendarle neka figura, ki si ga otroci pač želijo imeti blizu, mi drugi film sporoča, da temu ni tako in vsemu lepemu zadošča le mati. Ampak če svoj nos zarijem še globje, ugotovim, da tudi pri prvem filmu sin biološkemu očetu ni najbolj naklonjen oz. ga kasneje v celoti sprejme kot pa sestra, kar pa je po svoje spet zanimivo, če ga primerjam s Cyrusom. Ojdipov kompleks! Seveda je potrebno pri tej ugotovitvi imeti tudi kanček domišljije.V obeh filmih se veliko govori tudi o krizi srednjih let, sploh prvemu se to na daleč vidi. Dekleti sta morda na najtežji preizkušnji svojega skupnega življenja, lahko sklepam, da je za vse kriv moški. Kar morda nakazuje tisto o iskanju samega sebe, ko enkrat prestopiš tisto letvico. Morda ti takrat čas krajšajo res eksistenčna vprašanja, ki potem rezultirajo v precej nepričakovane odgovore. Tako Jules, tako Paul v prvem primeru, podobno, a morda bolj prikrito Molly in John v drugem primeru. Za konec še analiza potomcev, ki imajo veliko vlogo. V prvem primeru sta mulca lepo naučena in znata živeti življenje, heh, mlada Joni odhaja na faks. Cyrus pa je povsem drug tič, nesamostojen in varen le v maminem objemu. Kateri sistem potem potomce bolj kaznuje? Istospolnost vs. samohranilstvo!

No, kot rečeno za primerjavo obeh tu opevanih filmov je potrebno imeti kanček več domišljije in pa norčavosti, saj sta vendarle svetlobna leta narazen. Sem ju pa pač videl enega za drugim in takrat se mi po glavi rojijo sploh čudne misli. In šele ob tej primerjavi ugotavljam, da se mi tudi Cyrus (2010) bolj dopade, ko ga primerjam s  prvim, saj več idej lažje prepoznam. A vendarle. Prvi je res vrhunski film in ga najtopleje priporočam v ogled, medtem, ko za drugega kaj takega ne morem trditi in ga lahko mirne vesti izpustimo iz našega nabora. Imata pa obadva zanimiv igralski nabor, za prvega bi si upal trditi, da bo padla kakšna večja igralska nominacija, saj so vsi glavni akterji svoje like odlično interpretirali. Annette Baning, Julianne Moore in Mark Ruffalo so pač odlični in tu nimamo kaj. V drugem prednjači John C. Reilly, ki pa ga v glavnih vlogah vendarle še nisem navajen, Marisa Tomei je pa itak vedno vredna ogleda, pa čeprav kar malo krivično igra bolj ali manj iste like, The Wrestler je izvzet. Jonah Hill mi je vedno odličen v komičnih vlogah, tudi tu ima nekaj dobrih, a vendarle premalo za trajnejši spomin. Ampak je pa hecna še tale primerjava, prvi je bolj drama in ima cel kup smešnih iztočnic (vrtnar!), drugi pa želi biti komedija, pa razen utrinka ali dveh, tega žanra skorajda ni zaznati.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   Bo dne 20.12.2010 11:02

Kaj vem, jaz sem videl drugače. Oba sta mi všeč, ampak čisto drugače, Otroci so prek družinske ureditve staromodna komična drama, Cyrus se mi zdi en tak edinstven low-key filmček (produkcijsko) z eno neprijetno situacijo za drugo in bolj modernim humorjem, meni vsekakor ljubši, po moje torej nabije prvega brez težav, he-he.

#2 Pris  Pris dne 20.12.2010 11:37

Strinjam se z Bo-jem. ‘The kids are all right’ je znotraj svoje nekonvencionalnosti preveč konvencionalen, ‘Cyrus’ pa ravno obratno. :cool:

#3   Goodfella dne 20.12.2010 20:36

The Kids are all right je definitivno boljši, a tudi Cyrus mi je bil kar všeč

#4   Bo dne 20.12.2010 21:48

Cyrus popuši v nečem po moje, ni primeren za Kolosej/Tuš.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !