Navijač II

Tako blizu, tako hudičevo blizu. Iztočnica slovenskega športa, biografija slovenskega športa pravzaprav. Vedno znova se ponavlja, slovenci smo vedno tako blizu, tako blizu, da se uspeh že voha, tako blizu, da se uspeh že tipa. Da se uspeh že vidi, ko prihaja preko Alp. Pa nato vedno kaj pride nasproti in nas oropa tega uspeha, tega zasluženega, prigaranega uspeha. Ob žrebu skupin smo si rekli, da je razpored odličen. Izkazalo se je ravno obratno. Angleži so si morali kožo reševati na koncu, prav proti Sloveniji… Ampak ok, našim je odgovarjal tudi ta minimalen poraz, resnici na ljubo so si angleži to zmago zaslužili. Tudi ZDA si je zmago zaslužila. Nič ne rečem, bili so boljši od Alžirije. Ampak, američani, dajte gol v trideseti minuti, dajte gol v šestedesti minuti, dajte gol magari v petinsedemdeseti minuti. Ampak ne dati gola v dvaindevetdeseti minuti, zaboga no! Zakaj gol v zadnjih izdihljajih tekme, v dobesedno zadnjih sekundah? Zakaj, zakaj? Tekma med Slovenijo in Anglijo je bila končana, pač smo izgubili, jebi ga. Ampak še preden so se Koren in druščina odpočili na sredini igrišča, še preden je sleherni navijač sramežljivo pogledal proti sonavijaču, mu ponudil trdno ramo ali pa toplo roko, že je na drugem igrišču ta prekleti Donovan dosegel gol, ki je navdušil peščico američanov, ki se jim itak jebe za soccer, na drugi strani Atlantika pa razžalostil vse v Sloveniji. Ah. Že marsikdaj sem bil iznenada polit z ledeno mrzlo vodo, dobesedno in metaforično. Ampak takole še nikoli. Pljusk. Sanje, upanje, ki je tlelo od novembra 2009, se je v hipu razletelo po tleh, kot živo srebro. Naprej gredo neprepričljivi angleži in američani. Slovenci ostajamo na tretjem mestu s štirimi točkami. Če bi prišla dobra vila pred prvenstvom do mene in mi ponudila štiri točke in tretje mesto, bi jih takoj vzel. Dal bi tudi ledvico, če bi ta dobra vila to zahtevala. Ko se bodo glave ohladile, bomo verjetno vsi skupaj spoznali, da so te štiri točke dejansko tako velike in mogočne kot Triglav. Res so. Ampak način s katerim smo, navkljub štirim točkam, dobili po pi..i je pa boleč. V zadnji minuti, ljudje, v zadnji minuti je bilo konec veselja. To je zame osebno nedoumljivo. Spomin mi, hočeš nočeš, hitro skoči na lansko košarkaško tekmo med Srbijo in Slovenijo. Polfinale, minuta (nekaj takega) do konca, plus 6 za Slovenijo, pride Teodošič in zadeva trojke praktično iz sredine. Pljusk! Slovenci klavrno končajo tekmovanje, pa čeprav so bili zreli za naslov. Tokrat, na svetovnem nogometnem prvenstvu, torej na spektaklu brez primere, dihamo spet do konca, do zadnjih sekund, tokrat pride Donovan, ta jebeni Donovan, in zadane gol, v zadnjih sekundah. Pljusk!

Smo slovenci po naravi poraženci? Nam nekaj manjka? Nas bogovi ne marajo? Ozrimo se nazaj… Nogometaši so že dokazovali, da imajo jajca, tudi, da so bogovi na njihovi strani. Res? Seveda. Spomnimo se gola Ačimoviča iz sredine igrišča proti favorizirani Ukrajini. Tisto je bilo magično, tisto je bilo delo grških bogov. Kijev, nekaj dni kasneje. Gol Pavlina, po odbitku, prvi gol Pavlina za reprezentanco. Magija. Kvalifikacije za SP 2002. Zahovičev gol iz prostega strela v zadnji sekundi. V zadnji sekundi! Joj, že vidim karmo!! Penal proti Rusiji, ja, tisti penal, ki ga je videl le sodnik. Dodatne kvalifikacije proti Romuniji so zgodba zase, gol Osterca, ki je bil replika van Bastnove mojstrovine iz leta 88. In nato tisti čudežni, magični gol Rudonje, ki nas je popeljal na SP. Koliko sreče je bilo takrat, joj koliko sreče… Smo danes kasirali vse za nazaj? Ta misel me spreleti kot srh. Mnogi so na tiste srečne, magične trenutke pozabili. So se nogometni bogovi odločili, da mora Slovenija plačati davek? So se nogometni bogovi odločili, da tisto kar so poklonili pred leti, tokrat vzamejo nazaj? To je edina in logična razlaga. Zakaj drugače bi bili oropani v zadnji sekundi tega prvenstva? Bogovi so vzeli, tokrat pač z obrestmi, visokimi obrestmi. Kot da bi čakali pravo priložnost. Ta klapa je igrala dober nogomet, bili so pravi, klanjal se jim je svet. Po vsem prikazanem bi si zaslužili napredovanje. E, tu nas pokosi športna sreča, kot še nikoli. Zadnja sekunda, zadnja sekunda! Pljusk!

Podkrepljen z nekaj pivi sedaj ugotavljam kakšno nesrečo imamo. Nisem tako radikalen kot nekateri. Sam sem povsem zenovski, čepim v kotu, gledam skozi okno in preklinjam. Ne nad nogometaši, niti ne nad Zevsom in njegovi kompaniji, preklinjam ker mi trenutno nič drugega ne pade na pamet. Solze so se že posušile, grenkobo sem pogoltnil, ostaja le še bolečina v prsih, ampak tudi ta bo do jutra že minila. Ampak hej, ponos raste iz minute v minuto. Zadoščenje raste iz minute v minuto. Veselje raste iz minute v minuto. Čez par ur bo vzšlo tudi sonce, prišel bo nov dan. Dan ponosa! Sem prehitro samozadosten? Sem preskromen? Nikakor! Sem le poln upanja in poguma, saj vem, da porazi učijo in hrabrijo! Tokrat so sekunde odločile v prid našega nasprotnika, naslednjič bodo v našo prid, le upati si moramo, le izzivati moramo to hudičevo srečo, te peklenske sekunde. Ko bom čez nekaj let pregledal tole svet. prvenstvo, bom vedno videl ta luciferjev gol Donovana, ampak videl in čutil bom tudi ponos, ki mi ga je dala slovenska reprezentanca. Videl bom zastave, ki so plapolale iz številnih avtomobilov, videl po zastave, ki so visele iz hiš v naši ulici, več zastav je viselo kot za 1. maja, videl bom evforijo in združeno Slovenijo. Tako evforične in združene že dolgo ni bilo. Videl bom ponos in zadoščenje. Videl bom uspeh. Hvala ekipi za to! V soboto grem na letališče, evo da grem! Če sem bil tam novembra 99, novembra 2001 in celo julija 2002, zakaj ne bi bil tudi to soboto?

Ampak Donovan se naj pa res splakne v tri p…. m…….!

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 24.06.2010 08:05

Meh. Vem, da na koncu dneva štejejo samo točke in položaj, ampak vseeno — tekma z Angleži je bila vrhunska, naši so se upirali junaško in korektno, ampak Angleži so bili boljši. Pika. Zame (in prepričan sem, da še za marsikoga) so naši kljub vsemu heroji in eno največjih pozitivnih presenečenj tega prvenstva, ki so za promocijo Slovenije v svetu naredili več kot vsi naši politiki in ambasadorji in evroposl(r)anci doslej.

#2   My Kafkaesque Life dne 24.06.2010 09:10

Angleži so zasluženo dalje, Američani pa so imeli veliko srečo in to na vseh treh tekmah. Niso pokazali nič bleščečega in mislim, da ne bodo daleč prišli. Bomo videli. Komaj čakam, da se naši heroji vrnejo :)

#3   domovoj dne 24.06.2010 13:31

Povožen sem, sesut. :(

#4   borec dne 24.06.2010 15:38

Pefektne zapis…. res, da so naši tako nesrečno izpadel, ampak po prespani noči, ko se je ta žalost že omilila, vidm da smo lets nardil neki neverjetnega… če prsilš angleže, da zadnjih 15 minut tekme trepetajo, al jim bo uspelo al ne, moraš res neki veljat… tako, da le ponosno naprej, do septembra, takrat pa s kvalifikacijam načnimo novo pravljico…. jst verjamem v te fante, oz. kot je enkrat Samir reku (se mi zdi)… to SP niso tekme njihovih karier, s tem SP se šele dobro začenjajo njihove kariere, in res je tako. Večina fantov je zdaj stara med 25-27 let, torej bodo v Braziliji v tistih pravih letih, izkušeni fantje, ki ne bodo dovolil, da bi po vodstvu 2-0 le remiziral. Upam, da se je s tem SP res poplačalo tisto za nazaj, tisti Katančevi čudeži.. ampak to je čist druga ekipa, in vem, da bomo že čez dve leti vidl še boljše predstave naših junakov…. in upam, da bo tut zdj ko bojo kvalifikacije za EP se začele, še vedno bla ta norost, obsedenost, karkoli, nad fuzbalom, kot v teh dneh. Fantje si to definitivno zaslužjo… naj se pa na EP uresniči: Z enajstimi pogumnimi srci do konca!

#5   filmoljub dne 24.06.2010 18:34

Bravo, Slovaki !! Totalno jim privoščim. Prvič, ker so odlično igrali, in drugič, ker so poslali domov Italijane. Še enkrat: BRAVO !!

#6   Matic dne 24.06.2010 23:42

Heh… jaz sem včeraj itak rekel, da bo v medijih itak pisalo, da so Angleži Slovake premagal :) Tako da z malo lingvističnimi lapsusi bo Slovenija še nekaj časa na SP :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !