Mesrine: Od morilskega nagona do državnega sovražnika št. 1

Vsaka družba se ponaša z enim pravim kriminalcem, ki preraste meje in postane legenda, mit, zgodba, popikona, ki se prodaja. Kriminalec, ki preraste okvirje znotraj svoje marginalne skupine in postane večji od ostalih. Postane tako velik, tako pomemben, da spreminja tok zgodovine, zaradi njega se pišejo knjige, razvijajo žolčne debate, delajo analize in moli k bogovom vseh vrst. Nenazadnje, kriminalec, ki postane tako velik, da je o njem potrebno posneti film, ne le enega, pač pa kar dva. In tak kriminalec, ki je od 60ih let prejšnjega stoletja ustrahoval Francijo, je Jaques Mesrine. Mesrine je bil legenda, začel je skromno, končal velikopotezno. Iz navadnega vaškega barabina se je razvil v svetovno znanega pokvarjenca, ki je za nagrado prejel čislani naziv državni sovražnik št. 1. Pred njim ni bila varna niti Kanada, zadržali ga niso niti najbolj varovani zapori. Če je bilo potrebno je sredi sojenja ugrabil sodnika, če je bilo potrebno, je moril brez najmanjše zadržanosti, če je bilo potrebno je oropal dve banki v enem popoldnevu. In vse to je na filmski trak prenesel Jean – Francois Richet in tako soustvaril enega izmed najbolj zanimivih filmskih double-billov zadnjih nekaj let. Zgodba o Mesrinu je tako velika, tako obsežna, tako visokoleteča, da jo je bilo potrebno razširiti na dva filma, to pa je za filmofile ponudba, ki jo je nemogoče zavrniti.

Richet nima ravno dolge in široke zgodovine filmskega udejstvovanja. Pred leti je posnel rimejk znamenitega Napada na policijsko postajo št. 13, ki pa je kritiški srenji pustila bolj kot ne grenak priokus. Tudi meni. Nato se Richet za tri leta umakne in napade z dvojnim filmom, ki ga sam kot celoto brez kančka dvoma prištevam med najboljše kriminalne filme zadnjih nekaj let, morda celo prav v sam vrh, kajti gre za projekt, kateremu bi težko našel komplementarja. Da gre za meta film, nam razkrije že hiter pregled napovednika, v to pa smo še bolj prepričani po nekaj minutah prvega dela, ki ga simbolično naslovijo L’instinct de mort. Morilski nagon. Rojstvo državnega sovražnika št. 1.

Prvi del nam pove kako je zrastel Jaques Mesrine, kako in zakaj je postal državni sovražnik št. 1. Spoznamo njegove motive in botre, ki so mu odprli vrata podzemlja. Pod okrilje ga vzame lokalni gangster Guido, ki v njem hitro prepozna neverjetno željo in voljo po uspehu. Prepozna njegov talent, ki je brutalen in krut, ampak edini način, da lahko preživi v novem okolju. Morda lahko sklepamo, da je bila ta surovost pridobljena v vojni v Alžiriji, kot nam režiser sugerira na samem začetku filma. Jaques je zrastel v normalni, urejeni družini, a zanj svet, kjer je vse popredalčkano in urejeno po nekih smernicah enostavno ni mogel obstajati, zato je misel na pravo službo kmalu opustil in si kruh pričel služiti na težji, a toliko bolj adrenalinski način. Najprej mali ropi, največkrat sefi bogatih meščanom, nato vedno večji ropi. Vmes Mesrine najde tudi čas za ljubezen in družino, a po neuspelem poskusu ropa hitro pristane za zapahi. Ta kratek oddih za rešetkami mu koristi, saj pride ven bolj družinski kot prej in se odpove nečednim poslom. Dobi celo službo in vsaj za kratek čas se zazdi, da je Mesrine postal nov človek. Ampak res le za kratek čas, saj ga izguba službe in nenehna prisotnost botra Guida hitro zapeljeta na kriva pota, tokrat dokončno in za vedno.

Seveda smo videli že malo morje takih filmov, ki kažejo vzpon in ponavadi tudi konec določenega kriminalca. V sami osnovnosti fabule se redko kdaj razlikujejo med seboj, pa ne trdim, da so življenja teh nepridipravov tako podobna. Ampak za učinkovit film je to najbojlši recept, saj gledalec s protagonistom zraste, ga sprejme in vzame za svojega, čeprav ve, da njegovo delo ni pravilno. Tako je konec po eni strani še toliko bolj bridek, saj nam ta oseba priraste k srcu in v nas zbudi radovednost kam ga njegova početja peljejo. Prvi del se konča na način, ki gledalcu omogoča le hiter sprehod do toalete in nazaj, po možnosti še do hladilnika po krajše okrepčilo. Okrepiti se je zagotovo potrebno, saj nam prvih 120 minut pošteno utrudi sive celice. Dinamičnih 120 minut pa napovedujejo še boljših 120, ki sledijo v drugem delu.

Ta drugi del so ustvarjalci naslovili L’ennemi public n°1 oz. Državni sovražnik št. 1. Ne morem si kaj, ampak ta prevod me spomni na številne, res številne vsebinsko in žanrsko sorodne filme, ki jih je Hwood sproduciral in na trg spravil tam nekje od 30., 40. let prejšnjega stoletja. To so bili prav posebni filmi, o njih sedaj na teh straneh bolj malo pišem, za kar mi je žal, prepričan sem namreč, da so ravno to filmi, ki premorejo največ bistva oz. mesa, če se lahko tako izrazim. To so filmi, ki so rodili vse nadaljne filme in prav je, da se od časa do časa spomnimo na njih. Na misel mi sedaj najprej skoči znani The Public Enemy iz leta 1931, ki danes velja za legendo, ki je pustil korenine vsepovsod. Film je režiral William A. Wellman, ki se podpiše tudi pod znani film Wings, ki je  konec 20. let dobil sploh prvega oskarja. No v omenjenem filmu je zaigral James Cagney, ki je tako postal sinonim za obraze gangsterjev in ostalih negativcev. Podobno kot tudi Edward G. Robinson, ki je istega leta upodobil negativca v še enem izjemnem filmu, Little Caesar. Omeniti velja še znameniti The Roaring Twenties (1939), kjer prepoznamo tudi že Humphreya Bogarta, v eni njegovih bolj železnih vlog. Kot rečeno, brez teh filmov ne bi bilo filmov, ki jim slavospeve pišemo danes. Ampak vrnimo se k Mesrinu.

Drugi del se od prvega bistveno ne razlikujem, tu seveda ne mislim na vsebino, pač pa na formo. Vsebina je nadaljevanje zgodbe o tem francoskem kriminalcu, le da ga tokrat spremljamo že na tisti najvišji stopnici, ko je že legenda, ki zaradi lastnega ega in samopotrditve preraste tudi v popikono. Ne dela več začetniških napak, ne greši več na malih poslih. Je tako velik in samozavesten, da pred sojenjem ugrabi sodnika in zbeži roki pravice. Postane tako velik, da ga lovi cela Francija, a jim vedno uide skozi mišjo luknjo. Postane fantom, človek tisočih obrazov. V svoji karieri je zamenjal mnogo partnerjev in partneric, vedno je bil večji od vseh. Mika ga tudi politika, sanja o revoluciji s katero bi Franciji še dodatno zagodel. No, vsaka pot se mora enkrat končati, Mesrinova se konča v zasedi sredi ceste, ko ga preluknjajo do skorajšnje neprepoznavnosti.

Vsi anti-junaki, resnični ali filmski, končajo na tak način. Če se prej celo življenje skrivajo roki pravice, se ji izmaknejo tudi tedaj, ko jih ta že drži za roko, slej ko prej enkrat naletijo na mino, kot se reče. Kar spomnimo se kaj se je zgodilo z Ricom v Little Caesarju, pa še bi lahko našteval. Nas torej tovrstni filmi učijo, da pravičnost vendarle prevlada in se enkrat vse izteče tako, kot bi se moralo že takoj? Morda. Spet drugi bi v filmu prepoznali druge ideje. Je potrebno življenje uživati na način, ki nam najbolj odgovarja, na način, ko smo najbolj srečni, ne glede na posledice, ki jih tak način življenja slej ko prej prinese? Mesrine je bil človek akcije, človek adrenalina, človek anarhije. Zanj zakoni niso obstajali in videlo se je, da je najbolj srečen takrat, ko greši. Zakaj živeti samozadostno življenje sive miši in se skrivati za povprečnostjo, če se ti v žilah pretaka drugačna kri. Je to lahko opazka naši celotni družbi, ki le omejuje in postavlja takšne in drugačne okvirje, ne zna pa v nadpovprečnih posameznikih najti tisto pravo energijo in jo speljati na tir, ki bo družbi služil in je ne bo slabil.

Ogled naslovnega double-billa je zares prav posebna izkušnja, saj je film zelo cineastičen. Gledljiv do konca, dobro režiran, dobro montiran in pokaže res tisto kar mora. Nima odvečnih sekvenc, ki bi zgodbo zgolj mašile, ampak je poln materiala, ki ima pravo težo in veliko dodane vrednosti sami zgodbi. Zaključne sekvence zasede so mojstrsko posnete, tega se ne bi sramovali niti najbolj čislani čezoceanski režiserji. Vincent Cassel je praktično v vsakem kadru, a tega ne gre šteti v slabo, zakaj ko pa je igralec opravil tako perfektno s svojim delom. Cassel je znan po odličnih vlogah, vsakič zna iz še tako obskurne vlogice izstisniti tisti sladki sok, ki jo naredi napozabno. Tu je vloga napisana zanj in menim, da je odličen, morda je to kar češnja na smetani njegove dosedanje kariere. Pojava in karizma mu v vlogi velikega francoskega kriminalca dobro služita, da zna igrati pa pokaže v nekaterih težjih sekvencah, ko mora njegova čustvena mimika priti najbolj do izraza. Tudi spremljajoči ansambel ni od muh. Igralci, ki so večinoma neznani, razen Depardieuja, so svojih pet mnut slave odlično izkoristili. Tu imam v mislih predvsem Roya Dupuisa, ki je kot Mesrinov prvi pomagač odličen, ne smem pa mimo vseh simpatičnih žena, ki jih Mesrine tekom filma zvabi v posteljo. Anaya, Ludivine Sagnier in Florence Thomassin so vse odlične, prepričljive in tudi očem prijazne.

Ni kaj, ogled Mesrinove zgodbe v dveh delih je obvezen za vsakega filmofila daleč naokoli. Menim, da lahko zadovolji vse okuse, kar pa mu štejem v hudičevo pozitiven plus pa je to, da se film kljub visoki produkciji izogne Hollywoodskemu vonju in do konca deluje evropsko. Če me kdo vpraša kateri del je boljši, bi rekel, da ni prvega dela brez drugega in ni drugega brez prvega. Oba je potrebno videti skupaj, še isti večer.

I don’t like the laws and I don’t want to be a slave of the alarm clock my whole life.

Ogled obvezen!

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !