Le silence de Lorna (2008)

Kdor pozna filme bratov Dardenne, potem ve, da gre za dva vrhunska filmarja, ki znata človeški vsakdan na filmsko trakovje prenesti z nekim posebnim pristopom, ki vsakič znova ostane v gledalčevi zavesti. Imata nek svojevrsten jezik, s katerim pripovedujeta izjemne zgodbe in jih preko zanimive kamere ponudita gledalcu v obet, ta pa naj potem odloči kako bo interpretiral ponujeno. In njune zgodbe so vedno kritičen odsev družbe, vedno znata veliko povedati o človeških odnosih, čustvih in spoznanjih. Njuni liki ponavadi malo govorijo, a veliko povejo, isto tudi zgodbe, malo pokažejo, a veliko razkrijejo. Seveda imam v tem trenutku v mislih izjemni Le Fils, film o mizarju, ki pod svoje okrilje sprejme mladega fantiča. Vrhunski film, z izjemnim scenarijem in briljantno igro, ki gledalca brez najmanjšega problema pritegne do zadnjih atomov. Film, ki ga še danes štejem med najboljše kar jih je kdaj uzrlo moje modro oko. Potem je tu morda še bolj znani L`Enfant, ki gledalca šokira in pretrese. Infatilni par, ki komaj ve zakaj in čemu se vrti svet, na grbo dobi novorojenčka, za katerega nima nikakršnega interesa. Šokanten obraz mladostniške ignorance ali opomin družbi, ki mlade prepušča krempljem usode? Socialni drami, ki jima ni para.

Zgoraj omenjenima pa sedaj lahko prištejem tudi naslovni film, ki se jima ne približa povsem, ampak dovolj, da ga od sedaj naprej lahko vedno omenim, ko pogovor steče k evro biserom. Le Silence de Lorna je takisto močna socialna drama, z pisanimi liki, ki so vedno temelj filma, ki gre gledalcem težko iz spomina. Lorna je albanska imigrantka, ki želi v Belgiji svoje življenje postaviti na noge. Za denar se je poročila z odvisnikom Claudyjem do katerega pa ne goji nikakršnih čustev in bi ga najraje izbrisala iz obličja Zemlje, vsaj tako razkriva njen pogled. Na skrivaj se dobiva s Sokolom, prav tako albanskim imigrantom, s katerim sanjata o lastni pekarni. Lorna bi lahko živela dobro življenje, a je mož Claudy ovira na poti do tega. Vseeno ovira, ki se jo lahko preskoči, si misli Lorna. In s pomočjo sumljivega Fabia to oviro res preskoči, ampak na način, ki jo še bolj zaznamuje, zgodba pa nato krene drugo pot.

Ko gledam filme bratov Dardenne se ves čas sprašujem kako pri njima film nastaja. Zdi se namreč, da onadva zgodbo prilagajata likom in ne obratno. Pri njunih filmih gledalec dobi očutek, da gleda dokumentarec ali celo prenos iz ulice v živo. Hočem reči, liki in situacije so tako naravne, tako življenjske, tako verjetne, da občutek fikcije oz. spisane zgodbe izgine že v prvem kadru, ko gledalec krene na isto pot, kot glavni protagonist. Pri naslovnem sem se na ta občutja pripravil že prej, zato sem jih tekom filma lahko ves čas spremljal. Tudi tu je Lorna praktično v vsakem kadru, kot da bi bila zasledovana. Njen obraz se ves čas kaže očesu kamere in razkriva vse njene občutke, žalost, jezo, obup in gledalca to gane, zato verjetno isti obraz drži tudi sam. Tehnika snemanja daje celotnemu izgledu občutek “živosti” in nekoliko nerodna in hecna primerjava z neposrednim prenosom iz ulice lahko drži vodo. Scenarij je kot vedno odlično spisan in do potankosti izpiljen, je dovolj širok, da lahko gledalec iz njega potegne marsikaj, dovoljuje lastno interpretacijo kar je vedno hvalevredno, saj vsak gledalec pri določenih življenjskih vprašanjih odreagira na svoj način in avtorjem takega filma mora biti prvo načelo, da ne smejo vsiljevati svojega pogleda in prepričanja. Tak film je nato bogat in ga človek lahko vzame za svojega. Lorno morda kdo obsoja, morda ji kdo zameri njen odnos do Claudyja, njeno preračunljivost in spletkarstvo. Drugim bo všeč njen pogum.

Dialogov ni veliko, kar je le še en pečat bratov Dardenne. Zakaj bi Lorna govorila, ko pa je veliko sama, s svojimi strahovi in demoni. In dialogov niti ne potrebujemo, saj obrazna mimika vseh igralcev razkrije veliko več kot bi se dalo ubesediti. Morda se komu zdi tak film dolgočasen in neprimeren, morda zato celo manj gledljiv. Ampak daleč od tega, tovrstni filmi namesto dialogov premorejo druge elemente, ki h končnemu vtisu dodajo neko dodano vrednost in vsaj jaz take filme še bolj cenim, kajti z besedami se da povedati veliko, z neverbalno komunikacijo pa še mnogo več. In tega se brata Dardenne več kot dobro zavedata. Seveda pa so za tovrstno podobo primerni le res vrhunski igralci in naslovni film jih ima dovolj, sploh Arta Dobroshi v glavni vlogi navdušuje.

Ja ni kaj, Le Silence de Lorna je odličen film, ki pa ni za široke mase. Kar pa pri tolikokrat omenjenih bratih niti ni redkost. Vsi njuni filmi so bolj umetniški kot ne, zagotovo pa niso za široke mase in to pri njiju morda še najbolj cenim. Lepo, da se vsemu navkljub svojemu prepoznavnemu stilu ne odrekata in še naprej delata filme za dušo in srce. Morda ne za dušo popkorn gledalcev, definitivno pa za mojo dušo. Le tako naprej!

-Močno priporočam

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   Le Gamin au Vélo (2011) — PaucStadt dne 1.02.2012 00:35

[...] ne pustijo ravnodušnega. Zelo zanimiv in podobno kvaliteten je tudi njun izdelek izpred nekaj let, Le Silence de Lorna (2008) je bil tudi na tem blogu deležen opisa in visoke ocene, povsem zasluženo kajpada, čeprav velja [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !