Paper man sreča Greenberga

Oni dan sem v skupnem odmerku videl filma, ki ju razkriva zgornja skovanka. Najprej sem se prepustil blodnjam Paper Mana (2009), nato me je medse sprejel Greenberg (2010), neodrasli izgubljenček, ki po svetu postopa brez ambicij in cilja. In lahko rečem, da je bil ogled teh dveh filmov, enega za drugim brez neke konkretne pavze, dokaj mučno delo, ki ga še dolgo ne bom pozabil. Ampak ne mučno v smislu, da sta filma zanič in nevredna ogleda, oh kje, mučno zaradi vsega materiala, ki ga servirata ubogemu gledalcu, ki se mu je zahotelo le kanček zabave. Obadva rečeta konkretne stvari o medčloveških odnosih, o blodnjah moškega srednjih let, o drugi puberteti, neizživeti mladosti in še bi lahko našteval. Obadva razkrijeta, da moški potrebuje žensko roko, obadva pokažeta, da človek enostavno mora imeti nek cilj pred očmi, pa če je to le korenček na koncu palice. Ta večer bi lahko poimenoval tudi kot najdbo notranjega zadovoljstva in opomin, da bom sam krizo srednjih let preživel drugače.

Glavna protagonista obeh filmov sta si v marsičem precej podobna. Mučijo ju podobni demoni, s katerim se komajda prebijata skozi dan. Za obadva se zdi, da jima je življenjska energija povsem usahnila in vsaj na prvi pogled delujeta na robu depresije, pa čeprav sem in tja najdeta kakšen ovinek, ki jima vsaj za trenutek popestri sivi vsakdan. Prvi izmed njiju je Richard Dunn, asocialen pisatelj, ki si namesto pravih prijateljev izmišljuje fiktivna bitja v stripovskem kostumu. Njegova vez z ženo je očitno v krizi, saj med njima ni več tiste prave kemije, kaj šele erotike. Richarda žena pusti sredi ničesar, kjer mora strniti svoje misli in jih prenesti na list papirja. Seveda ne gre tako zlahka, saj ga ves čas nekaj moti. Omisli si varuško, bolj za družbo kot kaj drugega, ki mu že prvi večer skuha okusno juho. S to juho ga začara in med njima se stke redko prijateljstvo, ki deluje na obadva kot terapevtski balzam. Eden drugemu odpirata dušo in srce, gledalec kar čuti, kako demoni in strahovi zapuščajo um in telo skrhanega Richarda. Drugi tič je Roger Greenberg, ki prav tako hodi po robu prepada. Zanj velja, da nikoli ni odrasel in se na vse pretege otepa zrelega, odgovornega življenja. Ko se njegov brat odpravi v Vietnam na počitnice, Roger prebiva v njegovi hiši in skrbi za psa. Tudi on ne zmore brez varuške, ki tu dobesedno skrbi zanj. Z rahlo neuravnovešenim značajem vseskozi podira tisto kar je prej poskušal graditi.

A shrink said to me once that I have trouble living in the present, so I linger on the past because I felt like I never really lived it in the first place, you know?

Obema moškima prvo pomoč nudita mlajša ženska lika, ki pa ironično, močno spominjata na svoja prijatelja. Richardu pomoč nudi mlada, a za svojo storost dovolj modra  Abby, ki je v čudni vezi z nekim vaškim bedakom, a globoko v sebi nosi težko izkušnjo in bolečino. Greenbergu pomoč nudi takisto nekoliko vihrava in resnemu vsakdanu bežajoča Florence. In že ob ogledu, še bolj pa sedaj, me muči vprašanje zakaj sta obadva lika ob sebi zbrala njima podobni ženski? Zaradi boljšega razumevanja?

Filma sta, čeprav hecna na prvo žogo, poglobljeni študiji moškega v srednjih letih, s tem, da Roger Greenberg morda bolj predstavlja arhetip sodobnega moškega kot pa Richard, ki je vendarle poročen in nekako z mislimi vsaj nekoliko usmerjen v delo. Lahko bi celo dejal, da je Greenberg le lenuh, Richard pa dejansko vsaj za kakšen promil moten.

Paper Mana je v celoti prišel izpod rok zakoncev Mulroney in ne morem si kaj, da se ne bi vprašal koliko je avtobiografskega v tem delu. Zagotovo velja izpostaviti scenarij, ki se mi zdi dober in iskren, mestoma pogumen in hecen. Likov je malo, a vsi se zdijo dobro porazdeljeni oz. zasnovani. Pohvaliti velja vedno prepričljivega Jeffa Danielsa, ki se v vlogo dobro vživi, tudi mlada Emma Stone in Ryan Reynolds sta na mestu, medtem, ko znana Lisa Kudrow nekako ne paše zraven, vsak njen napor se zdi ob Danielsu kot kaplja v morje. Filma Paper Man lahko toplo priporočim, ne najmočneje saj mestoma vseeno uplahne oz. zaide v kalne vode.

Greenberg nosi letnico 2010 in v nekaterih krogih velja za prvo presenečenje tekočega leta. No ja, pravim jaz. Režiral ga je Noah Baumbach, ki je pred leti že lepo presenetil z dobrim The Squid and the Whale (2005). Greenberg se mi ne zdi tako zelo dober. Je hecen in zanimiv, ampak nekaj v celotni podobi manjka zaradi česar ga med res nepozabna doživetja pač ne morem šteti. Ben Stiler mi je v nekoliko resnejši vlogi všeč, tudi ostali igralci znajo pričarati pravi obraz, morda mi sama vsebina ne seže dovolj globoko, napram zgornjemu mu pripišem vsaj pol ocene manj, če ne celo več, ampak ga lahko priporočim, zakaj ne, ko pa vendarle poiskuša nekaj povedati.

Hecno je kako včasih čisto po naključju naletiš na dva filma, ki sta si v marsičem tako podobna. Morda se bo vseeno našel nekdo, ki tega mnenja ne bo delil, ampak zdi se mi, da je za ta dva filma bolje, da si ju ogledaš v skupnem odmerku v enem večeru, saj tako lahko dobiš še bolj podroben vpogled v samo idejo in zapuščino filma. Samo eden morda takega vpliva ne bi imel, hočem reči, da ne bi imel dovolj moči, da bi v meni lahko zbudil taka razmišljanja. Oba skupaj tako tvorita eno konkretno celoto, ki zbudi marsikatero vprašanje o vlogi sodobnega moškega. To pa je vedno vredno razmisleka in analize.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 7.09.2010 10:34

Greenberg sem že videl, Paper Man še ne. Že Greenberg mi je bil kar všeč, po tvoji recenziji sodeč Papermana ne smem zamuditi. Mulroney je zbral zanimivo ekipo v svojem prvencu, ko sem videl priimek, sem imel v mislih njegovega starejšega brata.

#2 paucstadt  paucstadt dne 9.09.2010 08:35

Paper man je bil meni bližje, pa niti ne vem zakaj, več mi je dal, lažje ga je bilo gledati. Je pa res, da Greenberga drugje bolj hvalijo, me zanima tvoje mnenje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !