Four Lions (2010)

Čeprav sem ga včeraj uvrstil med 26. izdajo patronov, je prav, da o njem napišem kakšno besedo ali dve več. Gre za res odličen film, ki vrača vero v žanr komedije in dokaže, da je le-ta klinično mrtva le v hwoodu. Sline so se mi pocedile že ob spoznanju, da so scenarij skupaj kovali trije pisci prav tako izjemnega satiričnega dela In the Loop, ki sem ga lani uvrstil na lestvico top 10 filmov leta. Če se bo na inventuri leta 2010 znašel tudi naslovni film, to ne bo nobeno presenečenje. Gre za prvovrstno črno satiro, ki se določenih kulturnih problemov loti na svež in domiseln način. Pokaže, da so vsi ljudje le krvavi pod kožo in izpostavljenim takšnim in drugačnim idejam, zahtevam in težavam. Glavni protagonisti naslovnega filma si želijo le stopiti iz sence, iz anonimnosti in svetu pokazati, da so tu, oz. bolje rečeno, da so bili tu. So v tem kaj drugačni od nas? Ha, to pa je tisto kar je vredno razmisleka. Vera jim postavlja drugačne mejnike in to je potrebno vzeti v zakup. Pa ne želim sedaj izpasti kot zagovornik teh štirih tepcev, to pisanje vzemite kot odprt razmislek o različnosti kultur in smiselnosti religij. O sporočilnosti samega izdelka bi se dalo na dolgo in široko, a morda to vendarle ni bil namen ustvarjalcev in so apatičnim in nad komedijo razočaranim gledalcem želeli ponuditi le prvovrstno zabavo in film, ki je v svoji osnovi svež in vreden sočnega ugriza. Potrebno je izpostaviti, da je dobra satira eden izmed težjih elementov, ki jih človek lahko ustvari za potrebe umetniškega izražanja. Humor je močno subjektivnega značaja in ob prvi nekonvencionalni temi, že lahko pride do razhajajočih si mnenj. In terorizem je ena izmed tistih stvari, ki ne more biti smešna vsem. Zato je naslovni film še toliko večji, ker terorizem še vedno prikaže v zlovešči luči in ga obsoja, a vse ostale dejavnike močno zrahlja in teroristom končno sname obraz manijaka in da obraz slehernika, ki le išče svoje mesto pod Soncem.

Film govori zgodbo štirih britanskih muslimanov, ki si želijo izkusiti jihad. Med tem štirimi najdemo le enega razumnika Omarja, ki zna uporabljati pamet. Je vodja skupine in ni mu lahko. Preostali trije so precej zbegani in neuki, kar jih vsakič znova privede do komičnih situacij, ki si jih normalen človek težko zamisli. Ampak ker Omar sam te akcije ne more izpeljati do konca, si mora pomagati s tistim orožjem, ki ga ima na voljo. Sledimo njihovemu urjenju in le čakamo kako bodo stvar realizirali. Odbito, da bolj ne bi moralo biti. Film premore vse. Dobro situacijsko komedijo, hecne in odbite like in nabrušene dialoge, polne smešnih in pomenljivih dovtipov. Čeprav sem že ob prvem ogledu ves čas imel usta razprta do ušes, pa verjamem, da bi mi ob drugem ogledu, ko bi jim povsečal še več pozornosti, iz oči tekle tudi solze smeha. Hecno je predvsem, ko se možje menijo o lokaciji bombnega napada, kakšne ideje jim padajo na pamet in na koncu izberejo morda celo najbolj butasto, haha. Pa urjenje v Pakistanu, kamor sta povabljena le dva izmed njih, pa snemanje grozilnega videa, ki jim nikakor ne uspe in še bi lahko našteval.

Ampak v analizo vzemimo glavni lik. Omar je vodja te teroristične celice, kot rečeno edini, ki ima nekaj soli v glavi. Je družinski oče, s simpatično ženo in prijetnim otrokom, a kljub temu je odločen, da bo dal življenje za vero. Spoznamo tudi njegovega brata, ki pa razmišlja povsem drugače in s tovrstnimi dejanji noče nič imeti in jih tudi obsoja. Tu avtorji pomojem mnenju kar zrelo pokažejo to dvojno percepcijo muslimanske vere. Imamo skrajneže in imamo vernike. Skrajneži pa so povsod, ne le v islamu. Klobuk dol za to, film poleg vseh hecnih in zabavnih trenutkov pokaže tudi nekaj resnosti in globine, upam le, da so gledalci to prepoznali.

You’ll end up on YouTube, blowing Lassie in a ditch!

Kot že omenjeno ima film izjemne dialoge, ki so nabrušeni in letijo kot iz rafala. Treba jim je prisluhniti, saj vsebujejo precej konkretnih reči. Tu se vidi, da za filmom stojijo isti ljudje kot pri filmu In the Loop, ki me je prav tako prepričal s svojo neposrednostjo in učinkom izgovorjene besede. Govorci si večkrat skačejo v besedo, govorijo eden čez drugega, kar pa daje filmu dodatno moč.

Ed: [conversing on the phone] Right so what sort of girls are you into, then, Waj? Waj : I don’t know. Ones with big jubblies and that. Ed : Yeah? You like them big, Waj? Yeah. Waj : And nice fit arses, too, man. Ed : You’re an arse man, aren’t you, Waj? I knew you were, bro. You’re an arse man. You’re a massive arse man. Waj : What are you saying? Ed : I’m saying you’re an arse man, Waj. Waj : You giving me batty chirps, bro? You calling me a whammer? Ed : No. Waj : Fuck off! [Ends phone conversation] Waj : Fucking Boy George!

Film je režiral znani Christopher Morris, ki ga otok dobro pozna po njegovi satirični drži. Svoj čas je vodil pomalem kultno serijo Brass Eye, kjer se je na hecen način loteval tabujev in kontroverznosti, ki so v danem trenutku oblegali Britanijo. Šel je tako daleč, da so mu morali oddajo enostavno prečrtati. Ostrine ni izgubil in Four Lions je pravi dokaz. Vredno dvojnega ogleda!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   Filmsko leto 010 dne 24.01.2011 20:34

[...] (2010), ki pokaže, da prodorna ideja vedno najde pot. Pa recimo angleško super črno komedijo Four Lions (2010), The Ghost writer (2010) Romana Polanskega, ki vrže rokavico Blairovi vladi in njenemu plazenju za [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !