Twilight saga

Morda se utegne reden bralec mojih umotvorov vprašati kaj za hudiča se je v zadnjih dneh zgodilo z menoj, da vse večkrat posežem po filmih, za katere sem poprej trdil, da se jih ne bi lotil, pa če bi bil od tega odvisen nadaljni obstoj našega univerzuma.  Ampak sem v zadnjih nekaj tednih to svojo zapoved večkrat prekršil, no tako hudega greha zaenkrat še nisem storil, da bi pogledal Transformerje recimo, ampak že z uvodnima deloma v Twilight sago sem se temu praktično približal na mišjo dlako. Pa naj pojasnim vse skupaj. Twilight sage sem se lotil s povsem preprostega razloga. Oni dan smo imeli eno sočno in mesnato debato o tej novi obsesiji mladih in nekako sredi pogovora sem izpadel kot totalni mamut tik pred izumrtjem, saj nisem imel pojma kdo za hudiča je Edward Cullen, kdo za vraga je Bella Swan, nisem imel pojma, da obstaja film, kjer se srečajo volkodlaki in vampirji, pa še bi lahko našteval. Skupina sogovornikov mi je namenila zelo osoren pogled, češ mar nisi ti samooklicani filmofil, ki občasno v roko vzame tudi kakšno knjigo in nato o tem debatira vsakič znova in znova? Mar nisi ti kvazi poznavalec sedme umetnosti, ki vsakič znova izkoristi priložnost in pametuje o tem in onem? Torej? E, vidite, zadeli so me kot zadane mizar žebljiček na glavo. In ja, Twilight saga je šla mimo mene kot vlak na železniški postaji. Seveda sem v tej debati svoja stališča zagrenjeno zagovarjal naprej, trdil da mi kaj takega niti ni potrebno videti, se skliceval na Harryja Potterja, ki me prav tako ne gane niti toliko kot dnevno poročilo o vrednosti kamerunske nacionalne valute itd… A ko sem prispel domov, okrepljen z nekaj decilitri rdečega, sem vendarle prišel do spoznanja, da če imam kaj v hlačah, si bom Twilight sago ogledal, da vidim kaj in koliko sem izpustil in izgubil do sedaj v življenju, oz. iz drugega zornega kota, da dobim potrditev teze, da je današnja masovna produkcija tako predvidljiva in dolgočasna, da boli glava. Ha!

Twilight je kot roman luč sveta ogledal leta 2005, kot film pa tri leta kasneje. Prvotni del je režirala Catherine Hardwicke, meni povsem neznana režiserka, ki pa je vendarle mojo pohvalo že doživela, in sicer za delo v filmu Thirteen. No, Twilight je druga zgodba. Zdaj je težko pisat kaj in kako je mene film ganil oz. prepričal. Me sploh je? Dobro, priznam, da je prvi del povsem gledaljiva romantično – fantastična zgodba, kjer pa več kot očitno mamut, kakršen sem jaz, ni ciljna publika. Ciljna publika so mlada, najstniška dekleta, ki seveda komaj čakajo na prvo ljubezensko in s tem seveda seksualno izkušnjo. In ta film jim to željo poveča za nekaj odstotnih točk, nedvomno. Namreč, kolikor mi spomin seže v tista najstniška leta, spomnim se deklet, ki so stala na hodnikih šol in kar čakale, da kakšen starejši vampir zasadi zobe v njihov vrat. Bella Swan, ki se je na odročno mestece preselila iz večjega mesta, ima težave z nedoraslimi fantiči, ki jim slina kaplja na čevlje še preden si jo upajo pogledati v oči. Zato ni čudno, da je tudi njeno ženskost pretresel skrivnostni bledoličnež, vedno mrkega obraza, ki kar sam od sebe vzbuja srh in zanimanje obenem. E, tudi Bella je ganila njegovo, ee moškost. Ta dva nato nekaj vendarle združi in temu bi lahko rekli ljubezen. Ljubezen, ki pa ima eno veliko oviro, in sicer to, da je Edward vampir. Vampir, ki živi v družini, ki se že leta in leta brani človeške krvi, pa čeprav je ta za njih najbolj hranljiva in okusna. Namesto ljudi raje pregriznejo vrat kakšni ubogi srni ali drugim gozdnim živalim. Bellin telesni napitek vzbudi pri Edu močne nagone, željo po človeški krvi, a zaradi ljubezni mora to željo ves čas zadrževati v sebi. Nič čudnega, da je vedno tako mrk! Film tako bolj ali manj ves čas krmari skozi to ljubezensko avanturo, dokler Bello ne zavohajo še bolj krvoločni vampirji, ki se ravno ta čas potikajo tod naokoli. Začne se boj vampirjev za ubogo Bellino usodo… Ah, ne rečem, ciljna publika aplavdira, kolena se šibijo, mladenke so verjetno po ogledu tega filma dolge noči sanjarile o tem in onem. Jaz pač ne. Kolikor me film prepriča, ni vredno veliko. Kot rečeno, takega ostarelega mamuta te stvari ne ganejo več. Če bi bilo po mojem, bi si družina Cullenovih mlado in sočno telo Belle tik pred koncem skupinsko privoščila, nenazadnje je taka tudi njena želja. Ampak ne, Ed jo raje pusti na nemilost človeškega življenja, ne glede na to, da bo njuna ljubezen še vedno na težkih preizkušnjah.

Torej kaj mi ta film da? Meni osebno nič. Seveda gre pohvaliti par tehničnih vidikov filma, kar pritegne tudi moje oko. Ampak drugega ne morem ne hvaliti, niti ne preveč grajati, saj filmu pač ne smem zameriti čiste in odlično načrtovane usmerjenosti. Je pa ljubezen vedno hvaležna tema, in če že, potem tudi sam raje gledam ljubezen med vampirjem in človeškim bitjem.

No, uspeh filma je bil seveda gromozanski. Takojšen hit, ki je na filmsko nebo iztrelil nove zvezde, nove idole, nove obraze, ki se smejijo s posterjev, nalepljenih na stene mladih deklet. Lepo. Nadaljevanje se je v stilu Piratov s Karibov, pričelo snemati že po prvem zasluženem milijonu. New Moon, prihajam!

Če sem dejal, da je prvi del gledljiv in ima nekaj, kar lahko prepriča tudi mene, potem za nadaljevanje lahko trdim, da je praktično negledljivo in nima nič kar bi prepričalo tudi mene. Pojdimo po vrsti.

Zgodba se začne tam, kjer se je končala v prvem delu. Ljubezen med Bello in Edwardom še vedno brsti. Vse je lepo in fajn, potem pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, Edward oddide iz mesta. Seveda, vampirji prav dolgo ne morejo skrivati svojo nečlovečnost. Adijo Bella, pazi nase. Žalost, obup. Bella je na koncu z živci, ko se v njeno življenje izza hrbta nepričakovano prikrade lokalni fantič, indijanske krvi. Lep na pogled, temen, zagorel, temperamenten in mišičast. Pravo nasprotje suhega, bledega in mrkega Edwarda. Bella se začne družiti s tem Jacobom in skorajda že pozabi na Edwarda. Ampak kaj, ko tudi Jacob v svoji krvi nosi nek čudni gen, ki se zbudi le takrat, ko njihovo mesto obiščejo vampirji. Jacob je volkodlak. Kako majhno mesto je to! Najprej vampirji, sedaj volkodlaki. Z njimi pa se vedno zaplete Bella, ja če to ni kruta usoda. In Bella spet sliši podobne stavke, o ljubezni, ki ne sme biti… No, ko človek že misli, da so vampirji tu odklenkali in bomo priča bolj zanimivim volkodlakom, se kar naenkrat znajdemo v italijanski vasici, med največjimi glavami vampirskega sveta. Preskok, ki meji na bizarnost! Tu se mi film dokončno zameri. Gre za tipičen primer hotenja po razburljivosti in dinamiki, a se vse to nato pomeša in dobimo eno čudno, težko prebavljivo zmes. Zgodba volkodlakov že dobiva neke temelje, orise, a nato v trenutku preskočimo nazaj k vampirjem. Kaj se je zgodilo z volkodlaki? Ne izvemo, kot da jih ni bilo. In tako smo spet sredi prelepe ljubezenske avanturice med Bello in Edwardom… Eh… Nekaj pa drži, mlada dekleta so ob tem filmu najverjetneje še bolj vzdihovale kot prej. Ampak film dejansko nima ne repa ne glave in to moti. Pa še volkovi so narejeno hudičevo amatersko, da to je, amatersko mi deluje vse skupaj! Chris Weitz, morda kdaj drugič. Če me bo kdo čez dva dni vprašal po vsebini, je verjetno ne bom poznal. Oh Edward prigrizni ji že ta nežen in nedolžen vrat, saj sama prosi!

Pri obeh velja požugati scenariju, saj ni prepričljiv. Preveč balasta in nepotrebnih smeti, premalo mesa. Izpostavim lahko mlade obraze. Kristen Stewart je sedaj že kar znano ime in obraz na katerega velja staviti. Menim, da dobro igra, poglejte jo v Adventurland ali pa v Panic Room. Kariera bo uspešna, sploh ko preraste vloge tipa Belle Swan. Robert Pattinson je novi prišlek, s katerim mnogi žalijo Jamesa Deana, saj ga ne vem zakaj primerjajo z njim. Dajte no, vsak skuštranec pa še ne more biti Dean, sploh ne danes, tretji je Taylor Lautner, ki bi lahko kakšno uro fitnesa investiral v šolo izrazne mimike ali kaj podobnega. Ah, današnja mladina…

Torej? Če se vrnem k uvodu. Povsem vseeno bi bilo, če teh filmov ne bi videl. Ničesar nisem pridobil, izgubil pa na času, oba skupaj trajata več kot štiri ure. Prvemu bi vseeno dodal oznako priporočam, zakaj pa ne, kdaj pa kdaj je treba iz ustaljenih okvirjev, drugega pa ne priporočam naprej, niti 16 letni deklici ne. Pač ni dober film in pika. Je pa seveda svet že v pričakovanju letošnjega tretjega dela. Čakam ga tudi sam…

prvi že na itivi

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   Twilight dne 28.04.2010 14:38

Res, knjigi sta bili odlični proti filmu. V bistvu imam občutek, da nisem več tako velika fanica Twilight-a ravno zaradi filmov. Seveda je New Moon dosti boljši od 1. dela (Twilight) in se vsi veselimo Eclipse, a imam občutek, da ne bomo videli nič kaj boljšega od New Moon (kvečjemu slabše).

Seveda pa so knjige prijetno branje (razen Jacobovih delov :D )

#2   filmoljub dne 5.05.2010 08:00

Ne boš verjel, sem si (na hitro) tudi sam ogledal prvi del te sage. Nimam nič proti mladinski in najstniški kinematografiji (kar to nedvomno je), ampak me pa motijo nekatere tehnične zadeve, ki jih pripisujem neizkušenosti režiserke: čudno eksperimentiranje s kamero, zelo nedosledna in ponekod moteče raztrgana montaža, za današnje čase smešna koreografija z žicami in drugimi kaskaderskimi rekviziti (mi je pa všeč izostanek pretirane CGI postprodukcije) in podobno. Za prvi del bi rekel, da je še kar za pogledat, ostalih pa ne poznam (in vprašanje, ali jih bom). Romantika in vse drugo je seveda zelo izpostavljeno in me ne čudi, da je saga naletela na tako huronsko dober sprejem (zlasti med najstnicami).

#3 paucstadt  paucstadt dne 5.05.2010 20:17

Haha, dva stara medveda s povsem drugačnim okusom, segata po najstniških kvazi horrorjih? To je pa nekaj, sem mislil, da sem sam v tem :D

#4   filmoljub dne 5.05.2010 20:47

:D He, he. Saj veš, vse je treba videt, ali kako že pravi neki “recenzist”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !