Taxi Driver (1976)

Najprej kratka anekdota. Pred skoraj petnajstimi leti sem redno in vestno praznil lokalno videoteko, ki je bila tisti čas kar dobro obložena za enega 13, 14 letnega mladeniča, ki je ravno v dar dobil Samsungov video rekorder. Takrat sem živel za azijske kung fu poskočnice, za adrenalinske, eksplozivne akcionerje, za eksplicitno krvave in strašljive nizkoproračunske horrorje, sem in tja pa sem si nekoliko sramežljivo, a dovolj možato sposodil tudi kak pomalem bizarnen italijanski pornič. Tisto videoteko sem izpraznil do zadnjega kotička. Dobesedno. No, kakšno leto kasneje, ko sem morda že vstopil v srednjo šolo, pa mi je mož za pultom pod nos pomolil Scorsesejevega Taxi Driverja. Dobro se spomnim tega prizora, saj je bil na ovitku narisan taxi in nekako v prvem planu mladostni obraz legendarnega De Nira. Zakaj se tega dogodka tako dobro spominjam? Zato, ker sem takoj podvomil o njegovi kvaliteti. Haha, ubogo najstniško pišče, ki še ni dodobra predrlo jajčno lupino, si je drznil dvomiti o enem najboljših filmov vseh časov, ja mladost je pa res norost. No, kot včeraj se spominjam prvega ogleda. Vem, da me ni prepričal, vem, da me je dolgočasil, seveda vse do zadnjih nekaj minut, ki se nato prelevijo v tisti znani masaker, kar film brez pardona uvršča med legende. Ti prizori so me še kako prepričali in dolgo ostali z mano. No, kasneje sem filmsko samo še rasel, na jedilnik so hodili vedno resnejši filmi, klasike, kulti, legende. Počasi sem v roke vzel tudi kakšno knjigo in tako sem kaj hitro spet naletel na naslovni film, tokrat že v dvd izdaji. Izučen parih stvari sem se ogleda lotil drugače. Občutki? Povsem drugačni, film me je prevzel in dolgo sem ga štel kar za najboljšega. Nato sem ga videl še enkrat, in nato še enkrat… Pred dnevi sem ga videl petič. Občutki? Še vedno isti, še vedno velja za enega izmed najboljših filmov kar sem jih videl, a danes nanj gledam skoraj tako kot na malo božanstvo. Oz. bolje, nanj gledam kot na žarek razsvetljenstva, ki ga človek doživi redko v življenju. Taxi Driver je film, vreden globokega priklona. Kaj napisati o njem? To je vedno težko, pisati o stvari, ki te gane tako močno, da komaj najdeš besede. Kot bi pisal ljubezensko pismo, mar ni pisanje o ljubezni venomer najtežje?

Da so bila sedemdeseta posebno obdobje na časovni premici filmskega sveta, ni potrebno vnovič tako solzavo poudarjati. Ampak dejansko gre za nek čaroben čas, ki je naplavil toliko legendarnih filmov kot nobena dekada ne prej, ne kasneje. To je bil čas, v katerem so živeli filmarji, auterji, filmofili, ki so se znašli v pravem trenutku na pravem kraju. Če začnem naštevati imena, ki so takrat vzbrstela, nima smisla, jih je preveč, od režiserjev do scenaristov, igralcev in producentov. Vsi, ki v filmskem svetu še danes največ pomenijo, so zrasli v sedemdesetih. Pregled filmov, ki so bili tedaj posneti, je res veličasten in težko dosegljiv. Sedemdeseta so imela čar, moč, voljo. Sedemdeseta so na novo interpretirala pojem filma. Film je prerasel film, postal je življenje. Če bi moral poiskati film, ki se po mojem mnenju najbolj identificira s tem obdobjem, potem bi brez kakršnega koli razmisleka izbral Taksista.

Scenarij za Taksista je napisal legendarni Paul Schrader in o tem po hwoodu še danes krožijo mnoge zgodbe, ki so resnične, lahko pa tudi ne. Niti ni važno. Za režijo se potem dolgo ni vedelo kdo bi bil najustreznejši kandidat. Studio naj bi želel De Palmo, Schrader pa Scorseseja. Tu se niso uspeli dogovoriti, zato naj bi Schrader sam zagotovil zasebno prikazovanje filma Mean Streeet, ki velja za prvo koloboracijo med Scorsesejem in De Nirom. Šefi so se strinjali glede Scorseseja, a le v primeru, da glavno vlogo dodelijo Robertu De Niru. Vse ostalo je zgodovina.

Že uvodni kader razkrije bistvo filma. Kamera se osredotoči na predel oči glavnega protagonista, detajl, ki vzbudi srh in spoštovanje. Detajl, ki da vedeti, da tu ni šale. Hipnotična glasba, temne, krute ulice New Yorka in rumeni taksi, dovolj vpadljiv, a spet dovolj običajen objekt sivega vsakdana.

Thank God for the rain to wash the trash off the sidewalk.

Travis želi le nočno izmeno. Ponoči ne more spati, naokoli se vozi z avtobusi in podzemno železnico, vseeno, če zraven služi. Muči ga postvietnamski sindrom. Na ulicah ne prepozna veselja, ne prepozna dobrote, vidi le umazanijo, blato, nesnago. In gledalec tu nima izbire. Gleda iste ulice kot Travis, vidi iste ljudi, iste zgodbe, iste dogodke. Ulice so ves čas mokre, vlažne, temne. Tipičen neo-noir.

Now I see this clearly. My whole life is pointed in one direction. There never has been a choice for me.

Travis po neuspeli ljubezenski igrici ugotovi, da je tu, na tem mestu, samo z enim razlogom. Nekdo mora poskrbeti za mesto, nekdo mora mesto očistiti. Paranoja, ki ga spremlja vse odkar je prišel iz Vietnama, je tu dokončno prevzela um. Samoizolacija je paranojo opogumila, mesto ima lahko le enega odrešitelja. Politiki so le polni besed, dejanja mora na svoja pleča prevzeti mali, nevidni človek. Za končni in najbolj črni preskok je spet kriva ženska, neo-fatalka. Mesto je polno takih deklet, ki Travisu mešajo glavo. Ko Travis želi očistiti mesto, s tem misli le na ljudi, ki mu kvarijo njegove neo-fetalke? Bolj kot mesto, brani ženske? To bi bila lahko ena izmed interpretacij, ena mnogih. In to mi je pri naslovnem filmu od nekdaj všeč, film pusti veliko v premislek. Če gledalec želi, lahko glavnega protagonista analizira dolgo v jutro, pa mu ne bo prišel do dna. Protagonist je kompleksna osebnost, ki o sebi ne pove veliko, a vsak njegov pogled razkriva temačnega človeka. Atmosfera, ki jo film s tako ostrim bodalom riše v naše čutne senzorje, je neverjetna, praktično nedosegljiva. Čutimo strah, čutimo paranojo protagonista, zatohlost in vonj ulice človek zazna preko ekrana. Kot bi bil pred vrati pekla, kot bi sanjal najbolj temačne sanje. Horror, horror…

Scenarij je vrhunsko spisan in ima vse kar mora dober scenarij imeti. Vrhunsko nastavljeno zgodbo, izvrsten dramaturški lok, dobro naracijo, ki gledalca posrka in ga ne izpusti do odjavne špice. Seveda mora za tem stati izvenserijski režiser, ki zna zgodbo iz papirja prenesti na filmski trak. In verjetno takrat ni bilo boljšega za režijo Taksista od Martina Scorseseja. Vsak njegov kader je vrhunsko, pomalem umetniško delo, ki nosi toliko znanja in entuziazma, kot le malokateri film prej. Vsaka senca, vsak košček scenografije, vsak gib igralca, je skrbno načrtovanj in doprinese res najboljše. Znana je teza o snemanju in interpretiranju scene ob telefonskem pogovoru med Travisom in Betsy. Pa takih scen je še veliko, recimo detajl na šumečo tableto v kozarcu vode. Najprej tableta, nato Travis in spet tableta. Tako kot šumi in poka voda v kozarcu, šumi in poka tudi Travisov um. Simbolika je zelo pomembna in filmi, ki to zmorejo prikazati na tak način so vredni vsega truda. Scorsese o filmu še danes govori zgolj v superlativih, še danes se mu prikloni tudi sam in med vrsticami lahko preberemo, da je tudi njemu ta film močno pri srcu. Režijsko perfekten film.

Robert De Niro, ki je bil v 70ih prva violina, je tu opravil res vrhunsko delo, nadgradnja mladega Vita Corleoneja. Travis je težak lik, težka vloga za interpretacijo, a De Niro jo opravi vrhunsko. Vsak njegov gib, mimika obraza, oh le nemi pogled, izražajo neverjeten talent, ki ga poseduje ta velikan. Izjemno prepričljiv je in ne gre spregledati, da je najbolj znan in najbolj opevan del filma (Talkin` to me!?) povsem njegovo delo, nekaj kar mu je dala igralska šola Stelle Adler, od katere je vse kar je znal črpal tudi Marlon Brando. Ostali De Nira ne dosegajo, a Harvey Keitel dobro izkoristi kratko minutažo, Cybill Shepherd je tu, zanimiva za ogled, svoje pa doda tudi takrat komaj 12 letna Jodie Foster, ki kaže širok potencial. Glasba je prepoznavna in še kako se poda na vlažno, temačno cesto.

Ampak glavna moč filma je zagotovo filozofija in psihologija glavnega protagonista in ulice. In vprašanje za konec, je film bolj filozofski ali psihološki? Zame osebno zagotovo eden izmed filmov, ki gledalcu pustijo največ materiala za razmislek. Močna, kvalitetna doza sedme umetnosti in menim, da bi moral vsakdo naslovni film videti, ne le enkrat, večkrat. Legenda, mit, kult, v eni osebi.

Hello Betsy. Hi, it’s Travis. How ya doin’? Listen, uh, I’m, I’m sorry about the, the other night. I didn’t know that was the way you felt about it. Well, I-I didn’t know that was the way you felt. I-I-I would have taken ya somewhere else. Uh, are you feeling better or oh you maybe had a virus or somethin’, a 24-hour virus you know. It happens. Yeah, umm, you uh, you’re workin’ hard. Yeah. Uh, would you like to have, uh, some dinner, uh with me in the next, you know, few days or somethin’? Well, how about just a cup of coffee? I’ll come by the, uh, headquarters or somethin’, we could, uh… Oh, OK, OK. Did you get my flowers in the…? You didn’t get them. I sent some flowers, uh… Yeah, well, OK, OK. Can I call you again? Uh, tomorrow or the next day? OK. No, I’m gonna… OK. Yeah, sure, OK. So long.

itivi, special edition

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   Insomniac dne 11.05.2010 11:29

You talking to me? Ta stavek smo neumorno ponavljali že v srednji šoli, pa še danes pogosto pride prav. Ko sem bil pred dobrim tednom v NY so mi prizori iz filma pogosto skakali pred oči. Res zadnji čas, da ga ponovno pogledam. No, najprej bom donkočal Sopranove, tako da še ne bo tako kmalu :)

#2   filmoljub dne 11.05.2010 13:12

Se strinjam, to je film samih presežkov: igralskih, režiserskih, pomenskih in vsebinskih. Za mnoge še do danes najboljši Scorsesejev film in najboljša DeNirova vloga. In eden prvih filmov, ki so s prikazom vietnamskega sindroma glasno opozarjali na zgrešenost spornega vojaškega posega ameriške administracije, s čimer je bil v tistih časih tudi sila drzen in kontroverzen. Kapo dol pred tem filmom, čista desetka.

#3   izmisljeni dne 12.05.2010 18:18

tudi jaz sem ga gledal pred leti, še kot najstnik, podobno kot pri tebi, ni pustil globjega vtisa …… in verjetno je že čas, da si ga ponovno ogledam, pa čeprav ne bom nikoli skup spravil recenzije kot je ta …..

#4   Bring me the head of Alfredo Garcia (1974) dne 19.07.2011 20:23

[...] pripoved. Sčasoma je prerastel v skorajšen mit in mnogi ga danes postavljajo ob bok legendam tipa Taxi Driver (1976), The Deer Hunter (1978) in podobnim. Tu morda pretiravajo, a vendarle je kot na dlani dejstvo, da [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !