Slovenski dvojček – Slovenka ob 9.06

Kot filmofilu mi je občasno pri srcu kar nekoliko težko in nerodno. Namreč vsakič moram krepko pomisliti, ko beseda nanese na slovensko filmografijo, pomisliti moram kateri slovenski film mi je dejansko všeč, pomisliti moram katerega sem nazadnje sploh videl. Hvala Zevsu za to gnezdo umotvorov, saj me hiter pregled spomni, da je zadnji slovenski filmski produkt, ki mi je krajšal večer, Pokrajina št. 2. In poglejte sedaj zajca v grmu, vsebina in forma sta mi praktično že zbledeli iz spomina, spomnim se le mlak krvi in votline v domnevno kočevskem gozdu, kamor nato skoči jugoslovanski branitelj skrivnosti. Če svoje sive celice napnem še bolj, mi seveda pred oči skoči slovenski rekorder Petelinji zajtrk, ki me je ob prvem ogledu prepričal in tako pustil dober pečat, a če se sedaj ozrem nazaj in pomislim kaj in kako, me kar nekoliko zmrazi ob ugotovitvi, da mi je v spominu ostal le še izjemni Vlado Novak v vlogi zaljubljenega in precej zmedenega mehanika oz. v tisti pravi slovenski kleni podobi, ter bohotni dekolte Pie Zemljič. Ostalo je bolj ali manj zavito v meglo. Tako še naprej ugotavljam, da je edini slovenski film, ki je nekako postal del mene in ga takole v vsej svoji treznosti in filmskem poznavanju štejem med boljše in gledljivejše slovenske filme, hit iz konca 70ih, To so gadi. To so gadi je verjetno najboljša slovenska komedija vseh časov, pa ne le to, je dober prerez slovenske družbe iz zlatih časov jugoslovanske tvorbe, igralski ansambel pa vsaj iz perspektive današnjih časov velja za skorajda sanjsko moštvo. Seveda ne morem mimo pomladnih spoof komedij, ki so prišle izpod rok znamenitega Čapa, zaradi neke čudne nostalgije se vedno rad spomnim famozne babice, ki je šla na jug in pa seveda Kajmak in marmelada, ki kvalitetno in zdravo obračuna z južnaškimi kompleksi. Za ostale bi potreboval več časa in energije, da bi si jih uspel preklicati in se jih vsaj malo spomniti. Seveda Kekca in ostalih mladinskih filmov sem ne štejem, je pa to material za kakšen drug zapis, kajti kot na dlani je dejstvo, da tudi dobrega in večnega mladinskega filma že dolgo, dolgo nismo videli. No, pa bodi dovolj pljuvanja in lulanja v domačo skledo idej in uspešne realizacije. Leto 2009 je naplavilo dva filma, ki sta bila deležna pozitivnega sprejema in sramežljivih kritik, eden je Kozoletova Slovenka, drugi Šterkov 9.06. Da mi ne bi kdo očital pomanjkanja domoljubja in nerazgledanosti, sem stisnil zobe in si ju ogledal v dveh zaporednih večerih, nekakšen slovenski double-bill. Občutki? Ha!

Naj takoj razjasnim dvome in povem, da je Slovenka precej boljši in ima neko zanimivo vsebino, ki gledalca pritegne. Začetek je dober in nese vodo, a konec razvodeni in izgubi ves začetni potencial. Aleksandra je Slovenka, tipična študentka, ki za svojo eksistenco, svoj status, nudi telesne oz. ljubezenske usluge. S seksom si plačuje luksuzno stanovanje in svobodo. Da se to dogaja v času slovenskega predsedovanja EU je zgolj golo, a sladko naključje. Ok, film o slovenski kurbi, ki je še študentka povrhu, ua, slovenska filmska struja dobiva pogum. Kot rečeno nastavek in zaplet zgodbe je dober, a kaj ko se nadaljevanje tako izgubi. Preden bi trenil pademo v tipični slovenski slikosuk, ki se utaplja med klišeji in stereotipi. Tipično klenega slovenca odigra Peter Musevski v vlogi Aleksandrinega očeta. Je človek, ki rad popije pivo ali dva in s prijatelji razpravlja o samomoru. Bolj ali manj temačnih misli, brez ciljev, veselja, ujet z lastnimi demoni. Aleksandra je zapustila rodni kraj in odšla v Ljubljano, za njo lahko rečemo, da je slovenski sen še bolj spoznala. Je Slovenija kot predsedujoča država EU res v takem stanju, da morajo študentje seksati za preživetje? Zakaj potem ne seksajo tudi vse Aleksandrine prijateljice? E, tu vidim Aleksandrine komplekse, ki jih goji zaradi odtujene matere, odmaknjenega očeta, tudi njo pa priganjajo lastni demoni. Zakaj točno se prodaja ne izvemo nikoli, si res tako močno želi zaživeti? Si res tako močno želi zbežati od starih spominov? Slava se najbolj kupuje s seksom. Ampak film kot rečeno ne zdrži teže, ki si jo nakoplje na začetku. Dramaturško film pade, postane nepovezan, sekvence postanejo dolgočasne in nepotrebne. Pa je vmes nekaj dobrih sekvenc, dobro posnetih. Tam, ko Aleksandra zbeži iz krempljev zvodnikov, lahko zaznamo vonj prave filmografije, napeti trenutki, tesnoba, srhljiva atmosfera, prepričevanje prizadetega prijatelja. To je bonbonček filma. A ta vrhunec se kaj hitro pozabi, tedvi kanji sta potem povsem neizrabljeni in Aleksandra raje beži pred drugimi strahovi. Za naslednji vrhunec bi nato izpostavil trenutek, ko Aleksandra v sobo dobi očetovega kolega oz. kar najboljšega prijatelja. Hecno in boleče ob enem, a tudi nekoliko pričakovano. Pa reakcija prijatelja? Seks pod vsakim pogojem, saj ima plačano sobo! Ampak kaj, ko ima film več slabosti. Predvsem, če se orientiram zgolj na formo. Dolgi, počasni rezi, statičnost kamere, mrtvi dialogi. Dialogi so od nekdaj rak rana slovenskega filma, tu to še posebej pride do izraza. Ako pogovor že steče o nekem glodalcu, zakaj ni tu nobene energije, nobenega utripa? Zakaj mora vsak pogovor, ki želi prikazati nek simultan dialog, izpasti kot totalni drek? Je kriv scenarij? So vendarle krive igralske kreacije? Zakaj je Musevski zanimiv vsako minuto, ostale pa gledalec težko prenaša? Kot rečeno, rezi so v večini dolgočasni in dolgi. Gledati tišino je težko, to znajo korejci in azijci nasploh, slovencem to ne paše. Kamera včasih razkrije preveč, včasih premalo, pogrešam pa inciativnost in lucidnost. Pa drugič. A če se sedaj lotim še drugega iz naslova, Šterkov 9.06, rabim dodatno dozo kave, kajti tisto pa še bolj načne gledalčev živčni sistem in postavi koncentracijo na težko preizkušnjo. Kje lahko najdem paralele? Definitivno jih je cel kup, a najbolj v oči zbode obup, apatija in totalno pomanjkanje veselja do življenja.

Šterkov 9.06 je svojevrstno filmsko doživetje, prav gotovo. Lahko bi dejal, da za ogled tega morbidnega kratkometražneža potrebuješ lonček pelina in precej močno voljo, saj se skozi turobno in načeto atmosfero stežka prebijaš, blodenje po glavi glavnega lika pa terja celega človeka, v slabem smislu, se razume. Ta film, za razliko od zgornjega, že ob začetku da vedeti, da gre za precej mukotrpno pustolovščino. Detektiv, ki raziskuje samomor, se nato zaradi nerazumljivih razlogov po Kafkino transformira v lik samomorilca. Zakaj, čemu? Kaj ga v samomorilčevem življenju tako pritegne? Na to vprašanje odgovora nikoli ne dobimo, gre za neko obliko shizofrenije? Filmska zakladnica sveta je polna filmov s podobno idejo, ko oseba a prevzame identiteto osebe b, če že moram, potem predlagam izjemni Tzameti 13. Tudi tam nekdo prevzame identiteto drugega, kar se kasneje izkaže za slabo potezo. Ampak tam glavni lik želi zapustiti svoje življenje in začeti novega, z upanjem, da uspešnejšega. Dušan je drugačen, po mojem mnenju ne išče novega življenja, ravno nasprotno, išče še tisti zadnji razlog za končanje svojega življenja. Hočem reči, da Dušan s prevzemom samomorilčeve identitete ne išče odgovore za to dejanje, ampak išče povod, da to dejanje stori še sam. In tako seksa z njegovo simpatijo, zahaja po njegovih homoseksualnih postojankah, si pobrije celotno telo in obišče celo domači kraj, kjer spozna samomorilčevo mamo in za hip vstopi v njegovo mladost. Glavni lik je res težko razumeti. Pa druge? Hja, Dušanova bivša žena se na prvi pogled zdi rahlo nora, a gledati jo je potrebno skozi drugo prizmo, namreč nikoli ne izvemo kakšno je bilo življenje z Dušanom. Tine je tipičen slovenec, če sem lahko nekoliko zbadljiv. Pijanec, ki se požvižga na vse okoli sebe. Važno, da je alkohol vedno v žepu. To, da je ločenec je verjetno samoumevno. Tako kot Slovenki, tudi filmu 9.06 brez sramu očitam slabo režijo, dolgočasno naracijo, slabo obliko, seveda pa moram poudariti tudi neprepričljivo in nekoliko bedasto fabulo. 9.06 lahko razglasim za slab film, tega me ni sram, pa naj se sedaj name vsuje plaz kritik. Bi pa pohvalil igro, Samobor je prepričljiv kolikor je lahko, takisto Silva Čusin in Pavle Ravnohrib, celotni igralski ansambel je na višji ravni kot v Slovenki, kjer je zares dober le Musevski. Film pa ni gledljiv, kar pomeni, da že v osnovi zgreši svoj namen.

Resda že vrabci na balkonski verandi čivkajo, da so slovenski filmi svojevrstna avantura, ampak, ko človek po dolgem času spet kakšnega pogleda, temu vseeno mora prikimati. Slovenko lahko kar priporočam, poglejte ga, ni slab. Kaj pa drugega? Drugega pa ne morem priporočiti, res ne, če bi hotel biti poreden, bi dejal, da je ta film dober primer slabega filma. Ampak pustimo mojo porednosti ob strani. Sam bom nastajanje slovenskih filmov še naprej podpiral, tudi gledal jih bom, ampak me res zanima kdaj bom spet videl nekaj, kar me bo vrglo na hrbet in za vekomaj zaprla velika usta.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   mgerencer dne 1.04.2010 18:43

Konec Slovenke nekako ne sede, čeprav takšen tip konca v določenih kontekstih sede. Film se mi ne zdi zaokrožen, ne pusti pečata. 9:06 me še čaka.

Slovenske filme sicer imam rad, a moram reči, da nobenega ne štejem med moje najljubše filme. V spominu sta mi zaradi očitnih stvari ostala Maškarada in Pokrajina št. 2. Mogoče še Ples v dežju (z njim je bil Hladnik res v koraku s časom – novi val, nekaj Bergmana in to), Kratki stiki, Estrellita. Skoraj vsi so mi bili všeč, a večina kar hitro izgine iz spomina.

#2   Matic dne 2.04.2010 00:25

Odgrobadogroba… ker pokaže, kdo v resnici smo in da so deviantni bolj normalni od “normalnih” ljudi.

#3   filmoljub dne 2.04.2010 07:43

Razen legend tipa Hladnik, Štiglic, Kavčič mi je osebno edini sploh omembe vreden novodobni slovenski režiser Janez Lapajne (Šelestenje, Kratki stiki). Vseh drugih do nadaljnjega sploh ne nameravam več gledati, ker so izguba časa.

Sicer pa pohvalno izčrpen in temeljit zapis. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !