Wall Street dvojček

V času, ko se ljubljanske dvorane polnijo pod težo festivala Liffe, sem se sam v preteklih dveh večerih dovolil odpeljati med finančnike na Wall Streetu in tako poiskušal razvozljati kaj se je podilo po glavi legendarnemu Oliverju Stoneu, da je po več kot dvajsetih letih k življenju ponovno spravil enega izmed najbolj znamenitih filmskih likov nove dobe. Da takoj odstranim meglico dvoma, Wall street (1987) mi je nadpovprečno ljub film, ki sem ga vedno štel precej visoko na svoji subjektivni lestvici top filmov. Novica o nadaljevanju mi je priklicala ciničen nasmešek, saj sem takoj vedel, da bo to bolj ali manj mimostrel, a vseeno takega mimostrela vendarle nisem pričakoval. Potem, ko mi je Money never sleeps prizadejal le gorje in grenkobo, sem moral za popravek okusa takoj pogledati še izvirnik. Oh, Oliver, kaj je bilo tega treba?

Prvi Wall Street je plenil ob koncu 80ih. Torej ob koncu morda najslabšega filmskega obdobja, ko so slavo začeli prevzemati nabildani brezvezniki z usnjenimi pasovi in nenormalno dolgimi šibrovkami v rokah. Wall Street je bil drugačen film, si upam reči, da je bil inteligentnejši? Na plano je navrgel finančne malverzacije in dovolj nazorno pokazal kako se v finančnem sektorju v resnici streže. Pokazal je kdo pije in kdo plača. Pijejo seveda mašetarji, plačamo pa davkoplačevalci. Bil je strupen film, ki je imel pogum, srce in težo. Oliver Stone v najboljši luči. Vsebinsko zanimiv in aktualen, z odlično atmosfero, ki je smrdela po znucanih in z viskijem politih dolarjih.

Bud Fox: How much is enough? Gordon Gekko : It’s not a question of enough, pal. It’s a zero sum game, somebody wins, somebody loses. Money itself isn’t lost or made, it’s simply transferred from one perception to another.

Gordon Gekko. Lik, ki je iz Michaela Douglasa naredil ikono za vse čase, prototip filmskega negativca v kravati in beli srajci, lik, ki bi moral v poduk viseti v vsaki managerski pisarni širom sveta. Ok, očitno ste prepoznali mojo naklonjenost do tega filmskega negativca. Ja naklonjenost pravim. Je lik, ki ga vsak gledalec želi posnemati. Samozavesten, silovit. Je pa tudi lik, ki še danes na edinstven način utelesi vse perverznosti kapitalizma in naše družbe. Njegovi monologi so štoparski vodnik po grabežljivem vodenju in plenjenju kapitala, ki ga danes tako dobro poznamo v praktično vseh porah naše napumpane in zaslepljene zahodne družbe.

The point is ladies and gentlemen that greed, for lack of a better word, is good.

Njegovo nasprotje je Bud Fox, mladi nadebudni finančnik, mala riba, ki je hotela plavati z morskimi psi. Na začetku poln idealov, ki je vedno znal citirati zakon kadar je bilo potrebno. Ampak kult osebnosti, ki ga je gojil Gekko, je bil enostavno premočan.

Wall Street je film z veliko začetnico, brez dvoma. Poleg intrigantne vsebine, ima kup preostalih sladkorčkev, zaradi katerih filmofili le zastrižemo z ušesi. Stone je film zelo dobro režiral, všeč so mi sprehodi kamere, ki se večkrat po sobi zavrtijo za 360 stopinj. Všeč mi je panorama Manhattna, ki je od nekdaj simbol finančnikov. Naj se vidi razkošje, naj se vidi rezultat, ki ga film dobri dve uri prodaja gledalcu. Stone je naredil izjemno celoto, ki enostavno prepriča.

If you’re not inside, you’re outside!

No in po 23. letih si je Stone dovolil posneti nadaljevanje. Bum! Denar nikoli ne spi, kako dvoumno se mi tole bere. Je bil denar tudi prva misel ustvarjalcev? Kapitalizem je bil pred časom na težki preizkušnji, a je očitno preživel. Verjetno je prišel še močnejši. Rezultat tega je nova lekcija iz borznega mašetarjenja. Nova lekcija, ki pa za izvirnikom tako zelo zaostaja, da že sama omemba v naslovu žali vse kar je izvirnik dobrega prinesel. Da bi tako ostalo bi človek še sprejel. Da pa dodajo še Gordona Gekka in za minuto in pol celo Buda Foxa, ah to je pa že preveč. To bi morala biti scena leta 2010, a je bolj ali manj neposrečeno srečanje dveh imaginarnih likov.

Money never sleeps je preprosto povedano slab film. Je dolgočasen, dolgovezen, na daleč se mu vidi, da je narejen na silo. Ni ga priklical čas v katerem smo se znašli, priklical ga je vonj po zaslužku. Zato je tipičen popkorn nove dobe, ki ni vreden počenega groša. Vsebinsko je prazen in nima ostrine. Gordon Gekko je tokrat le še starec, ki ga nihče več ne jebe, namesto z denarjem pa cel film lovi hčerko. Poleg tega je popolnoma omehčan in sentimentalen. Dajte no. V njegove čevlje naj bi stopil Breton James, ki pa mu seveda ne seže do kolen. Jake Moore bi bolj pasal v The Social Network, tu enostavno mene kot gledalca lik ne prepriča.

Money is a bitch that never sleeps!

K sodelovanju so sicer privabili zanimiva imena. Poleg Douglasa so tu še meni vedno ljubši Josh Brolin, Frank Langella, Susan Sarandon, Carey Mulligan in pa neverjetni Eli Wallach. Nihče me ravno ne vrže s stola, le starosto Wallacha je pač vedno odlično videti na delu. Haha, že pri tretjem Botru sem se mu klanja, to je pa sedaj že 20 let kasneje. Vsa čast, res. No, kaj pa naj si mislim o LaBeoufu? Ta mulec mene pač nikoli ni prepričal in menim, kolikor me je v hlačah, da je bila vloga mladega brokerja Jake tokrat napačno dodeljena.

Payback. Except I’m not in that business anymore – because the one thing I learned in jail is that money is not the prime asset in life. Time is.

Vseeno Stone ve kje pri gledalcu kot sem jaz lahko išče slabe točke. Spet mi je všeč delo kamere, pregled mesta. Grafi, ki se rišejo čez stolpnice, to se mi je zdelo simpatično. Ampak kje je bila atmosfera? Kje je bil tisti kanček več, ki ga je imel izvirnik? Kje je bila kritika kapitalizma? Na vse te pomembne reči je Stone tokrat pozabil. Svetlo točko pa vseeno vidim le v spoznanju kaj vse se je v teh 23ih letih spremenilo. Haha, scena z mobitelom mi je bila skrajno simpatična, takisto je zanimiv pogled na takratne pcje in današnje.

Veliko vprašanj sem dobil glede letošnjega izdelka in skoraj vedno sem odgovoril, da se ogleda bojim. Kako sem imel prav. Zato vsem toplo priporočam izvirnik in tole malino globoko odsvetujem. Zdaj pa čakam nadaljevanje Top Guna, to bo pa sploh zabava!

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 14.11.2010 02:31

Strinjava se, strinjava, spoštovani kolega: http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/11/08/recenzije-the-social-network-wall-street-money-never-sleeps/

#2   Saso dne 11.12.2010 23:43

Glede na visoka pričakovanja, je WS2 vsekakor razočaranje. Stone je iz drugega dela napravil ljubezensko zgodbico, umeščeno v osrčje finančnega sveta. Shia žal ni dorasel svoji vlogi (do sedaj me niti v enem filmu še ni prepričal), ob njegovi medli igri pa se mi je vseskozi prikazoval Charlie Sheen. Lik Gekka je sicer še vedno korektno in precej bolj subtilno izpeljan kot v prvem delu, zelo pa me je zmotilo njegovo kesanje na koncu filma. Vsekakor zelo nekonsistentno za lik, ki je bil v prvem delu (in delno tudi v drugem delu) bogat, pa se je obnašal kot sestradan pes.

Bi pa pokomentiral raje nekaj drugega: Brolinov karakter morda ne zgleda dostojen naslednik Gekka, vendar tudi ni bil zamišljen tako. Gekko je z izjemo tiste finalne scene, ko se pokesa, še vedno antagonist številka 1 v tem filmu, saj uporabi največjo enega izmed najmočnejših orožij, da bi se dokopal do denarja, s katerim bo lahko trgoval na borzi, in sicer očetovski odnos do hčerke. Morda ne tako zelo direktno izpeljano kot v prvem delu, pa še vseeno odlično.

Nasplošno pa bi pa dejal, da film sicer ne seže prvemu delu do kolen, je pa še vedno eno izmed redkih dostojnih (h’woodskih) nadaljevanj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !