Inception (2010)

Ko se je F. F. Coppola ob koncu 70ih odločil, da gre v globoko filipinsko džunglo snemati Apokalipso danes, je dejal, da gre posneti film, ki bo končal vse vojne filme. Nekaj podobnega se je utrnilo v moji glavi le nekaj sekund po ogledu filma Inception, ko sem že sestavljal delčke v celoto in tuhtal kako svoje občutke prenesti na ta košček medmrežja. Po krajšem tuhtanju sem prišel do ugotovitve, da tovrstne občutke ne zmorem stisniti v recenzijo podobno ostalim. Zato tale spis ne bo le še ena recenzija v množici ostalih, ampak bo poseben čustveni poklon morda najbolj perfektnemu filmu novega tisočletja. Tako, pa sem zapisal. Že v uvodnih stavkih odkrijem vse karte in naslovnemu filmu pripišem najvišjo možno oceno, še dlje grem, napišem lahko tudi to, da gre za film, ki me je dobesedno odpihnil, mi sezul čevlje in jih iz 10. vrste iztrelil v prvo. Naj se proti vsem mogočim napadom in protiudarom takoj zavarujem s klišejsko frazo, da gre za popolnoma subjektivno mnenje in zato se tu odpovem vsakršnemu “novinarskemu” kodeksu objektivnosti, pa naj mi vrane takoj jutri zjutraj do neprepoznavnosti skljuvajo avto. Za kakšne spoilerje že sedaj pišem opozorilo.

Najprej velja nekaj besed nameniti Cristopherju Nolanu, mastermindu celotnega projekta, ki je scenarij za film pisal celih 10 let. Nolan je v filmski svet stopil z nizkoproračunskim The Following, ki ima dovolj kompleksno zgodbo in precej všečno izvedbo in ga zatorej mirne duše lahko priporočim naprej. Dober film, pravzaprav neverjetno dober za debi. Nato Nolan postreže z znamenitim in sedaj že legendarnim Mementom, ki je gledalca vrtel kot le malokateri film poprej. Memento je labirint, enigma, mentalni oreh. Ko sem ga videl prvič, sem obstal z odprtimi usti še dolgo po ogledu. Ko sem ga videl drugič, sem ponovno obstal odprtih ust, morda le za nekoliko krajši čas. Ko sem ga pred kratkim videl tretjič, sem mu sam sredi dnevne sobe podelil stoječi aplavz in glasen izbruh navdušenja. No. Nato je Nolan stopil kakšno stopnico nižje in posnel predelavo znanega skandinavskega hita Insomnia, morda nič posebnega, ampak predvsem lik Robbina Williamsa ostane v gledalčevem spominu še nekaj časa. Sledi triletni premor in povratek z novim filmom o Batmanu, naslovljenem Batman Begins. Tu je spet težko ostati objektiven, mož v netopirjevem kostumu je od nekdaj moj najljubši stripovski junak in ob najavi nove franšize sem seveda iskrivo zastrigel z ušesi, v očeh pa se mi je pojavila mala, skoraj nevidna solza, ki je simbolizirala retorično vprašanje, če bo Nolan Batmana vendarle opral Schumacherjevih skropucal iz sredine 90ih. Da se je franšize lotil avtor Mementa pa je bil sprva nekoliko presenetljiv podatek, saj mi ideja Mementa in legenda Batmana nista šli skupaj. Dvomi so se hitro izkazali za napačne, saj je Batman Begins izjemno delo in pika. Nolan že naslednje leto predstavi pravi ringelšpil z naslovom The Prestige. Spet film, kjer potrebujemo dvojno koncentracijo in trojno kavo. Preobrat na preobrat, do končnega razodetja, ki, ob kasnejši analizi, gledalca res ne sme pustiti ravnodušnega. Tvegati celo življenje za en trik, si predstavljate? Dober film, svež, dodelan na vseh področjih. Nato sledi dolgo pričakovani in zaradi prezgodnje smrti Heatha Ledgerja še bolj obrekovani in notorični The Dark Knight, zame pač eden izmed obrtniško popolnejših filmov. Resda je Nolan s svojo upodobitvijo Batmana zavil drugam in mu odvzel vso stripovsko romantiko, ampak sam sem pripravljen tudi na boj, ko zagovarjam Nolanovo vizijo. Kdor želi stripovsko romantiko, naj gleda hecnega Dicka Tracyja, Batman si pod Nolanovo taktirko pač zasluži veličino. Seveda že čez dve leti pričakujemo tretji del trilogije o tem bogatašu v netopirjevem kostumu. Kot rečeno je Nolan med vsemi temi projekti pridno in vestno pisal in sestavljal scenarij za film Inception. In bil tako sam sebi v pomoč, saj je gotovo z vsakim filmom nekaj dodal tudi k projektu v predalu. Pa pustimo sedaj tole mlačno predigro in pojdimo tja, kjer se cedi sočno meso.

Do sedaj sem videl že veliko filmov, to lahko priznam. Videl sem marsikaj, veliko dobrega, še več slabega. Nisem filmska enciklopedija, niti ne premorem arhiva na ravni slovenske kinoteke, a vendarle menim, da sem videl dovolj filmov, da lahko, pokorno in spoštljivo kot malo pišče, se ve, dvignem roko in začivkam kaj. In zato z vso zavestjo trdim, da me je le malokateri film ganil v smer, kot je to pred dnevi storil prav naslovni. Malokateri film me je ob prvem ogledu tako silovito prilepil na stol, mi tako konkretno zmasiral sive celice in me počastil z neverjetnimi akrobacijami in tovrstno koreografijo. Malokateri film se mi je predstavil v luči najlepšega darila, ki ga ubogi gledalec sredi najhujše recesije lahko dobi za 5 eur. Lani me je ganil Avatar, seveda me je, ampak celotna podoba filma Inception je na višji ravni.

You remind me of someone… a man I met in a half-remembered dream. He was possessed of some radical notions.

O sami vsebini ne bom pisal, saj bi s tem pokvaril marsikaj. Sama vsebina konec koncev niti ni pomembna. Ok, imamo tatove, ki postopajo po naših sanjah in nam kradejo informacije, ideje. Za konec in totalno odrešitev ima glavni protagonist na voljo še zadnje opravilo. Namesto kraje mora zasaditi idejo, dobesedno mora posijati seme dvoma, ki zraste v idejo. Nemogoča naloga, pravijo. Začne se ultimativni izlet, vrtiljak, zabava za vse.

Že sam uvod zna gledalčevo glavo zmesti, saj se v uvodnih minutah kar nekajkrat realnost pomeša s sanjami. Oz. sanje z realnostjo. No. Kasneje se zdi, da film ujame svojo časovno premico, morda jo, morda je ne. Ko se skupina tatov nezavednosti zbira in uri, dobivamo obris celotne zgodbe, celotne ideje, celotnega bistva. Ko se kolesje zavrti, skupaj s protagonisti krenemo na pot, kjer je vsak trenutek vreden premisleka, analize, bistre glave. Nolan vse skupaj dobro vodi in zahvaljujoč gladkemu dramaturškemu loku, gledalca, ako ni prezaposlen z drugimi dejavniki, ne zmede in ne izgubi. Vseeno velja opozoriti in priznati, da so vmes pomešane nekoliko preveč čustveno obarvane sekvence, ki se na prvi pogled zdijo odvečne in nimajo poante v celotni sliki, a nas vsak tak insert bolj prepriča, da v tem grmu tiči velik zajec. Bolj se film izteka, bolj se zgodba zapleta, bolj so te čustvene prepreke smiselne in na mestu. In, ko začne gledalca razjedati dvom kaj je torej prava resničnost, takrat film zraste, dobi krila in poleti visoko, med legende. Zadnji pogovor med Cobbom in njegovo Mal je tako hudičevo pomemben. Kaj je realnost, kdo ima zares prav? Kateri totem se tu ne ustavi? Gledalec začuti mnogo misli, ki mu divjajo po možganih, v te misli vdirajo druge misli, v te misli vdirajo spet druge itd. Jaz ne bom našteval filme, ki so se že na podoben način poigravali s pomenom nezavednega, vem, Inception ni prvi. Ampak je pa sigurno prvi, ki je to naredil tako učinkovito in da se v istem stavku z njim omenja Nočna mora na ulici brestov, je le groba žalitev in nič drugega. Torej film nas požgečka kar direktno, kaj je realnost? Je naše življenje realnost ali pa le dobro zasnovan načrt koga nad nami? Ne nujno Boga ali bogov, lahko kapitalizma, morda religije, morda koga tretjega? Je vse kar mi doživljamo in spoznavamo, tako v nezavednem kot v zavednem stanju, resnično? Smo le del dolgo načrtovane matrice? The Matrix bi imel tu veliko za povedati.

Ko se glavni protagonist ob koncu vrne in zavrti tisti totem, gledalčevi senzorji ponorijo, fokus na totem, fokus na totem, ne otroci in Cobb, fokus na totem! Totem se vrti, totem se vrti. Nekaj podobnega je razbijalo v moji glavi, v prsih pa me je tiščalo, pa ne vem zakaj, prekleti totem. In nato rez, puf, odjavna špica… Ha, frdamani Nolan, gledalcu pušča kost za neskončno glodanje in se nam vsem posmehuje.

Poleg lucidnosti in bistrosti scenarija, je seveda potrebno pohvaliti režijo. Režiserjeva vizija je izjemna in še sedaj si ne uspem priti do rezultata na kakšen način si nekdo take kadre lahko zamisli. Na kakšen način lahko nekdo dobi navdih in idejo za tovrstno izvedbo. Tu v prvi vrsti mislim na tiste legendarne prizore in boje breztežnosti, to je nekaj kar filmski svet redko vidi v taki izvedbi, plus tega pa vse skupaj izjemno paše v samo dogajanje in ne gre le za hvalisanje in samopromocijo, češ glejte kaj znam. Tisto mi prebudi res vse čutne senzorje in morda, oh le morda sem takrat zmočil hlače. Svet, ki ga je Nolan ustvarjal in podiral, je veličasten. Upognitev celotnega mesta je en tak sladkorček, ki kar kliče po lizanju. Ali pa akcijske prigode na zasneženih poljanah. Film premore mnogo, premnogo sekvenc, ki imajo neverjetno težo in moč. Že prej omenjen dialog med Cobbom in njegovo fatalno Mal, pogovor med Fischerjem in očetom, pa vse kar Arthur počne v hotelu, prvo srečanje Cobba in Saita, ter seveda tisti vrteči se totem ob koncu. Vseeno mu nekoliko zamerim prazne, stilirizirane like. V precepu imamo le Cobba, ki ima veliko težav, Ariadne mu želi pomagati in je ostalo ne gane preveč, medtem, ko so drugi fokusirani le na delo. Liki res niso najbolj razviti, a če pogledam iz druge perspektive se vprašam, če je sploh kaj prostora za njih. Oz. takšno vprašanje se bolje sliši, bi bolj definirani liki filmu kaj dodatno doprinesli? Menim da ne. Ta zgodba ni o likih.

Cobb: You create the world of the dream. We bring the subject into that dream and fill it with their subconscious. Ariadne : How could we aquire enough details to make them think that it is reality? Cobb : Our dreams, they feel real while we’re in them right? Its only when we wake up then we realize that something was actually strange!

Da je film nekaj posebnega, govori tudi spisek igralcev. Sem in tja zasledim kakšno grdo o DiCapriu in takrat se mi kar milo stori, namreč kako v njem še vedno lahko vidite zgolj Jacka iz Titanika, če je pa po njem postal eden najbolj čislanih glumačev kar jih premore prekooceanska ponudba. DiCaprio je izjemen v vsakem filmu in zagotovo ni več lepi deček. Tudi tu prepriča in ne predstavljam si v tej vlogi koga drugega, težko bi ji bil kdo kos. V isti sapi moram omeniti Josepha Gordon-Lewitta, vedno izjemnega igralca, ki rad nastopa v neodvisnih, malih filmih. Ženski lik zapolnita izjemna oskarjevka Marion Cotillard in mlada, a sila obetavna Ellen Page. Omeniti velja seveda še vedno izjemnega Cilliana Murphyja, Kena Watanabeja, Toma Hardyja, s kratkimi, a toliko bolj pomembnimi vinjetami pa se izkažejo še Tom Berenger, Michael Caine in Pete Postlethwaite.

Glasbo je prispeval Hans Zimmer, ki ga ni potrebno posebej predstavljati, njegova dela govorijo sama zase. Rečem lahko le to, da tako popolne glasbe letos še nisem slišal. Ko je treba napeti um, nas glasba na to pripravi. Ko se atmosfera gradi, nas glasba na to pripravi. Vrhunsko.

Skratka, v vseh pogledih gre za izvenserijski film. Pravo težo gledalec začuti šele kasneje, ko se vsi občutki sprostijo. Ko se vležeš v posteljo in premišljuješ o svojih sanjah, o svojih potlačenih strahovih, o svojih krivdah. O svojih vrtečih se totemih. Obrtniško popolno narejen film, ki marsikatero letvico dvigne na težko dosegljivo raven. Je dovolj filozofski in kar kliče po dolgih in neumornih debatah. Je to najbolj popolno delo, kar ga bomo letos videli? Poklon sedmi umetnosti.

op.a.: v branje priporočam tudi prispevek na rtvslo.si

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


12 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 4.08.2010 02:16

Mojo oceno si prebral, se strinjava v celoti, edino kar je moja pripomba je slaba igra Toma Berengerja. Vse ostalo je čisti presežek za vse večne čase.

#2   filmoljub dne 4.08.2010 07:54

Če prav razumem, ti je film kolikor toliko všeč?

:D Šala. Izjemna recenzija. Lepo, da blog spet dela. Ko si bom Izvor ogledal, pa poročam, ali je boljši film ali tvoj zapis o njem. Večini zapisanega glede Nolana in njegovih prejšnjih filmov pa veselo pritrjujem.

#3 Alex van der Volk  Alex van der Volk dne 4.08.2010 08:57

Filjm o katerem (na trenutke, kajpada, ne ves čas) premišljujem še več kot teden dni potem, ko sem si ga ogledal. To se mi je nazadnje zgodilo pri filjmu The Mist. Zgodba kot zgodba sicer nič posebnega, podobno kot Matrix navaden akcijski popkorn, skriti pomeni pa bodo nekoč slej ko prej še kultni

#4   Insomniac dne 6.08.2010 20:55

Meni je bil tudi všeč. Motilo me je tisto, kar si tudi omenil. Da ni prvi, ki se je na tak način igral z nami. Nekaterim je, vsaj po moje, to bolje uspevalo. Še posebno pa me je to poigravanje rahlo motilo, saj vse več filmov igra na to karto. Kot, da nimajo ponuditi kaj drugega. Čeprav Inceptionu je treba priznati, da ponudi tudi kaj več (za razliko od npr. Shutter islanda, kjer je tudi igral Lepi Leo). Motilo pa me je tudi par felerjev (prašanje če so res bili felerji, bi moral še enkrat pogledat), ki so me vlekli stran od filma. Je bilo pa zanimivo iti ven iz kinodvorane in nazaj v realen svet. Kar nekako padeš v film, ki ti vsaj za čas ogleda postane tvoj resnični svet.

PS: Ne vem zakaj, toda stalno mi je pred oči skakala matrica s svojo modro in rdečo tabletko.

#5 paucstadt  paucstadt dne 6.08.2010 22:57

@insomniac: Wellcome! Nice to see(read) you! Tisto tabletko bi morali ponuditi pred ogledom ;) Meni film še vedno ne gre iz glave, čeprav sem ravno z nekom imel debato, da ga pa dvakrat v kratkem času tudi ne bi mogel videti. Je to minus?

#6   ana dne 7.08.2010 00:25

http://www.cinemablend.com/new/Inception-Explained-Unraveling-The-Dream-Within-The-Dream-19615.html

  • zanimivi komentarji

sicer pa piše tudi: SPOILER WARNING: What follows should only be viewed by people who have already seen Inception. It contains heavy, critical spoilers which will impact your viewing of the film. If you haven’t seen Inception yet, stop reading and don’t come back until you do.

#7   Insomniac dne 8.08.2010 10:15

Ja eni filmi so taki, da rabijo nekaj časa, da se usedejo. Potem čez čas pa se jim lahko ponovno popolnoma posvetiš. Tudi meni se zdi, da je Inception eden izmed takih filmov.

#8   cyco dne 28.10.2010 20:35

Pogledano šele včeraj. Izjemno delo!!! Čista desetica!

#9 paucstadt  paucstadt dne 28.10.2010 20:57

? Tebe sem imel namen povprašati o občutkih od dneva, ko sem ga videl, pa mi je zmeraj ušlo iz misli… Upam, da kaj spišeš o njem…

#10   toni dne 30.10.2010 23:57

Precenjen film. Ko se otreseš WOW občutka in ga začneš analizirati, se pokažejo nedoslednosti. Najbolj hecno pride na koncu – kako se Cobb ne more ob vseh svojih sposobnosti naseliti v sanjah carinikah in ga prepričati, da mu pritisne žig v potni list, da bi videl otroke. Ne – rajši se matra skozi cel film, da na koncu doseže svoj cilj. Film ni večplasten in kompleksen kot ga hvalijo, temveč samo zakompliciran.

#11   Filmsko leto 010 dne 24.01.2011 20:33

[...] še vedno najprej v misli skoči film, ki ga je bilo moč videti že takoj poleti. Jasno, Nolanov Inception. Še sedaj, po mnogih prespanih nočeh, mnogih sanjah, trdim, da je to film leta. Na vseh [...]

#12   Top `10 dne 12.06.2011 22:12

[...] 1. Inception [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !