Vratne Lahve (2007)

Vsake toliko časa me pobara kakšna dobra duša in na hitro navrže nekaj naslovov, če sem jih pogledal in kaj si mislim o njih. Tako si sledijo denimo Iron man 2, Robin Hood, Prince of Persia, Sex and the city 2 in podobni, pa moram pri vseh le odkimati in odmahniti z roko, kajti prav nobenega izmed zgoraj neštetih še nisem imel čast videti, resnici na ljubo si jih vsaj 50% niti ne želim in verjetno ne bom. In ko skušam v svojo obrambo to pojasniti, mi marsikatera duša vseeno odvrne, nekako po Gartnerjevo, češ kakšen kritik pa si… No, o tem sedaj tu ne bi pisal, saj bi potreboval še dodatno dozo kave, pa tudi že sedaj vidim žolčno debato, ki bi se razvila v komentarjih, tega smo pa vsi že siti, mar ne. Mi pa ob takem nejevoljnem izbruhu večkrat vskoči kakšen naslov, ki sem ga videl pred kratkim in mi, vsaj takole na prvo žogo rečeno, pomeni veliko več kot pa zgoraj omenjeni predlogi. Eden takih naslovov je češki biserček Vratne Lahve.

Vratne Lahve je režiral filmskemu svetu dobro znani Jan Sverak, ki je nase opozoril že pred slabimi petnajstimi leti z enim čudovitim filmom Kolja. Kolja je zares čudovit, lep film, ki gledalcu zleze pod kožo in se ga spominja še dolgo po ogledu. Ne gre spregledati dejstva, da je Kolja osvojil tujejezičnega oskarja, kar je bil takrat lep poklon češki filmografiji. Vratne Lahve brez razmisleka lahko uvrstim v enak razred, saj se tudi po ogledu tega filma gledalec mora počutiti nekoliko drugače, ee lepše, bolj optimistično in zadovoljno. Pravijo, da gre naslovni film šteti za trilogijo skupaj s prej omenjeno Koljo in še bolj zgodnim Obečna škola. Obečna škola namreč govori o mladosti, Kolja o srednjih letih in Vratne Lahve o tisti zadnji jeseni in sedaj se mi kar milo naredi v mislih, kajti tale Obečna škola je šla povsem mimo mene in vsaj na hitro se zdi, da je to film, ki ga moram pogledati.

Naslovni film prinaša zgodbo starejšega možaka, ki pusti službo učitelja in se tik pred zasluženim penzionom poda novim izzivom naproti. Za začetek želi postati kurir na kolesu, kar je vsaj nekoliko preoptimistično, da ne rečem kaj drugega, namreč starec ni več vešč hitre vožnje po polnih ulicah Prage, pa tudi na kolesu izgleda celotna podoba nekoliko hecno, kar z drugačnimi besedami komentirajo tudi mične čehinje, ki verjetno pričakujejo kakšnega mlajšega kerlca. Ko ugotovi, da to delo vendarle ni zanj, se mu ponudi nova, varnejša služba. V lokalnem supermarketu bo skrbel za povratne steklenice, kar vsaj na prvi pogled ne deluje kot delo, za katerega bi poprijel bivši učitelj, ampak sam v tem delu vidi priložnost za razvoj. Tu se sreča in spoprijatelji s številnimi osebki, vsak ima neko hibo, nek strah, nek problem, ki ga teži in ovira pri vsakdanu, največ jih ima težave v ljubezni. Starec postane njihova luč, njihov prijatelj, njihov rešitelj. In ko starec krpa življenja mimoidočih, pozabi na svojega. Čeprav se mi lik starca na začetku ne dopade preveč, saj gre za vase zagledanega prdca, se kasneje zagotovo prikupi s svojimi deli, svoj ime pa dokončno opere s tem, ko začne čistiti tudi pred svojim pragom. Film tako krene na samoočiščevalno pot, kjer se različni liki začno zavedati pomembnosti bita življenja, to pa je, ako je lepo in smiselno prikazano, vedno lepo gledati.

Ne smem pozabiti na družinsko vez, Zdenek Sverak, glavni igralec, je namreč oče režiserja Jana Sveraka. Skupaj redno ustvarjata in sta seveda sodelovala tudi pri že prej omenjenih filmih (Obečna škola, Kolja). Starejši Sverak se redno podpiše pod scenarije, ki jih nato njegov sin režira. Tudi za naslovni film je scenarij spisal starejši izmed Sverakov in lahko rečem, da nosi vodo. Če pomislim nekoliko širše, mi je všečna prispodoba življenja s povratnimi steklenicami. Tako kot tu novejše, polnejše, če želite, zamenjajo stare, izpraznjene, tako pride tudi v življenju, ko nastopi zadnja jesen za možake kot je v filmu denimo glavni protagonist Josef. Ta prispodoba se mi res dopade in v misli mi je skočila kmalu po začetku filma, ko spoznamo Josefove tegobe.

Zgodba je tekoča in na trenutke vse skupaj deluje precej sproščujoče. Seveda gre za komedijo, lahkotno dramo, če želim biti povsem točen. In to je dobra stran, namreč film ima kar kompleksno rdečo nit in če ne bi bila celota zapakirana v en tak sproščujoč celofan, bi se marsikdo še bolj zamislil kot sicer. Ko rečem zamislil, ne mislim, da bi se ljudje sedaj začeli praskati po čelu in razmišljali o svoji jeseni, še manj, da bi ljudje želeli posnemati Josefa in se na hitro začeli zaposlovati v najbližjem sosedu, ampak zamislil nad življenjem kot takem, nad tem kaj prinaša, kaj daje, kaj vzame. Tisti, ki so videli Koljo, bodo razumeli. Par sekvenc je bilo lepo posnetih, par hecnih, par polnih in živih, srčnih.

Lahko ugotovim, da je češki film s Sverakoma kar uspešen in gledljiv, naslovni je podrl marsikateri rekord v domovini, kar je vedno lepo brati, da v drugih državah tako podpirajo lastne filme. No, takega bi podprl tudi sam, kujem ga v nebo, ne ravno med same zvezde, ampak nekoliko višje pa vseeno. In lepo je videti te male, morda manj znane filme, ki pa vseeno prinesejo gledalcu toliko materiala, kar večini večjih in bolj znanih filmom nikakor ne uspe. Torej kudos Sverakoma!

itivi

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   Dorothy dne 16.06.2010 09:40

Joj, Sverakova! Najprej hvala za info, vedno sem mislila, da sta režiser in glavni igralec brata. Blushblush. Torej .. se mi zdi, da je nekaj na njunih filmih, na kar slovenska duša (če kaj takega sploh obstaja) takoj pade. Ni nenavadna zgodba, je pa občutek, ki ti ga pusti po ogledu. Meni je vedno neverjetno, kako zna(ta) prenesti občudovanje žensk na filmsko platnu. Tu v Vratnih lahvah posnetki žensk, ki odhajajo skozi vrata trgovine v zahajajočem soncu, v Obečni školi spremljamo najstnika, ki gledata dekleti, ki se preoblačita za prosojno zaveso, ipd. Obečna škola je bila kaki dve leti nazaj tudi na nočnem programu RTVja, res film, vreden ogleda. Drugače pa poklon tebi, ker znaš tako lepo ubesediti občutke, ki jih ob ogledu njunih filmov očitno deliva.

#2   filmoljub dne 16.06.2010 10:49

“Kakšen kritik pa si, če ne gledaš kar vsega po vrsti?”

A ha ha ha… :D Samo v tolažbo: nihče od nas ni “kritik”, sploh. Ti namreč to počnejo poklicno in živijo od svojega pisanja. To je spet en dislektični gartnerizem, ki vsevprek piše, ne da bi sploh razmišljal o pomenu besed, ki mu po trenutnem navdihu naključno padajo izpod prstov.

S zgornjo oceno se pa strinjam, sijajen film. Sveraka sicer žal poznam samo iz Kolje (1996) in bom poskusil pogledati še kaj, če bo le čas. Ahh, kako osvežujoče je (vsaj tu in tam) pogledati kakšen film, ki ni ameriški.

#3   Goodfella dne 16.06.2010 15:16

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem videl Povratne steklenice in še vedno ga imam v zelo lepem spominu. Še zdaj se spomnim, s kakšnim navdušenjem je glavni junak opazoval mladenke v kiklah skozi okenček za sprejem steklenic. Še bolj pa me je bilo všeč to, da sem popolnoma razumel njegove občutke. Res lep film, ki tudi v mojih “knjigah” ima visoko oceno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !